Jedro

V fazi „odločanja“ o nadaljevanju postopka z družbeniki izbrisane družbe vprašanje, ali je M.J. aktivni družbenik izbrisane družbe, še ni predmet odločitve. O tem bo sodišče odločilo z meritorno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je bil postopek prekinjen od 29. 05. 2009, in sklenilo, da se nadaljuje 15. 10. 2010 s pravnima naslednikoma tožene stranke M.J. in K.Ž.

Prvotoženec M.J. je priložil zoper sklep pravočasno pritožbo, smiselno v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje sklenilo nadaljevati postopek z njim kot pravnim naslednikom – aktivnim družbenikom izbrisane družbe K. d.o.o. (prim. 3. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Predlagal je razveljavitev sklepa (v tem delu) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postopek prekinjen po samem zakonu zaradi izbrisa tožene stranke iz sodnega registra od 29. 05. 2009, čemur se pritožnik ne protivi (čeprav je sklep o izbrisu Srg 2009/14245 z dne 23. 02. 2009 po podatkih sodnega registra postal pravnomočen že 12. 03. 2009). Tudi sicer sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za sklep deklaratorne narave, saj je po določilu 3. tč. 1. odst. 205. čl. ZPP prekinitev postopka zaradi prenehanja tožene stranke po samem zakonu obligatorna.

Sodišče prve stopnje je sklenilo nadaljevati postopek z M.J. (in K.Ž.) na strani tožene stranke in tako slediti predlogu tožeče stranke. M.J. se smiselno pritožuje, da ni aktivni družbenik izbrisane družbe v smislu določil 6. in 7. odst. 442. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), kot ga je navedla tožeča stranka (poleg K.Ž.). Vendar v tej fazi postopka vprašanje, ali je M.J. aktivni družbenik izbrisane družbe, še ni predmet odločitve. O tem bo sodišče odločilo z meritorno sodbo in če dejstvo, da je M.J. aktivni družbenik v smislu navedenih določil ZFPPIPP ne bo dokazano, tožbenemu zahtevku zoper njega ne bo moglo ugoditi. Predmet odločanja v tej fazi postopka je procesno nasledstvo v tej pravdi, ki temelji na trditvi tožeče stranke, da je poleg K.Ž. tudi M.J. pravni naslednik tožene stranke. Dejstva in dokaze, ki jih pritožnik uveljavlja v pritožbi v smeri, da ni aktivni družbenik, bo zato pritožnik lahko uveljavljal še v nadaljevanju postopka. Pritožnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je prejel poziv sodišča, da prevzame prekinjeni postopek. Pritožbene navedbe glede pravnega nasledstva pa ne izpodbijajo pravno relevantnih dejstev za odločitev o nadaljevanju postopka po 1. odst. 208. čl. ZPP. V pravdnem postopku je namreč sprejet čisti procesni pojem stranke. Stranka je tista, ki od sodišča zahteva pravno varstvo določene vsebine (tožnik), ter tisti, proti kateremu je to pravno varstvo zahtevano (toženec). Ta opredelitev pojma stranke je ločena od pojma stranke (nosilca pravic oziroma obveznosti) v materialnopravnem razmerju (prim. Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, Ur.l.: GV Založba, Ljubljana, 2005, prva knjiga, stran 313 in nadaljnje). Namen procesne predpostavke procesne legitimacije je opredeliti prave stranke postopka oziroma določiti, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot toženec (pasivna procesna legitimacija). Za opredelitev dopustnosti postopka ni potrebno, da bi tožnik izkazal, da je pravi upnik oziroma da je toženec pravi dolžnik, da bi torej izkazal obstoj stvarne legitimacije. Od obstoja stvarne legitimacije je odvisen rezultat postopka. O tem logično ni mogoče odločati že kot o okoliščini, od katere je odvisna dopustnost postopka. Za obstoj procesne legitimacije torej zadošča zatrjevanje stvarne legitimacije – aktivno procesno legitimiran za vložitev tožbe je tisti, ki zatrjuje, da je nosilec upravičenj iz materialnopravnega razmerja in ki s tem uveljavlja varstvo svojih (zatrjevanih) pravic, pasivno procesno legitimiran pa je tisti, za katerega tožnik zatrjuje, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Obstoj procesne legitimacije se presoja izključno glede na zatrjevanje tožnika. Če se nato v postopku izkaže, da trditve tožnika niso utemeljene in da bodisi on ni (pravi) upnik, bodisi toženec ni (pravi) dolžnik, ne gre za problem dopustnosti tožbe, ampak za neutemeljenost tožbenega zahtevka.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. čl. ZPP).