Jedro

Izpolnitev obveznosti dogovorjene v tuji valuti je mogoče zahtevati le v domači valuti, toda po tečaju, ki velja na dan plačila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost za 5.000 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1991 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 52.071,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Odločitev o plačilu zamudnih obresti je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z izpodbijano pravnomočno sodbo pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o plačilu tolarske protivrednosti za 5.000 DEM, obračunane po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prodajna pogodba za nakup osebnega avtomobila je bila nesporno sklenjena v tuji valuti. Na podlagi te pogodbe je toženec prejel od tožnika 5.000 DEM. Tako plačilo pa je bilo v nasprotju s takrat veljavnim zveznim zakonom. Dogovor o plačilu obveznosti v tuji valuti je ničen. Zato bi tožeča stranka ob upoštevanju dejstva, da do realizacije sklenjenega posla ni prišlo, lahko zahtevala vrnitev tistega, kar je toženi stranki dala, le v domačem denarju, višina zneska, ki bi ga morala tožena stranka plačati tožeči stranki pa bi se morala obračunati po tečaju tuje valute, ki je veljal na dan, ko je bila pogodba sklenjena. Zato naj se reviziji tako ugodi, da se toženi stranki naloži plačilo tolarske protivrednosti za 5.000 DEM ob upoštevanju tečaja, ki je veljal na dan sklenitve prodajne pogodbe.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev obeh sodb izhaja, da je bila pogodba o prodaji avtomobila, ki je bila kasneje razdrta, sklenjena v mesecu januarju leta 1991, plačilo je bilo dogovorjeno v tuji valuti (v DEM), tožnik pa je svojo obveznost delno izpolnil s tem, da je toženi stranki plačal 5.000 DEM. Tožena stranka v reviziji svoje obveznosti, da mora vrniti znesek, ki ga je prejela od tožeče stranke kot delno izpolnitev obveznosti, več ne osporava. Zatrjuje le, da je potrebno znesek 5.000 DEM obračunati po tečaju, ki je veljal na dan sklenitve prodajne pogodbe in se pri tem sklicuje na določbo 395. člena ZOR. To njeno stališče pa materialnopravno ni pravilno. Določba, da je treba uporabiti tečaj tuje valute, ki je veljala ob nastanku obveznosti, ni bila določba obligacijskega prava, saj je po svoji vsebini nasprotovala vsaj enemu od temeljnih načel obligacijskega prava, to je načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 15. člena ZOR). Določba 395. člena ZOR vsebuje predvsem elemente monetarnega (finančnega, deviznega) prava, ki je za kršitev drugih predpisov ("v nasprotju s posebnim zveznim zakonom ....") določala tudi civilno sankcijo, da je namreč mogoče zahtevati izpolnitev le v domačem denarju in to po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti, ne pa ob njeni izpolnitvi. S tem je 395. člen ZOR določal civilno sankcijo za prepoved valorizacije s tako imenovane valutne terjatve v domačo valuto po času izpolnitve obveznosti, vendar v mejah, kolikor je tako prepoved določal "poseben zvezni zakon". Ob času sklenitve spornega pravnega posla pa je že veljal zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 85/89), ki je z 11. členom odpravil prej veljavno prepoved valutne klavzule, oziroma je v času odločanja pred sodiščem prve in druge stopnje že veljal tudi zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS št. 1/91-I), ki z določbo 5. člena izrečno dovoljuje uporabo devizne (valutne) klavzule, s tem, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki glede tečaja nista dogovorili drugače. Sankcija monetarnega prava, določena v 395. členu ZOR, da je namreč mogoče zahtevati izpolnitev denarne obveznosti le po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti, je torej pred nastankom obveznosti tožene stranke odpadla, njeno izpolnitev je sicer mogoče zahtevati le v domači valuti, toda po tečaju, ki velja na dan plačila. Odločitev nižjih sodišč, da je tožnik upravičen terjati od tožene stranke tolarsko protivrednost za 5.000 DEM po tečaju, ki velja na dan plačila, je iz navedenih razlogov materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).