Jedro

Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča. Za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, lahko tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo.

V primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.

Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.

Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 849/2018-8 z dne 20. 2 2019 v delu, ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da v ponovljenem postopku izda tožeči stranki delno odločbo o statusu subsidiarne zaščite, razveljavi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi zoper odločitev tožene stranke o priznanju statusa subsidiarne zaščite in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-856/2017/14 (1312-10) z dne 28. 3. 2018 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali bi bilo treba tožniku priznati tudi status begunca. Po presoji Upravnega sodišča je izpodbijana odločba na več mestih pomanjkljivo obrazložena, prav tako tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o določenih informacijah o izvorni državi, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da bi morala tožena stranka o statusu begunca in statusu subsidiarne zaščite odločiti posebej v dveh različnih točkah izreka. Tako oblikovan izrek po mnenju Upravnega sodišča zahteva uresničitev sodbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) št. C 662/17, _E. G. proti Sloveniji_, z dne 18. 10. 2018. Meni, da iz določbe člena 2 (b) in člena 46 (1) a (i) Direktive 2013/32/EU izhaja, da gre za dva različna zahtevka, zato bi morala tožena stranka na podlagi 207. člena ZUP odločiti o obeh. Iz navedenih razlogov je Upravno sodišče na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 toženi stranki dalo napotek, da v ponovnem postopku ob nespremenjenih okoliščinah tožniku nemudoma z delno odločbo prizna status subsidiarne zaščite, o statusu begunca pa ponovno odloči v roku 30 dni. S tem je vzpostavilo stanje, kot bi bilo, če bi tožena stranka v dveh različnih točkah izreka odločila o statusu begunca in subsidiarni zaščiti in bi tožnik lahko brez posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva vložil tožbo zgolj zoper zavrnitev statusa begunca.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) je zoper sodbo Upravnega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 54/2019 z dne 26. 11. 2019 delno ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: "Ali je potrebno v primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek osebi, ki ji je bil predhodno priznan status subsidiarne zaščite, le tega ponovno nemudoma priznati z delno odločbo, o statusu begunca pa ponovno odločati?"

4. Zoper navedeno sodbo je revidentka na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej po vsebini predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo Upravnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

5. Tožnik je odgovoril na revizijo in predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in prizna revizijske stroške.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Iz procesnega dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zaradi strahu pred novačenjem v vojsko (državne oblasti ali hutijskih upornikov) in posledicami izogibanja temu vpoklicu ter zaradi državljanske vojne, ki divja v Jemnu. Na tej podlagi mu je ob presoji izpolnjevanja pogojev po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožena stranka podelila status subsidiarne zaščite. Zoper to odločbo je vložil tožbo, s katero je izpodbijal odločbo v delu, v katerem je bil zavrnjen status begunca, predlagal odpravo odločbe v celoti ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje upravnemu organu. Upravno sodišče je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje revidentki z zavezujočim napotilom (64. člen ZUS-1), da mora v roku 30 dni ponovno odločiti o statusu begunca ter odpraviti ugotovljene procesne kršitve v zvezi s tem, poleg tega pa, da mora v ponovljenem postopku revidentka z delno odločbo priznati tožniku status subsidiarne oblike zaščite. Kot navaja revidentka, je po sodbi Upravnega sodišča dne 26. 4. 2019 izdala odločbo št. 2142-856/2017/25 (1312-10), s katero je bil tožniku priznan status begunca, ni pa predhodno izdala delne odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, ker po njenem stališču obeh statusov oseba v skladu z ZMZ-1 ne more imeti.

8. V zadevi med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, prav tako pa tudi ne (več), da tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca. Sporno pa je, ali mora pristojni organ, na podlagi izpodbijane sodbe Upravnega sodišča po odpravi odločbe, s katero je bila prosilcu priznana subsidiarna zaščita, in vrnitvi zadeve v ponovni postopek, tožniku z delno odločbo priznati tudi subsidiarno zaščito. V zvezi s tem je bilo tudi dopuščeno pravno vprašanje, ki je predmet te revizijske presoje (zgoraj, 3. točka obrazložitve). Ker je v tem delu ostala sodba Upravnega sodišča neizvršena, je glede tega mogoče šteti, da v tem delu upravni spor v zadevi še ni vsebinsko končan.

