Jedro

Delavec je upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 18. 12. 2003 do 2. 10. 2005 obračunati bruto razliko v plači med izplačano plačo z upoštevanjem količnika 2,10 in plačo z upoštevanjem količnika 2,40, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plači do plačila.

Zavrne se višji zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da se toženi stranki naloži, da mu za čas od 18. 12. 2003 do 23. 6. 2006 obračuna bruto razlika v plači med plačo z upoštevanjem količnika 2,40 in plačo s količnikom 3,60, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, odvede pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v plači do plačila.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 809,87 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 14,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu za čas od 18. 12. 2003 do 23. 6. 2006 obračuna bruto razliko v plači, odvede pripadajoče davke in prispevke in mu izplača neto razliko v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače dalje do plačila, in sicer: - za čas od 18. 12. 2003 do 2. 10. 2005 med plačo z upoštevanjem količnika 2,10 ter plačo s količnikom 3,60, skupaj s pripadajočimi dodatki, - za čas od 3. 10. 2005 do 23. 6. 2006 med plačo z upoštevanjem količnika 2,40 ter plačo s količnikom 3,60, skupaj s pripadajočimi dodatki (točka I izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 909,97 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek, kljub temu da je bil tožnik formalno razporejen na eni dolžnosti, opravljal pa je dela in naloge povsem druge dolžnosti. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni upravičen do razlike v plači za formacijsko dolžnost letalskega tehnika III, ker naj ne bi imel opravljenih licenc, zaradi česar ni mogel samostojno opravljati dolžnosti letalskega tehnika III. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne bi bil upravičen do razlike v plači niti v primeru, če bi dokazal, da je samostojno opravljal dolžnost letalskega tehnika III, saj naj bi bil za to formacijo določen enak količnik, kot za dolžnosti na katere je bil tožnik formalno razporejen. Takšna stališča so pravno zmotna, kar izhaja iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 514/2008 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 746/2011, ki se nanaša na primerljivo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v novem postopku zaslišalo le tožnika, ne pa tudi ostalih prič, ki so bile zaslišane v predhodnem sojenju, temveč je le prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah. Tožnik je v celotnem spornem obdobju dejansko opravljal dolžnost letalskega tehnika III, čeprav je bil zgolj formalno razporejen na druge dolžnosti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila upravičenost do količnikov odvisna od okoliščine, ali je tožnik samostojno opravljal dolžnost letalskega tehnika. V formaciji ni navedeno, da bi bil delavec ob pomanjkanju pogojev upravičen do drugačnega količnika kot delavec, ki izpolnjuje vse predpisane pogoje. V kolikor je tožnik dolžnost letalskega tehnika III opravljal pod nadzorom nekoga drugega, to ne predstavlja okoliščine, ki bi tožniku omejevala pravico do plače. Okoliščina, da so v formaciji predvidene dolžnosti letalskega tehnika s količnikom 2,40 in 3,60, pri enakem opisu zahtevnosti in pogojev za zasedbo, pomeni anomalijo in kršitev z ustavo zagotovljenega načela enakega plačila za enako delo. Tožena stranka je različno vrednotenje identičnih dolžnosti utemeljevala s časovno komponento. Javni uslužbenci, ki so bili na to dolžnost razporejeni pred letom 2004 so imeli količnik v višini 3,60, tisti ki so bili nanjo razporejeni kasneje pa v višini 2,40. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo napačno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje v novem postopku ni zaslišalo prič, ki so bile zaslišane v predhodnem sojenju, temveč je le prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah, je smiselno možno razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 348. člena ZPP. Vendar bi v vsakem primeru lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšno kršitev pa bi tožnik moral uveljavljati takoj po tistem, ko je sodišče prve stopnje v novem postopku na naroku 16. 11. 2012 sprejelo sklep, da se preberejo izpovedbe že predhodno zaslišanih prič A.A., B.B. in C.C. Prvi odstavek 286.b člena ZPP namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti že predhodno. Tožnik bi kršitev določbe 3. odstavka 302. člena ZPP moral uveljavljati do konca naroka za glavno obravnavo, vendar tega ni storil. Sicer pa bi bila kršitev lahko podana le zaradi tega, ker sodišče prve stopnje pred odločitvijo, da se priče ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, strankama ni omogočilo, da bi se o tem izjavile, oziroma tega ni zabeležilo v zapisniku o glavni obravnavi. Tretji odstavek 302. člena ZPP namreč določa, da se mora glavna obravnava začeti znova, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedence in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Načelo enotnosti glavne obravnave, vsebovano v 302. členu ZPP, velja tudi v novem postopku po razveljavitvi prvostopenjske sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami soglaša. Sicer pa pritožba ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo zmotno. Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo so naslednja: - tožnik je bil v obdobju od 22. 9. 2003 do 9. 10. 2004 formalno razporejen na dolžnost kandidata za vojaka I in je prejemal plačo s količnikom 2,10; - v obdobju od 10. 10. 2004 do 2. 10. 2005 je bil tožnik formalno razporejen na dolžnost radiorelejca z enako plačo oziroma enakim količnikom; - v obdobju od 3. 10. 2005 do 23. 6. 2006 je bil tožnik razporejen na dolžnost kandidata za podčastnika, priznana pa mu je bila plača s količnikom v višini 2,40; - od 24. 6. 2006 dalje je bil tožnik formalno razporejen na dolžnost letalskega tehnika III in je prejemal plačo s količnikom 2,40 oziroma od 1. 10. 2007 dalje s količnikom v višini 2,65; - že iz izpovedbe tožnika izhaja, da je tožnik od 18. 12. 2003, po premestitvi v 15. letalsko brigado na …., opravljal delo letalskega tehnika IV pripravnika in da je to delo opravljal vse do razporeditve na dolžnost letalskega tehnika III, pri čemer se je vmes izobraževal v podčastniški šoli.

