Jedro

Čeprav bi bil glede sporne meje dosežen sporazum v mejnem ugotovitvenem postopku po določilih 11. do 17. člena ZZK (zahteva za varstvo zakonitosti oporeka obstoju dokaza o takšnem sporazumu v dosedanjih podatkih spisa, sodišči pa ga v obrazložitvi tudi izrecno ne omenjata), takšen sporazum v tem sodnem postopku za ureditev meje po 131. čl. in nasl. ZNP, v katerem predlagatelj med drugim zatrjuje, da je parcelo št. 1674/3 leta 1977 prevzel v okviru drugačne zahodne posestne meje od sporne, ne more imeti pomena negativne procesne predpostavke. Vpliva lahko le na nadaljnji obseg upravičenj, ki so bila predmet razpolaganja z njim ter s tem na utemeljenost predloga za ureditev meje v nepravdnem postopku, če bi se ta urejala na podlagi močnejše pravice.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se razveljavi sklep sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba predlagatelja, sklep sodišča prve stopnje pa v II. tč. izreka, ter se zadeva vrne v tem obsegu v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za ureditev meje. Ugovor nasprotnih udeležencev proti sklepu o začasni odredbi, s katerim je nasprotnima udeležencema prepovedalo nadaljevanje gradbenih del, ki sta jih izvajala na podlagi dovoljenja upravnega organa občine, pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi predlagatelja in nasprotnih udeležencev.

Proti delu sklepov sodišča prve in druge stopnje, v katerem je bilo odločeno o zavrženju predloga za ureditev meje, vlaga pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava Javno tožilstvo RS. V zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga VS RS, da le-tej ugodi in sklepa sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Javno tožilstvo RS zatrjuje, da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bil med pravno prednico predlagatelja in nasprotnima udeležencema izveden postopek ugotavljanja in zamejničenja meje po določilih 11. do 17. člena ZZK. Zato bi sodišči morali izvesti postopek za ureditev meje po 136. členu ZNP. Predlog namreč ima vse sestavine po 132. členu ZNP. Zavrženje predloga ob smiselni uporabi 131. člena ZNP pomeni relativno bistveno kršitev določb nepravdnega postopka, ki je imela za posledico nezakonito odločbo. Ker sodišči nista uporabili 136. člena ZNP, sta zmotno uporabili materialno pravo. To pa je imelo za posledico, da je ostalo dejansko stanje neraziskano.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencema postopka (2. odst. 408. čl. v zvezi s 3. odst. 390. čl. ZPP), ki nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je bila sporna meja sporazumno dogovorjena in zamejničena z mejnimi znamenji leta 1975 med pravno prednico predlagatelja in nasprotnima udeležencema. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev izhaja še, da je zamejničenje enako, kot je bilo leta 1975, da je odtlej dejansko stanje nespremenjeno ter da je predlagatelj parcelo kupil leta 1977. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je pritožbeno sodišče sklepalo, da je predlagatelj kot singularni naslednik prejšnje lastnice nasledil stanje sporne meje.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS nobena od uvodoma zapisanih okoliščin ne preprečuje meritorne obravnave predloga, vloženega dne 4.10.1991. Kajti, čeprav bi bil glede sporne meje dosežen sporazum v mejnem ugotovitvenem postopku po določilih 11. do 17. člena ZZK (zahteva za varstvo zakonitosti oporeka obstoju dokaza o takšnem sporazumu v dosedanjih podatkih spisa, sodišči pa ga v obrazložitvi tudi izrecno ne omenjata), takšen sporazum v tem sodnem postopku za ureditev meje po 131. čl. in nasl. ZNP, v katerem predlagatelj med drugim zatrjuje, da je parcelo št. 1674/3 leta 1977 prevzel v okviru drugačne zahodne posestne meje od sporne, ne more imeti pomena negativne procesne predpostavke. Vpliva lahko le na nadaljnji obseg upravičenj, ki so bila predmet razpolaganja z njim ter s tem na utemeljenost predloga za ureditev meje v nepravdnem postopku, če bi se ta urejala na podlagi močnejše pravice. Ali drugače, odgovor na vprašanje, ali predlagatelj upravičeno zahteva ureditev meje v nepravdnem postopku, pri tem pa seveda trdi, da je meja med sosednjima zemljiščema sporna, je odvisen od vsebinske presoje njegovih navedb. Glede na uveljavljano relativno bistveno kršitev določb ZNP pa je potrebno doslej razloženemu dodati, da določilo 131. čl. ZNP, ki sodni postopek za ureditev meje predvideva za primere, če je meja med zemljišči sporna, s tem ne opredeljuje procesnih predpostavk. Zato pa tudi sklepanje pritožbenega sodišča, češ, da meja med parcelama predlagatelja in nasprotnih udeležencev "objektivno ne more biti sporna", ne more biti podlaga za zavrženje obravnavanega predloga. Iz povedanega sledi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta napak presodili pomen določitve meje v letu 1975. Zmotno pa sta uporabili materialno pravo tudi zato, ker nista uporabili 136. čl. ZNP, na kar utemeljeno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je ostalo dejansko stanje neraziskano. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 2. odst. 395. čl. ZPP, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 2. odst. 408. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti vse tiste okoliščine, ki bodo relevantne pač glede na način ureditve meje v tem postopku (136. čl. ZNP).