Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je pri vzvratni hoji stopil na spodnjo stopnico in padel ter se poškodoval. Delovanje stroja ni vplivalo na nastanek škodnega dogodka. Ta v trenutku škodnega dogodka ni deloval. Stopnica, na katero je tožnik stopil, ni nevarna stvar, saj je bila ustrezno protizdrsno izdelana in ne bi bila drseča niti, če bi bila mokra. Tožnik je izpolnjeval zdravstvene pogoje za opravljanje dela in je nosil ustrezno zaščitno opremo, bil je seznanjen z ukrepi za varno opravljanje dela. Zato tožnikovemu delodajalcu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in s tem ne krivdne odškodninske odgovornosti za obravnavano nezgodo.
Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: 1. da sta toženi stranki dolžni solidarno tožniku za nepremoženjsko škodo plačati 9.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 8. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni po izvršbo, ter 2. da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati vse njegove pravdne stroške, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 8 dni prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 911,95 EUR, drugo toženi stranki pa v višini 30,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).
Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Škodni dogodek se je zgodil v zaprti proizvodni hali, kjer je v delovanju tekoči trak, polnilna linija za polnjenje pijač v steklenice, v zraku so prisotni vlaga, para, hlapi luga, na tleh pa je prisotna voda. Delo na delovnem mestu tožnika predstavlja nevarno dejavnost oz. nevarno stvar. Delo je namreč samo po sebi vir povečanih nevarnosti, to je tako v zaprtem prostoru, zaradi delovanja polnilne linije in tekočih trakov, ki so v delovanju in jih poganja električna energija, zaradi prisotnosti vode, steklovine, maziv ter vseh drugih emisij, ki nastanejo v neposredni proizvodnji. Delovno mesto tožnika bi moralo biti tako varno in prosto vseh emisij, tudi stopanje po stopnicah na delovno polnilno linijo, da do poškodb ne bi prihajalo. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi pogojev in okoliščin samega delovnega procesa, ki je zelo naporen za delavce, ki delajo v takšnih delovnih pogojih, za tekočim trakom, kjer polnilna linija narekuje način in intenziteto del. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi in zaključki sodišča prve stopnje očitno protispisni in nasprotujejo nesporno ugotovljenim dejstvom in izvedenim dokazom. Nesporno je podana in dokazana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Dokazan in nesporno ugotovljen je tudi škodni dogodek in dejstvo, da se je tožnik poškodoval prav v tej delovni nesreči. Prvo tožena stranka je ravnala protipravno, saj tožniku ni zagotovila varnega dela in ga tudi ne more zagotoviti, saj gre za nevarno stvar oz. nevarno dejavnost. Tožnik bi moral imeti s strani delodajalca zagotovljeno varno delovno okolje, sam delovni proces pa bi moral biti organiziran tako, da bi ustrezna delovna zaščita lahko tožnika vedno zavarovala pred poškodbami pri delu. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.
V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo, tako da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, o odločilnih dejstvih pa ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji odgovornost prvo tožene stranke in posledično tudi ne odgovornost drugo tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči dne 27. 8. 2009. Po zaključku sodišča prve stopnje ni podana niti krivdna (subjektivna) niti objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Do zdrsa in s tem posledično do nezgode je po oceni sodišča prve stopnje prišlo zaradi nerodnosti oziroma malomarnosti tožnika, ki pri vzvratni hoji ni stopil s celim stopalom na stopnico in je hkrati stopil na rob stopnice, zaradi česar je bilo tveganje za zdrs večje. S takšnim ravnanjem pa je tožnik opustil svojo dolžnost, da delo opravlja varno in s takšno pazljivostjo, da varuje svoje zdravje.
Z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožnik v pritožbi pavšalno vztraja tako pri objektivni kot pri subjektivni odškodninski odgovornosti prvo tožene stranke. V zvezi z zatrjevano objektivno odškodninsko odgovornostjo navaja, da se njegovo delo opravlja v zaprtem prostoru, da je gre za delo ob delujoči polnilni liniji in tekočih trakovih, ki jih poganja električna energija, ob tem pa so prisotne emisije kot so voda, steklovina in maziva. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenimi očitki odgovarja, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo, ker je tožnik pri vzvratni hoji stopil na spodnjo stopnico in padel. Samo delovanje stroja ni vplivalo na nastanek škodnega dogodka, pri čemer je bilo ugotovljeno, da stroj v trenutku škodnega dogodka sploh ni deloval. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da stopnica, na katero je tožnik stopil, ni nevarna stvar, saj je bila ustrezno protizdrsno izdelana (površina stopnice ima izbokline, kot je razvidno iz fotografij) in ne bi bila drseča niti, če bi bila mokra, kot je pokazal izvedeni dokazni postopek. Prav tako je dokazni postopek pokazal, da se na površini stopnice niso nahajali mastni madeži, zaradi katerih bi kljub takšni protizdrsni površini lahko bila drseča. Navedeno in dejstvo, da je tožnik izpolnjeval zdravstvene pogoje za opravljanje dela, da je nosil ustrezno zaščitno opremo in da je bil seznanjen z ukrepi za varno opravljanje dela, pa so okoliščine, na podlagi katerih toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in s tem tudi ne krivdne odškodninske odgovornosti. Ob tem je glede na pritožbene očitke dodati še, da ni mogoče od delodajalca zahtevati, da delavcu zagotovi takšno zaščitno opremo, ki bo preprečila tudi nastanek škodnih dogodkov, do katerih pride zaradi ne dovolj skrbnega in previdnega ravnanja samih delavcev, kakršna je bila situacija v konkretnem primeru. Ker ni podana odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, je zahtevek neutemeljen tudi zoper drugo toženo stranko.
Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnik v pritožbi navaja nova dejstva, in sicer, da je do njegove poškodbe prišlo zaradi pogojev in okoliščin delovnega procesa, ki je bilo za delavce, ki delajo v takšnih delovnih pogojih, zelo naporno, pri čemer tožnik ne izkaže, da brez svoje krivde teh dejstev ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato teh navedb ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP) in se do njih ne opredeljuje.
Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Ker tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.