Tožnik sam je izpovedal, da se za samostojno opravljanje dela letalskega tehnika III zahteva licenca A in usposabljanje pri proizvajalcu letal ter da je sam licenco A pridobil šele 14. 7. 2008. Tožniku nadrejena delavca A.A. in C.C. sta sicer izpovedala, da je tožnik delo letalskega tehnika opravljal ves čas in tudi priča B.B. je izpovedal, da glede nalog ni razlik med dolžnostjo letalskega tehnika II, III in IV, da pa je razlika v stažu, to je, koliko časa je delavec opravljal to dolžnost. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu za sporno obdobje plača obračuna ob upoštevanju količnika za določitev osnovne plače v višini 3,60. Tožnik je v spornem obdobju upravičen do plače za delo, ki ga je dejansko opravljal, to je delo letalskega tehnika IV pripravnika s količnikom za določitev izhodiščne plače 2,40. Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem obdobju od 18. 12. 2003 do 24. 6. 2006 (takrat je bil tudi formalno razporejen na dolžnosti letalskega tehnika III), dejansko opravljal delo letalskega tehnika IV pripravnika, je tožnik za vse to obdobje upravičen do plače ob upoštevanju količnika 2,40, kolikor je po formaciji predvideno tudi za delovno mesto letalskega tehnika IV pripravnika. V času, ko je bil tožnik razporejen na dolžnost kandidata za podčastnika je že prejemal plačo s količnikom 2,40, zato razliko med dejansko izplačano plačo in plačo z upoštevanjem količnika 2,40 upravičeno vtožuje le za čas od 18. 12. 2003 do vključno 2. 10. 2005. Priča A.A.je sicer res izpovedal, da je tožnik opravljal dolžnost letalskega tehnika, kar sta navsezadnje tudi letalski tehnik IV pripravnik in pa letalski tehnik III s količnikom 2,40. Priča A.A. je sicer izpovedal, da so tisti, ki niso imeli licence lahko delali samo pod nadzorom, kar pomeni, da je tožnik do pridobitve licence v letu 2008 (kar je po izteku spornega obdobja) dejansko ni mogel delati samostojno. Vendar je dejstvo, da je tožnik delo letalskega tehnika (po lastni izjavi delo letalskega tehnika IV pripravnika) dejansko opravljal, pa čeprav pod nadzorom, zato je upravičen do plačila po dejanskem delu.

Enak zaključek izhaja tudi iz izpovedbe priče C.C., ki je prav tako izpovedal, da je tožnik v letalsko tehnični enoti ves čas opravljal dela in naloge letalskega tehnika, vendar je hkrati izpovedal, da se to delo samostojno opravlja šele potem, ko delavec dobi licenco, pred tem pa mora delati pod nadzorom nekoga drugega, ki ima licenco. Prepričljivo je izpovedal, da so tožniku od dneva, ko je prišel v enoto dajali delo pod nadzorom letalskega tehnika, ko pa je pridobil licenco, je to delo opravljal samostojno. Enako je potrebno ocenjevati izpovedbo priče B.B., da je bil tožnik najprej kandidat za letalskega tehnika in da se je moral dodatno šolati v sklopu podčastniške šole in je šele potem pridobil licenco za letalskega tehnika ter je šele od takrat dalje lahko samostojno opravljal dela na letalih.

