Jedro

Iz pogodbe o delovnem razmerju, ki je bila registrirana 15.10.1990, izhaja, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas oziroma za določen čas od 1.10.1990 do 1.10.1992. Taka določba pa je, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, nejasna in jo je zato treba, ker je pogodbo pripravila tožena stranka - pri tem ni pravno relevantno, kdo jo je v njenem imenu dejansko pripravil - v skladu z določbo 100. člena zakona o obligacijskih razmerjih razlagati v korist tožeče stranke.

Ker je tožeča stranka postavila zahtevek, da sodišče ugotovi, da odpoved delovnega razmerja ni dokončna in izvršljiva in posledično nato še reintegracijski zahtevek, sodišče ni imelo nobene osnove, da bi obravnavalo tožničine morebitne kršitve delovnih obveznosti, kot to uveljavlja tožena stranka.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugodilo zahtevku tožeče stranke (predlagateljice) in odločilo, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko (udeleženko) delovno razmerje od 1.10.1990 za nedoločen čas, da odpoved delovnega razmerja z dne 8.7.1992 ni dokončna in izvršljiva, da delovno razmerje še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, obračunati in izplačati osebni dohodek, kot da bi delela, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega osebnega dohodka do plačila, ji obdobje, ko ni delala, vpisati v delovno knjižico in ji za isto obdobje plačati vse ustrezne prispevke, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je iz pogodb o delovnem razmerju, ki jih je sklepala z drugimi delavci, razvidno, da jih ni sklepala za nedoločen čas, ampak so vsi delavci dobili enake pogodbe, sklenjene za določen čas. Nobeden od delavcev ni zahteval spremembe pogodbe v smislu sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas. Navajala je tudi, da v pogodbah ni nobene nejasnosti, ali so bile sklenjene za določen ali nedoločen čas, kot to zmotno zaključuje sodišče. Zato bi sodišče moralo dejansko stanje pred odločitvijo bolj natanko ugotoviti. Vsekakor pa bi moralo meritorno obravnavati tudi tožničine kršitve delovnih dolžnosti, ki jih je ta storila. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Obe nižji sodišči sta pri odločanju pravilno uporabili določbe kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, št. 26/91) oziroma še pred njo veljavne kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (KPDRDSO - Uradni list SRS, št. 18/89 in 19/89) ter določbe zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, 14/90, 5/91 in 71/93).

V 12. členu KPDRDSO je bilo v prvem odstavku določeno, da se delovno razmerje med delavcem in samostojnim obrtnikom sklene za nedoločen čas, samo izjemoma in v drugem odstavku člena taksativno naštetih primerih pa lahko tudi za določen čas. Ker v sporni zadevi ni šlo za nobenega od taksativno naštetih primerov, že samo zaradi tega ni bilo dovoljeno skleniti delovnega razmerja za določen čas, pa čeprav pri tem sploh ne upoštevamo pogodbenih obveznosti tožene stranke, ki jih je ta prevzela na podlagi sporazuma o prehodu delavcev, ki ga je zaradi zakupa poslovnih prostorov dne 24.8.1990 podpisala s ... Poleg tega iz pogodbe o delovnem razmerju, ki je bila registrirana 15.10.1990, izhaja, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas oziroma za določen čas od 1.10.1990 do 1.10.1992. Taka določba pa je, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, nejasna in jo je zato treba, ker je pogodbo pripravila tožena stranka - pri tem ni pravno relevantno, kdo jo je v njenem imenu dejansko pripravil - v skladu z določbo 100. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89) razlagati v korist tožeče stranke. Zato je, ob upoštevanju v postopku ugotovljenih dejstev, odločitev, da je tožeča stranka 1.10.1990 sklenila s toženo stranko delovno razmerje za nedoločen čas, povsem v skladu z materialnimi predpisi.

Ni sprejemljiv tudi revizijski očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče meritorno obravnavati tožničine kršitve delovnih obveznosti. Pravila disciplinskega postopka določa 41. člen KPDZD, pravila ugovornega postopka pa določbe 44. člena iste pogodbe. V četrtem odstavku 44. člena je določba, da se odločitev ne more izvršiti, dokler zasebni delodajalec ne odloči o ugovoru, razen če zakon določa drugače. V sporni zadevi je bilo ugotovljeno, in tega stranki v postopku nista izpodbijali, da tožena stranka o ugovoru tožeče stranke z dne 15.7.1992, ki ga je ta vložila zoper odpoved delovnega razmerja z dne 8.7.1992, delodajalka oziroma tožena stranka ni odločila. Ker je tožeča stranka postavila zahtevek, da sodišče ugotovi, da odpoved delovnega razmerja ni dokončna in izvršljiva in posledično nato še reitegracijski zahtevek, sodišče ni imelo nobene osnove, da bi obravnavalo tožničine morebitne kršitve delovnih obveznosti, kot to uveljavlja tožena stranka. Sodišče je odločilo v skladu s postavljenim zahtevkom, kar je glede na veljavne predpise pravilno.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).