Jedro

Po 408. členu ZFPPIPP med prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, sodijo tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, ta pa kot prednostne terjatve našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožečo stranko kot dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 18. 4. 2018 znaša: glavnica 6.407,39 EUR, zamudne obresti 2.361,93 EUR, in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 8.779,39 EUR. Določil je, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki A. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo treba zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Zamudne obresti se v skladu s prvim odstavkom 96. člena navedenega zakona plačajo od neporavnanih obveznosti. Organ je v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 upošteval izvzetje iz 159. člena tega zakona in v skladu s 160. členom navedenega zakona predpisane omejitve izvršbe.

2. Zoper odločitev upravnega organa prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je pritožbeni organ kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Na podlagi drugega odstavka navedenega člena začne davčni organ izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki vsebuje podatke iz 151. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ ugotavlja, da ima obravnavani sklep o davčni izvršbi vse predpisane sestavine, kot jih zahteva zakon, ter da tožeča stranka samemu obstoju obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, ki so predmet sklepa upravnega organa prve stopnje, sicer ne ugovarja, zatrjuje pa, da bi morale biti le-te odpuščene na podlagi pravnomočnega sklepa o odpustu obveznosti. Organ poudarja, da ni sporno, da je bil dne 20. 3. 2014 nad tožečo stranko začet postopek osebnega stečaja s sklepom opr. št. St ..., ki je bil pravnomočno končan dne 4. 4. 2018. V okviru stečajnega postopka je Okrožno sodišče v Murski Soboti dne 25. 10. 2017 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je odločilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika ter da odpust učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 20. 3. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančne poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Iz tretje točke izreka sklepa o odpustu izhaja, da s pravnomočnostjo tega sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatev iz 2. točke tega izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v tečajno maso v tem postopku osebnega stečaja, v skladu s 410. členom ZFPPIPP.

3. Pritožbeni organ pojasnjuje, da so bile tožeči stranki upoštevajoč vsebino navedenega sklepa o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do dne 24. 3. 2014, razen tistih, ki so izvzete po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Ta od uveljavitve določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Slednji že od začetka uporabe kot prednostne terjatve našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Pritožbeni organ poudarja, da je bil sklep o odpustu obveznosti v konkretnem primeru izdan dne 25. 10. 2017, kar je po uveljavitvi Novele G. Upoštevajoč tretji odstavek 32. člena Novele ZFPPIPP-G se novela uporablja le za tiste postopke, ki se uvedejo po njeni uveljavitvi, to je po dne 26. 4. 2016. Glede na to, da je bil postopek osebnega stečaja nad tožečo stranko uveden pred uveljavitvijo novele G, se je uporabil zakon, ki je bil v veljavi pred tem. Obveznosti, ki se terjajo, so prispevki za socialno varnost za zasebnike za obdobje od aprila 2013 do vključno marca 2014. Te obveznosti so nedvomno nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka in s sklepom o odpustu obveznosti niso bile odpuščene.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je njen dolg prenehal obstajati z zaključkom stečajnega postopka. Postopek osebnega stečaja se je končal, ko je bilo ugotovljeno, da so ji odpuščene obveznosti s sklepom z dne 25. 10. 2017. Sklep je postal pravnomočen 24. 11. 2017. Tožena stranka je materialno pravo uporabila nepravilno, saj trdi, da navedene obveznosti niso prenehale. Taka odločitev je pravno materialno zgrešena oz. nepravilna, saj gre v tem primeru za uporabo zakonskih določil z retroaktivnim učinkovanjem, kar je nedopustno in gre za očitno kršitev njegovih ustavnih pravic, ki jih ima kot dolžnik v davčnem postopku. Tožeča stranka poudarja, da če bi njegova davčna obveznost nastala po uveljavitvi novele-G, bi odločitev tožene stranke bila še utemeljena in materialno pravno pravilna. V njegovem primeru pa gre očitno za napačno tolmačenje materialnega prava. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani upravni odločbi odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov. Pri tem doda, da je sklep o odpustu obveznosti konstitutivne narave, saj do odpusta obveznosti pride šele s pravnomočnim sklepom. Takrat preneha upnikova pravica sodno uveljaviti plačilo terjatve, na katero odpust obveznosti učinkuje. Poudarja, da iz samega sklepa o odpustu obveznosti jasno in nedvoumno izhaja, da odpust obveznosti učinkuje le za navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do dne 20. 3. 2014, iz tega izhaja, da za prednostne terjatve ne učinkuje. Pri tem ne gre za uporabo zakonskih določil z retroaktivnim učinkovanjem, kot to navaja tožeča stranka, saj je uporabljena zakonodaja veljala že od uveljavitve zakona ZFPPIPP. Novela G, ki velja od 26. 4. 2016, je spremenila zgolj časovno obdobje, za katerega se lahko uveljavlja plačilo prednostnih terjatev. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali so bili tožeči stranki s sklepom o odpustu obveznosti odpuščeni tudi prispevki za socialno varnost za zasebnike iz obdobja od aprila 2013 do marca 2014, plačilo katerih tožena stranka terja v izpodbijanem sklepu.

8. Tožeča stranka navaja, da so mu sporni prispevki bili odpuščeni s sklepom izdanim po koncu osebnega stečaja. Člen 244 ZFPPIPP določa, da pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka, v obravnavanem primeru je to bilo dne 20. 3. 2014. Sklep o odpustu obveznosti St. ... je določal, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do tožeče stranke kot stečajnega dolžnika, ki so nastale do 20. 3. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP.

9. Člen 408 ZFPPIPP že od začetka uporabe, to je od dne 1. 10. 2008, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona in za prednostne terjatve iz prvega odstavka 21. člena tega zakona. Člen 390 ZFPPIPP je nespremenjen že od začetka uporabe zakona in kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena. Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa je že od začetka uporabe zakona (od dne 1. 10. 2008) določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. V obravnavani zadevi je bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, saj je nanjo napotoval prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP.

10. Z novelo ZFPPIPP-G (veljavno od 26. 4. 2016) je bila vnesena sprememba, po kateri so v insolventnih postopkih prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka insolventnosti, ne da bi bilo to obdobje časovno omejeno (pred novelo G je bilo obdobje omejeno na eno leto pred začetkom postopka insolventnosti). Ta sprememba se je začela uporabljati za postopke, ki so bili uvedeni po uveljavitvi te novele. Novela G je v drugi odstavek 408. člena res dodala besedilo „in drugi odstavek 21. člena“, vendar je nanj že prej napotoval prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP. Vsebinsko se ureditev ni spremenila, le zakon oz. člen je postal bolj pregleden.

11. Ni torej mogoče pritrditi tožbi, da je izpodbijani sklep o davčni izvršbi nepravilen in nezakonit zaradi odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja. Kot je bilo zgoraj obrazloženo odpust obveznosti na prednostne terjatve ne učinkuje. Po 408. členu ZFPPIPP med prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, sodijo tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, ta pa kot prednostne terjatve našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena. Iz tega sledi, da je treba kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, zato je organ prve stopnje pravilno izdal sklep o izvršbi za izterjavo neplačanih obveznosti. Svojo odločitev sta upravna organa tudi ustrezno obrazložila in odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke.

12. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

13. Sodišče je odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za pravilno presojo materialnega prava, dejansko stanje pa med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

14. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.