Že na podlagi tožnikove trditve, da je od 18. 12. 2003 do razporeditve na dolžnost letalskega tehnika III opravljal delo letalskega tehnika IV izhaja ugotovitev, da tožnik neutemeljeno vtožuje, da se mu plača obračuna ob upoštevanju količnika 3,60. Po formaciji ta količnik za delovno mesto letalskega tehnika IV pripravnika sploh ni predviden, temveč je predviden le za eno delovno mesto letalskega tehnika III. Pritožbeno sodišče je namreč v tej zadevi že v sodbi in sklepu Pdp 698/2012 z dne 16. 8. 2012 pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila resnica ravno obratna od zatrjevanja tožnika in da je tudi v času, ko je tožnik že bil razporejen na delovno mesto letalskega tehnika III, plačo po višjem količniku 3,60 prejemal samo en delavec, vseh ostalih šest delavcev na tej dolžnosti pa je prejemalo plačo po količniku 2,40. V tem sporu je bilo že pravnomočno odločeno o tožnikovi zahtevi za plačilo razlike v plači za čas po 24. 6. 2006 in sicer tako, da je bila zavrnjena tožnikova zahteva za plačilo razlike med plačo, ki mu je bila dejansko izplačana ob upoštevanju količnika 2,40 in plačo obračunano na podlagi količnika 3,60. Povsem nelogično bi bilo, da bi bila tožniku za obdobje, ko še ni bil razporejen na dolžnost letalskega tehnika III priznana višja plača, kot za obdobje po tej razporeditvi.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na domnevno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Pdp 764/2011 z dne 20. 12. 2011. Dejansko stanje v navedeni zadevi ni enako kot v tem sporu. Iz navedene sodbe namreč izhaja, da je delavec, ki je bil formalno razporejen na formacijski dolžnosti letalskega tehnika pripravnika in radiorelejca dejansko opravljal delo letalskega tehnika III, pri čemer je imel tudi pridobljeni licenci A in B, kar pomeni, da je izpolnjeval pogoje, o katerih so izpovedovale priče B.B., A.A. in C.C. Pritožbeno sodišče je v tem sporu v sodbi in sklepu Pdp 698/2012 z dne 16. 8. 2012 zavzelo stališče, da se tožnik zmotno sklicuje na načelo enakosti, ki naj bi bilo kršeno, ker so nekateri delavci, ki so prav tako razporejeni na dolžnost letalski tehnik III, prejemali višjo plačo, to je plačo s količnikom po 65. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/1990 s sprem.). Okoliščina, da delavci na isti dolžnosti prejemajo različno plačo, ne pomeni kršitve načela enakosti oziroma načela enakega plačila za enako delo. Razlika v plači je lahko posledica različnih okoliščin tudi zaradi tega, koliko časa določen delavec že opravlja delo na posameznem delovnem mestu, kakšna dodatna znanja ima in podobno.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 18. 12. 2003 do 2. 10. 2005 obračuna in izplača razliko med plačo, ki mu je bila obračunana ob upoštevanju količnika 2,10 in pripadajočo plačo s količnikom 2,40, skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, zavrnilo pa je, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, torej plačilo razlike v plači ob upoštevanju količnika 3,60 za obdobje od 18. 12. 2003 do 23. 6. 2006. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Glede na to, da je tožnik uspel samo z zahtevkom za razliko v plači v višini 0,30 količnika za obdobje od 18. 12. 2003 do 18. 10. 2005, zavrnjen pa je bil zahtevek za plačilo razlike do plače s količnikom 3,60, ne le za to obdobje, temveč tudi za čas od 3. 10. 2005 dalje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da uspeh tožnika v tem sporu znaša 5 %, kar obenem pomeni, da uspeh tožene stranke znaša 95 %. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožnik zato upravičen do povrnitve 5 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka, tožena stranka pa do povrnitve 95 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 909,97 EUR, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 864,47 EUR. Tožena stranka je stroške postopka pravilno priglasila ob upoštevanju v času vložitve tožbe veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003), tožnik pa je stroške postopka nepravilno priglasil ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v skupni višini 2.573,00 EUR. Utemeljeno priglašeni stroški tožnika ob upoštevanju Odvetniške tarife iz leta 2003 znašajo toliko kot stroški tožene stranke, s tem da je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 181,99 EUR, skupno torej 1.091,96 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve 5 % tega zneska, kar znese 54,60 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 809,87 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tudi pritožbene stroške je tožnik nepravilno priglasil ob upoštevanju ZOdvT v višini 252,00 EUR oziroma z DDV 302,40 EUR. V resnici bi utemeljeno priglašena nagrada v pritožbenem postopku lahko znašala 375 točk oziroma 172,12 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 2 % za materialne stroške oziroma 3,44 EUR in 20 % DDV v višini 35,11 EUR, skupno 210,67 EUR. Pritožbeno sodišče tožnikov uspeh v pritožbenem postopku ocenjuje v višini 7 %, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov, kar znaša 14,70 EUR.