Jedro

Zavezanec je zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je A.A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu – mezoteliom plevre v znesku 44.687,45 EUR (1. točka izreka), da mu bo Republika Slovenija na podlagi doseženega sporazuma izplačala odškodnino v znesku 26.812,47 EUR (2. točka izreka), delodajalec, tj. tožnica pa na podlagi doseženega sporazuma 17.874,98 EUR (3. točka). S 4. točko je bilo odločeno še o pravici do povrnitve stroškov za delo pooblaščenega zdravnika v breme državnega proračuna, s 5. točko pa je bilo ugotovljeno, da v postopku drugi posebni stroški niso nastali.

Tožnica zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, ker naj ne bi bila pravna naslednica L., v kateri je bil A.A. pri delu izpostavljen azbestu. Toženka naj bi si zmotno razlagala zgodovinski izpisek iz sodnega registra, saj je bila tožnica ustanovljena na novo in v sodni register vpisana 12. 2. 1992 pod vložno številko 1/2766/00 in ni pravna naslednica nobene prejšnje družbe ali podjetja. Sklicuje se na sklep St 1/91 z dne 17. 7. 1992, iz katerega izhaja, da se stečajni postopek zoper L. z dne 17. 7. 1992 ustavi in nadaljuje zoper stečajno maso. Upoštevati bi bilo treba tudi 130. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), ki je določal, da za terjatve dolžnika, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne dolžnik ne njegov kupec nista odgovorna upnikom. Zato tožnica meni, da tudi s tega vidika ne odgovarja za škodo, ki jo je navedeni delavec utrpel kot delavec L. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude njihovega plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in navaja, da izpodbijana odločitev temelji na Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA). Pojasnjuje, da dokler obstaja delodajalec ali njegov pravni naslednik, toženka ne sme izplačati še delodajalčevega deleža. Da je tožnica pravna naslednica delodajalca, pa izhaja iz zgodovinskega izpiska sodnega registra, ki ga v tem postopku ni mogoče spreminjati.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Po presoji sodišča z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi ZOPDA, ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Napačno je sicer tožbeno stališče, da tožnica ni pravna naslednica L., saj s prodajo dolžnika, ki je bil v stečaju (129. člen ZPPSL) dolžnik kot pravna oseba ni prenehal obstajati (enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 54/2000 z dne 13. 7. 2000). Kljub temu izpodbijana odločba tožnici ne nalaga obveznosti plačila odškodnine delavcu L. Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA). Pripadajoči znesek ugotovi komisija v poenostavljenem postopku (odloči na podlagi mnenja interdisciplinarne komisije, ki ga predloži upravičenec), kar omogoča, da upravičenec do plačila pride v krajšem času. Gre za postopek sporazumevanja o odškodnini, ki se dejansko izplača na podlagi podpisanega sporazuma med zavezancem in upravičencem. Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov zgolj sporazum o odškodnini, in ne morebiti izdana odločba komisije. To pa jasno izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki določa izplačilo odškodnine na podlagi doseženega sporazuma in ne na podlagi izpodbijane odločbe. Navedeno pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana. Ta ima v obravnavanem primeru za tožnico zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da gre pri postopkih, vodenih po ZOPDA, zgolj za ureditev sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka. Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja tudi jasno stališče, da ZOPDA predstavlja specialen zakon, ki ga je mogoče uporabljati samo v primeru sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (glej na primer odločbe II Ips 212/2008, II Ips 825/2007, II Ips 822/2008, II Ips 532/2006, II Ips 212/2008, II Ips 297/2007 in VIII DoR 98/2011). Ni pa nobenih ovir, da upravičenci, ki sporazuma o izplačilu odškodnine po ZOPDA ne dosežejo, ne vložijo samostojne tožbe v pravdnem postopku po določilih Obligacijskega zakonika. Izpodbijana odločba tudi v morebitnem civilnem postopku ne bi mogla vplivati na ugotavljanje tožničine odškodninske odgovornosti in višine škode. Da bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo še v kakšne druge njene pravice, obveznosti ali pravne koristi, pa tožnica ne navaja.

Ker si tožnica z vloženo tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, jo je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.