Jedro

Pritožnika ni mogoče oprostiti plačila sodnih taks, ker za to ni izkazal predpisanih pogojev.

Za denarna sredstva je pritožnik trdil in tudi izkazal, da niso likvidna sredstva, ker zaradi blokade transakcijskega računa z njimi ne more razpolagati, za svoje kratkoročne poslovne terjatve pa ne. Glede njih namreč ni navajal in izkazal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da teh terjatev v višini 260.616,00 EUR ne more dovolj hitro unovčiti oziroma izterjati, vsaj v višini, ki bi zadostovala za plačilo 148,00 EUR sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) za oprostitev plačila sodnih taks v postopku pred sodiščem prve stopnje. V obrazložitvi sklepa se je sklicevalo na 11. in 12. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določata pogoje za oprostitev plačila sodne takse in postopek za uveljavitev oprostitve. Pri odločanju je upoštevalo podatke iz pritožnikove izjave o premoženjskem stanju, ki so skladni s podatki iz letnega poročila za leto 2013, objavljenega na spletni strani AJPES. Novejših podatkov ni na voljo. Tudi pritožnik sam je navedel, da letnega poročila za leto 2014 ni naredil in predložil AJPES-u. Upoštevalo je, da ima pritožnik blokiran transakcijski račun, kar prav tako potrjuje register AJPES. Ocenilo je, da blokada transakcijskega računa še ne pomeni, da pritožnik nima premoženja. Dostopni podatki izkazujejo, da ga ima. Da ga ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj tega ne more storiti, pa pritožnik ni navajal, niti izkazal, razen s pavšalnimi navedbami, da ne posluje več.

2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je pritožnik vložil pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi odloči tako, da ga oprosti plačila sodne takse, ali da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ponovno navaja, da od blokade računa dejansko ne posluje. Je brez premoženja, razen denarnih sredstev, ki so blokirana na transakcijskem računu. Razpravljanja o dokaznem bremenu so brezpredmetna. Dejstvo, da bilanca stanja za leto 2014 ni bila oddana, in dejstvo, da je transakcijski račun blokiran, jasno kažeta, da nima nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala sodna taksa, razen blokiranih denarnih sredstev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1 (v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena) izhaja, da lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks oziroma ji odloži plačilo ali ji dovoli obročno plačilo sodnih taks, če nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Peti odstavek 11. člena ZST-1 določa, da mora sodišče pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks za pravne osebe upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

5. Glede na to, da je taksna oprostitev izjema od splošne obveznosti plačila sodnih taks, in glede na to, da lahko sodišče o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks odloči le na predlog stranke, sta trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja oprostitve (primerjaj 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku). Pravna oseba, ki predlaga taksno oprostitev, mora torej trditi in dokazati, da nima premoženjskih ali finančnih sredstev, ki so likvidna, torej taka, da jih lahko uporabi za plačilo sodne takse.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno, da pritožnik navedenega ni izkazal in s tem ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila sodne takse. Iz podatkov, navedenih v izjavi o premoženjskem stanju, in iz podatkov bilance stanja, objavljene v registru AJPES, izhaja, da pritožnik sicer nima opredmetenih sredstev, ima pa 260.616,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 50.653.00 EUR denarnih sredstev. Pritožnikova navedba, da nima drugih sredstev, razen blokiranih denarnih sredstev, zato ne drži. Za denarna sredstva je pritožnik sicer trdil in tudi izkazal, da niso likvidna sredstva, ker zaradi blokade transakcijskega računa z njimi ne more razpolagati, za svoje kratkoročne poslovne terjatve pa ne. Glede njih namreč ni navajal in izkazal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da teh terjatev v višini 260.616,00 EUR ne more dovolj hitro unovčiti oziroma izterjati, vsaj v višini, ki bi zadostovala za plačilo 148,00 EUR sodne takse. Pritožnik sploh ni zatrjeval, da terjatve niso izterljive in tudi ni npr. zatrjeval, da bi se ob morebitni uspešni izterjavi teh terjatev in njihovemu plačilu na transakcijski račun blokada transakcijskega računa razširila tudi nanje. Zgolj s splošno navedbo, da ne posluje več, nelikvidnosti terjatev ni izkazal. To, da ne posluje več, namreč samo po sebi še ne pomeni, da terjatve, ki jih je pridobil v času, ko je očitno še posloval, niso unovčljive oziroma izterljive. Ker torej pritožnik ni izkazal, da so njegove kratkoročne terjatve nelikvidne, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pravilna in zakonita.

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.