Jedro

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo, češ da je sodišče prve stopnje določilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožniku, ki je zaradi toženčevega udarca s pestjo v obraz utrpel hudo telesno poškodbo: zlom nosnih kosti s krvavitvijo iz obeh nosnic, je priznalo naslednjo odškodnino: - zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 200.000,00 SIT (deformacija nosu, zožitev levega nosnega hodnika, zaradi česar poškodovancu v mrazu ali na toplem teče iz nosu in ima še druge nevšečnosti, ki bi po tabelah zavarovalnice predstavljale 15% invalidnost); - za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 100.000,00 SIT (hude bolečine 3 dni, srednje 7 dni, rahle še nekaj mesecev - zelo hude nevšečnosti, ker več dni ni mogel dihati skozi nos, temveč samo skozi usta; - sekundarni strah 50.000,00 SIT: ker so poškodovancu v bolnici dvakrat morali naravnati nos in se je bal komplikacij; - skaženost nič (ni bila vtoževana, čeprav je nos rahlo deformiran).

Za premoženjsko škodo je sodišče priznalo na podlagi potrdil izgubo osebnega dohodka v tritedenskem bolniškem staležu, participacije in 5.000,00 SIT za prevoze k zdravniku v bolnišnico v Novo mesto iz Krškega.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 336.841,00 SIT odškodnine s pripadajočimi obrestmi in mu povrniti 92.113,00 SIT pravdnih stroškov. Presežni del zahtevka je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik 8.2.1992 zaradi toženčevega udarca (protipravno ravnanje) trpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je v vzročni zvezi s toženčevim udarcem v obraz tožnika in da je za to kriv izključno toženec. Po ugotovljenem obsegu nepremoženjske škode je sodišče odmerilo odškodnino za naslednje oblike: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 100.000,00 SIT, za strah zaradi izida zdravljenja 30.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 200.000,00 SIT, torej skupaj za nepremoženjsko škodo 330.000,00 SIT. Poleg tega je priznalo tožniku tudi premoženjsko škodo za izpad dohodka med bolniškim staležem 891,00 SIT, za participacije pri zdravniku 60,00; 720,00; 110,00 in 60,00 SIT ter po prostem preudarku za potne stroške v zvezi z zdravljenjem v Novem mestu 5.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožil toženec, ki jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, predvsem pa sodišču prve stopnje očita, da izvedenih dokazov ni pravilno presodilo. Dejstvo, da toženec pred sodnikom za prekrške ni omenjal izzivanja tožnika, ne more biti podlaga za toženčevo odgovornost, ki je v pravdi drugačna kot pred sodnikom za prekrške.

Poleg tega sodišče ni navedlo, zakaj ne verjame pričama R. in B., verjame pa toženčevi ženi, ki je zainteresirana za izid pravde in ki samega dogodka ni videla. Toženec trdi, da se je tožnik poškodoval, ker ga je zaradi vinjenosti zaneslo in je padel, izvedenčevo mnenje in izpovedbo pa označuje za nestrokovno in v posameznostih nasprotujočo. Po njegovem izvedenec medicinske stroke napačno sklepa, da si tožnik pri padcu ni mogel zlomiti nosu, njegov opis zmanjšanja tožnikovih življenjskih sposobnostih pa ni utemeljen in oteženo dihanje po toženčevemu mnenju ne more biti trajnega značaja.

Pritožnik, ki meni, da je odškodnina previsoko odmerjena, predlaga ponovno izvedbo dokazov in postavitev novega izvedenca. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in sodišče druge stopnje ne dvomi v oceno izvedenih dokazov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je natančno pojasnilo, zakaj meni, da je kriv toženec, ki je šele naknadno začel prikazovati, da se je samo branil, ko ga je tožnik napadel. Toda toženec ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), saj ni šlo za silobran po določilu prvega odstavka 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno verjelo priči P., ki je prepričljivo izpovedala, da so toženec in njegova kolega po dogodku pobegnili in da so oni kričali, češ da je stric pijan. Toda tožnikova vinjenost ni dokazana, pa tudi, če bi bil tožnik res vinjen, ga toženec ne bi smel napasti s tako silo, da mu je prizadejal hudo telesno poškodbo.

Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno verjelo tožnikovi ženi in izvedencu, ne pa pričama B. in R. ter tožencu, ki naknadno po svoje prikazujejo dogodke. Izvedenec dr. S.C. je namreč prepričljivo in strokovno pojasnil, da je poškodbo povzročila močna sila na relativno majhni telesni površini, torej toženčev udarec s pestjo v obraz. Če bi se tožnik poškodoval pri padcu, takih poškodb ne bi mogel dobiti.

Iz zapisnika z glavne obravnave dne 17.1.1994 tudi izhaja, da toženec ni ugovarjal izvedencu in ni imel nobenih vprašanj in pripomb.

Ko se je sodišče prve stopnje prepričalo, da toženec ni ravnal v mejah silobrana, je torej povsem pravilno sodilo, da je za poškodbe izključno kriv toženec. Tudi v zvezi z ugotovljenim obsegom škode sodišče druge stopnje nima pripomb in je toženčevo zanikanje tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti povsem zmotno. O nevšečnostih je izpovedal tožnik sam in njegovo subjektivno mnenje je objektiviziral izvedenec medicinske stroke, ki je nedvomno dovolj usposobljen, da je lahko pojasnil diagnozo in v svojem izvedeniškem mnenju obširno pojasnil, kako je potekalo zdravljenje in kakšne so posledice. Tožnik je trpel hudo telesno poškodbo in njegov tožbeni zahtevek je realen, saj je zahteval odškodnino le za tiste oblike nepremoženjske škode, ki so nedvomno podane.

V zvezi z ugotovljenim obsegom škode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ker je po določilu 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih glede na okoliščine primera (zlasti stopnjo bolečin in trajanje) pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Odškodnina za nepremoženjsko škodo ne presega odškodnin v drugih podobnih primerih, odškodnina za premoženjsko škodo pa je izkazana z računi. Le škodo za dvakratni prevoz tožnika v novomeško bolnišnico je sodišče ocenilo po prostem preudarku, na podlagi tožnikove izpovedi in zdravstvene dokumentacije, vendar rigorozno, saj je priznalo le 5.000,00 SIT.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 368. člena istega zakona zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Hkrati s pritožbo je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku), o predlogu za oprostitev taks pa ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ štev. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS štev. 33/91-I - 45/I/94).