**Vprašanje vpliva prava Evropske unije na odločitev v zadevi**

9. Glede vodenja upravnih postopkov in upravnega spora velja v okviru Evropske unije visoka stopnja procesne avtonomije držav članic, po kateri je stvar ureditve postopkov odločanja praviloma prepuščena nacionalni zakonodaji. Tako se morajo navedena pravila postopkov prilagoditi samo v primeru, da je tako izrecno predpisano s pravnimi akti Evropske unije. Ta velja tudi v primeru odločanja o mednarodni zaščiti, ki je nekatera pravila postopka s ciljem harmonizacije uredila z Direktivo 2013/32/EU (v nadaljevanju Procesna direktiva II)1. 10. Revidentka pravilno utemeljuje razlago določb ZMZ-1, iz katerih izhaja odločanje o mednarodni zaščiti v enotnem postopku o priznanju obeh statusov (begunca in subsidiarne zaščite) in z enotnim izrekom, s katerim se odloči o tem, kateri status se prosilcu podeli. ZMZ-1 v drugem odstavku 41. člena tako izrecno določa, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Odločanje o prošnji za mednarodno zaščito ureja 49. člen ZMZ-1, iz katerega izhaja, da pristojni organ z odločbo prošnji ugodi v rednem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite. Prošnjo pristojni organ zavrne le ob ugotovitvi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito ali če so podani izključitveni razlogi, določeni v 31. členu tega zakona. Prošnjo lahko zavrne tudi kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona.

11. Glede na navedeno je utemeljen argument revidentke, da iz navedene ureditve ZMZ-1 izhaja, da se v enotnem postopku vloži ena prošnja in da se o njej odloči v celoti, tako da se ji ugodi ali se jo zavrne, ni pa ji mogoče samo deloma ugoditi ali jo samo deloma zavrniti. Prosilec po ureditvi ZMZ-1 torej ne more podati več ločenih samostojnih zahtevkov glede določene oblike mednarodne zaščite, ki bi jo želel pridobiti, pristojni organ pa zato tudi ni upravičen o različnih oblikah mednarodne zaščite odločati ločeno, kot da bi šlo za samostojne postopke. To pomeni, da tudi glede oblikovanja izreka odločbe iz ZMZ-1 izhaja obveznost, da upravni organ prošnji bodisi ugodi in prosilcu podeli eno od oblik mednarodne zaščite bodisi njegovo prošnjo v celoti zavrne, glede na ugotovljene dejanske in pravne okoliščine posameznega primera.

12. Iz stališč Upravnega sodišča je mogoče razumeti, da je ZMZ-1 v nasprotju s Procesno direktivo II in sicer z določbami (b) točke 2. člena 2 ter točke (i) a prvega odstavka 46. člena3 te direktive (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V primeru neskladja nacionalnega predpisa z direktivo pa bi bila revidentka kot oblastveni organ v svojem postopku dolžna bodisi razlagati ta predpis skladno z direktivo, kolikor je to mogoče,4 bodisi odkloniti uporabo direktivi nasprotne norme, kolikor se lahko opre na neposredno učinkujočo določbo direktive, ki mora biti jasna in brezpogojna ter podeljevati pravico določenim osebam.5

13. Iz citiranih določb Procesne direktive II, na katere se sklicuje Upravno sodišče, pa ni mogoče razbrati nasprotja z ZMZ-1. Tako iz 2. člena Direktive, ki ureja opredelitev pojmov, ni mogoče ugotoviti nobenega neskladja med definicijo pojma "prošnja za mednarodno zaščito" z njeno opredelitvijo v 6. točki 2. člena ZMZ-1, ki določa, da je »prošnja« prošnja za mednarodno zaščito, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu. Tudi iz točke (i) (a) 46. člena Procesne direktive II izhaja, da mora država članica zoper odločbo v zvezi s prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, med drugim zagotoviti učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem zoper odločbo "_o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite_," kar je skladno tudi z ureditvijo ZMZ-1, ki tudi zoper vse odločbe, s katerimi prosilec ni pridobil statusa begunca (prvi odstavek 49. člena ZMZ-1) zagotavlja učinkovito sodno varstvo pred Upravnim sodiščem (70. člen in nasl. ZMZ-1). Svojih stališč glede razlage in zahtev neposrednega učinka citiranih določb Procesne direktive II Upravno sodišče sicer podrobneje ne pojasni, vendar pa je očitno, da nobena določba ne ureja postopka odločanja upravnega organa in oblikovanja izrekov odločb o prošnjah za mednarodno zaščito6. Zato tudi ni videti razloga, da bi se ne upoštevala pravila ZMZ-1 glede postopka odločanja kot posledica zahtev Procesne direktive II.

14. Prav tako je zmotno stališče Upravnega sodišča, da obveznost odločanja o prošnji za mednarodno zaščito na način, da se v ločenih točkah izreka odloči o statusu begunca in statusu subsidiarne zaščite (ki jo z obravnavanim napotkom revidentki nalaga Upravno sodišče), izhaja iz sodbe SEU št. C 662/17, E. G. proti Sloveniji, z dne 18. 10. 2018. Vsebina predhodnega odločanja se sploh ni nanašala na navedeno vprašanje in se do njega SEU tudi ni opredelilo, takega stališča pa tudi ni mogoče interpretirati z izvzemanjem in izpostavljanjem posameznih delov obrazložitve odločbe SEU iz konteksta obravnavane zadeve. Stališče SEU v tej sodbi se namreč nanaša na zagotavljanje učinkovitega pravnega sredstva v sodnem postopku oziroma na dolžnost držav članic, da zagotovijo pravico do takega pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi prošnje za pridobitev statusa begunca v primerih, ko je prosilcu priznan status subsidiarne zaščite (46. točka sodbe), ne pa na oblikovanje izrekov tovrstnih odločb. O tem se je Vrhovno sodišče tudi že izreklo.7 Da pa je sodno varstvo prosilcu na voljo tudi zoper odločbo, s katero se na podlagi prošnje prosilca temu prizna status subsidiarne zaščite in ne status begunca, je med strankama in sicer v sodni praksi nesporno in upoštevano tudi na podlagi citirane sodbe SEU.

15. Glede na navedeno iz zahtev prava Evropske unije ne izhaja obveznost revidentke, da izdaja odločbe o prošnjah za mednarodno zaščito na način, da bi odločala o pridobitvi statusa begunca in pridobitvi subsidiarne zaščite kot o samostojnih in medsebojno ločenih zahtevkih in torej v ločenih točkah izreka odločbe o prošnji za mednarodno zaščito.

**Vprašanje zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva**

16. Iz sodbe Upravnega sodišča izhaja tudi stališče, da je treba o prošnji za mednarodno zaščito odločati v dveh ločenih točkah izreka zaradi zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva prosilcu, ki mu je zavrnjen status begunca, hkrati pa mu je podeljena subsidiarna zaščita (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

17. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ima prosilec zoper odločitev revidentke, s katero mu je bil priznan (zgolj) status subsidiarne zaščite, na voljo upravni spor, v katerem lahko uveljavlja tako presojo zakonitosti navedene odločitve kot tudi postavi zahtevek za pridobitev statusa begunca. S tem ima v upravnem sporu zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, kar je potrjeno tako s strani Vrhovnega sodišča kot s strani Ustavnega sodišča.8 Za varstvo ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva mora ob takem zahtevku v primeru utemeljene tožbe Upravno sodišče samo v sporu jurisdikcije odločiti (65. člen ZUS-1) in ob spremembi izpodbijane odločbe prosilcu kot tožniku podeliti status begunca namesto statusa subsidiarne zaščite, če bi se lahko zaradi drugačne odločitve Upravnega sodišča ob uspehu njegove tožbe (odprave odločbe in vrnitve zadeve v ponovno odločanje upravnemu organu) neutemeljeno znašel v slabšem položaju, ker bi izgubil tudi status, ki mu je bil že priznan.9 Zahteva po tem, da mora Upravno sodišče odločiti v sporu polne jurisdikcije, izhaja tudi iz tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive II v primeru, da upravni organ v isti zadevi ni sledil predhodni sodbi Upravnega sodišča, s katero je bila odločba odpravljena in vrnjena organu v ponovno odločanje10. 18. Presoja utemeljenosti prošnje prosilca za mednarodno zaščito v upravnem sporu zato ni v nasprotju ne z Ustavo in ne s pravom Evropske unije, vključno s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga zagotavlja Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah (47. člen), temveč pomeni prav njihovo uresničevanje. Zato so neutemeljene tudi trditve tožnika o tem, da bi moral biti pridobljeni status subsidiarne zaščite posebej varovan s tem, da bi moral biti za zagotovitev te človekove pravice izveden drugačen način odločanja o priznanju mednarodne zaščite v dveh ločenih točkah izreka (o statusu subsidiarne zaščite in statusu begunca).

19. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo zahteval, da naj Upravno sodišče na podlagi 64. člena ZUS-1 tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, zahtevka, da naj odloči o sporu glede priznanja statusa begunca v sporu polne jurisdikcije, pa ni postavil. V takem primeru ob ugoditvi tožbi Upravno sodišče res ne more samo pravnomočno rešiti spora v celoti, saj ne sme preseči tožbenega zahtevka. Vendar pa to, da tožnik ni postavil zahtevka, ki mu ga daje na voljo zakon, s katerim bi lahko najučinkoviteje zaščitil svoj pravni položaj, še ne pomeni, da ZUS-1 oziroma ZMZ-1 ne zagotavljata učinkovitega sodnega varstva. Da pa bi moral biti vsak tožbeni zahtevek po svojih učinkih enak, pa tudi ne izhaja niti iz 22. niti iz 23. člena Ustave. Zakaj tožbe v sporu polne jurisdikcije tožnik ni vložil na predpisan način, tožnik sploh ne pojasni. Njegove navedbe o tem, da bi mu morala revidentka ob drugačni (nepravilni) razlagi ZMZ-1 in ZUP zagotoviti drugačen pravni položaj, s čimer bi odpravila njegovo napako zaradi neustrezno postavljenega tožbenega zahtevka, so v tem delu očitno neutemeljene.

20. Ob tem pa Vrhovno sodišče opozarja, da mora biti celovita in _de novo_ presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini (30. člen ZUS1-1), ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (33. člen ZUS-1). Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno11. 21. Glede na navedeno ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka (prvi odstavek 213. člena ZUP)12. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju podelitve statusa subsidiarne zaščite ne more izdati delne odločbe (219. člen ZUP)13 v nobeni fazi postopka, niti v primeru ponovnega odločanja po odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča. 22. Ob tem pa Vrhovno sodišče pripominja, da lahko za zaščito pravnega položaja prosilca v situaciji, kot je obravnavana, tudi po odpravi odločbe o priznanju statusa mednarodne zaščite s strani Upravnega sodišča, tožena stranka izda v nadaljnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti začasno odločbo (221. člen ZUP)14. Z njo lahko pred nadaljnjo presojo dejstev glede priznanja statusa begunca takemu prosilcu do končne odločitve v zadevi začasno prizna subsidiarno zaščito, tako da prosilec tudi za čas nadaljnjega postopka po ZMZ-1 ne izgubi statusa, če mu ta glede na ugotovljena dejstva v zadevi tudi nadalje pripada15. Ali je to glede na okoliščine spora nujno potrebno (prvi odstavek 221. člena ZUP) lahko presodi tudi Upravno sodišče v upravnem sporu in izdajo take začasne odločbe s svojo sodbo naloži toženi stranki, ki je na tako pravnomočno sodbo vezana.

**Sklepno**

23. Odgovor na zastavljeno pravno vprašanje je torej, da v primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek po odpravi odločbe, s katero je bil osebi predhodno priznan status subsidiarne zaščite, o tem statusu pristojni organ ne more odločiti z delno odločbo.

24. Tudi v tem primeru je očitno, da bi izpolnitev sodbe Upravnega sodišča v dani procesni situaciji pomenila, da bi že po izdani odločbi o priznanju statusa begunca tožniku morala revidentka izdati tudi (delno) odločbo o priznanju statusa subsidiarne zaščite, da bi s tem izpolnila zahteve, ki so ji bile naložene s strani Upravnega sodišča v okviru izpolnitve sodbe. Za to pa ne le, da nima to stališče ustrezne opore v materialnem in procesnem pravu, temveč tudi vsebinsko in sistemsko ni smiselno.

25. Sodna praksa Vrhovnega sodišča glede oblikovanja izrekov pri odločanju o prošnjah za mednarodno zaščito je enotna in ustaljena. Vrhovno sodišče se je do navedb tožnika o pravici do posameznega statusa mednarodne zaščite in njej pripadajočega zahtevka že večkrat obširno opredelilo.16 Vrhovno sodišče ne vidi prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od stališča, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se na podlagi prošnje za mednarodno zaščito podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Prav tako ostaja na stališču, da pri posamezni obliki pravice ne gre za samostojni zahtevek, ampak se v okviru odločanja o prošnji odloča zgolj o zahtevku za priznanje mednarodne zaščite.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

26. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljena revizijska navedba, da je bilo v obravnavani zadevi zmotno stališče Upravnega sodišča glede pravilne uporabe postopka izdaje upravnega akta (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Na podlagi navedene nepravilne razlage prava je Upravno sodišče naložilo revidentki v nadaljnjem postopku izdajo določenega upravnega akta, kar bi sicer moralo izrecno naložiti z ustreznim oblikovanjem izreka svoje sodbe17. Ker pa ne glede na tako formalno pomanjkljivost pravnomočna sodba Upravnega sodišča zavezuje toženo stranko, ki od njene izvršitve ne sme odstopiti, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, tako da je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 sodbo Upravnega sodišča po vsebini spremenilo s tem, da jo je razveljavilo v delu, ki se nanaša na obveznost izdaje delne odločbe v ponovnem postopku. Ker je s tem upravni spor končan, zadeve ni vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje.

**K II. točki izreka**

27. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnik je v postopku delno uspel, saj je uspel v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje, medtem ko je v revizijskem postopku uspela revidentka. Tožnik pred sodiščem prve stopnje povrnitve stroškov ni zahteval, zahteval pa jih je v revizijskem postopku. Revidentka stroškov postopka ni zahtevala. Ker tožnik v revizijskem postopku ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glasovanje**

28. Vrhovno sodišče je odločilo soglasno.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L 180, 29. 6. 2013, str. 60–95). 2 Citirani člen določa, da "prošnja za mednarodno zaščito" ali "prošnja" pomeni prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prosilec za status begunca ali subsidiarne zaščite in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite zunaj področja uporabe Direktive 2011/95/EU. 3 Ta določa, da države članice zagotovijo, da imajo prosilci pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zoper odločbo, izdano v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vključno z odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca in/ali subsidiarne zaščite. 4 V zvezi z dolžnostjo intepretacije nacionalnega zakona v luči učinkovite uporabe direktive SEU že v svoji sodbi C-14/83, _Von Colson and Kamann v Land Nordrhein Wesftalen_ z dne 10. 4. 1984. O mejah možnosti interpretacije nacionalnega presdpisa glej sodbo SEU C-81/98, _Alcatel Austria v. Bundesministerium fuer Wissenschaft und Verkehr_ z dne 28. 10. 1999. 5 O neposrednem učinku direktiv glej npr. sodbo SEU v zadevi C-41/74, _Van Duyn v. Home office_, z dne 4. 10. 1974, o presoji izpolnjevanja pogojev v novejši praksi SEU pa npr. sodbo C-508/14, _Český telekomunikační úřad proti T-Mobile Czech Republic and Vodafone Czech Republic_, z dne 6. 10. 2015. 6 Navedeno ne izhaja niti iz drugega odstavka 46. člena Procesne direktive II, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da države članice zagotovijo, da imajo osebe, ki jih je organ za presojo priznal kot upravičene do subsidiarne zaščite, pravico do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi odstavka 1 zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca. 7 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019. 8 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-38/17 z dne 1. 2. 2018, s katerim je zavrglo zahtevo Upravnega sodišča za oceno ustavnosti druge in tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, 7. in 8. točka obrazložitve, iz katere navedeno izrecno izhaja. 9 Da je to prav dolžnost Upravnega sodišča v sporih na podlagi ZMZ-1 je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019, 16. točka obrazložitve. 10 O pogojih za to SEU v sodbi v zadevi C-556/17, _Alekszij Torubarov proti Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal_, z dne 29. 7. 2019. 11 Izjemoma mora sodišče izreči izpodbijano odločbo za nično, če po uradni dolžnosti ugotovi, da so podane tovrstne pomanjkljivosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). 12 Ta določa: "V izreku se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank." 13 Ta določa: "(1) Kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba). (2) Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo." 14 Ta določa: "(1) Če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. (2) Začasno odločbo na predlog stranke lahko veže pristojni organ na pogoj, da stranka da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati stranki z nasprotnim interesom zaradi izvršitve odločbe, če glavnemu zahtevku predlagatelja ne bi bilo ugodeno. (3) Z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, se razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom. (4) Začasna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo." 15 Takega statusa pa mu ne more priznati z začasno odločbo, če so bila v upravnem sporu ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je razvidno, da mu tudi status subsidiarne zaščite ni bil podeljen zakonito (npr. drugačna ugotovitev izvorne države prosilca v upravnem sporu); tako tudi SEU v sodbi v zadevi C-720/17, _Mohammed Bilali proti Bundesamt fuer Fremdenwesen und Asyl_, z dne 23. 5. 2019. 16 Na primer v odločbah Vrhovnega sodišča I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016, I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 in I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019. 17 Glej stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019. Primerjaj tudi izrek sodbe Upravnega sodišča I U 1195/2017 z dne 29. 1. 2019.