Jedro

Sodišče je dolžno v obrazložitvi navesti razloge o odločilnih dejstvih, za ugotovitev teh pa izvesti predlagane dokaze. Tako ni dolžno presojati navedb, navajati razlogov in izvajati dokazov, ki na odločitev o tožbenem zahtevku ne morejo imeti vpliva. Pomanjkanje razlogov o neodločilnih dejstvih ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

2. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, opr. št. I 2006/00350, z dne 9.5.2006, obdržalo v veljavi tako, da mora tožena stranka v 8 dneh tožeči stranki poravnati glavnico v znesku 3.096,71 EUR, zakonske zamudne obresti od tega zneska od 19.3.2005 in izvršilne stroške v znesku 169,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2006 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 510,81 EUR. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom pa je sodišče toženi stranki naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 673,89 EUR.

Zoper navedeno sodbo in dopolnilni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se to ni opredelilo do navedb toženca, da je električar AA (in ne toženec) na poziv BB opravil prevezave v električni omarici, in do predloženega sklepa Okrajnega sodišča K 197/2005. Izpodbijana sodba ne pove, zakaj sodišče ni dovolilo izvajanja bistvenih dokazov o uradni predaji števca in merilnega mesta CC, sodišče tudi ni pridobilo podatkov o plačilu porabljene električne energije s strani toženca, niti se opredelilo do načrta elektro instalacij, do ugovora aktivne legitimacije, ki ga je podal toženec, in do podatkov o plačevanju električne energije s strani toženca. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza s prečitanjem izpovedbe o toženčevem zaslišanju v kazenskem postopku, ni pravilno vabilo in opozorilo toženca na njegovo zaslišanje na naroku, čeprav bi mu moralo vročiti pisno vabilo. Sodišče bi moralo zaslišati toženca, pričo DD, izvedenca pa bi, da bi dokazala svoje trditve, da je bil toženec tisti, ki je opravil priklop delavnice mimo merilnega mesta, morala predlagati tožeča stranka. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj toženec ni opravil prevezav v elektro omarici, ni opravil priklopa na električno energijo za gospodinjstvo, po odklopu varovalke pa je še vedno gorela luč v delavnici. Elektrika je bila tudi v ostalih vtičnicah v delavnici, samo en del delavnice je bil izklopljen. Navaja še, da iz računa tožeče stranke izhaja številka merilnega mesta, kar pomeni številko števca in številko odjemnega mesta, zato trditve tožeče stranke, da je toženec prejemal električno energijo mimo merilnega mesta, ne morejo držati. Opozarja še, da mora tožeča stranka dokazati vse elemente civilnega delikta. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po svoji pooblaščenki poudarja, da kazenski postopek v zadevi K 197/2005 ne more vplivati na izid tega pravdnega postopka, saj je za neupravičeno obogatitev bistveno, da je eni stranki nastala korist, na drugi pa prikrajšanje, da za premik ni bilo pravne podlage in da med prikrajšanjem in obogatitvijo obstaja vzročna zveza. Nepomembno je, kdo je opravil prevezave merilnega mesta, bistveno pa le, da so v delavnici po odklopu stroji prenehali delovati. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje, da ji je toženec dolžan povrniti korist, ki jo je imel od uporabe električne energije za opravljanje obrti, za katero ni plačeval porabe, saj je bila odvzeta mimo merilnega mesta. 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nalaga, da je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Za uspeh v pravdi mora tožeča stranka tako zatrjevati in izkazati naslednje elemente (212. člen ZPP): - prikrajšanje nje same, - obogatitev na strani toženca, - vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo, - odsotnost pravnega temelja in odsotnost njene privolitve v prikrajšanje.

Ni pa tožeča stranka dolžna zatrjevati in dokazovati elementov odškodninske odgovornosti toženca (protipravnosti njegovega ravnanja, škode, vzročne zveze med škodo in toženčevim ravnanjem ter toženčevo krivdo), saj njen tožbeni zahtevek ne temelji na določbah o odškodninski odgovornosti (1).

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri ugotavljanju, ali je tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve utemeljen, je sodišče dolžno ugotoviti in obrazložiti zgoraj navedene elemente (razloge o odločilnih dejstvih), za ugotovitev le-teh pa tudi izvesti predlagane dokaze. Tako ni dolžno presojati navedb, navajati razlogov in izvajati dokazov v potrditev teh, ki na odločitev o zahtevku ne morejo imeti vpliva (1. odstavek 213. člena ZPP). Ob tožbenem očitku, da je tožnik odjemal električno energijo za opravljanje obrti izven odjemnih merilnih mest, ki so beležila porabljeno električno energijo, za katero so bile plačane položnice, je tako nepomembno, kdo je lastnik teh odjemnih mest, ali so se za porabljeno električno energijo, beleženo na teh merilnih mestih, plačevale položnice, kako je potekala predaja odjemnih mest oziroma merilnih mest toženčevi sestri CC, kako potekajo elektro instalacije in podobno. Sodišču zato tudi dokazov, s katerimi je toženec dokazoval tovrstne trditve, ni bilo treba izvajati, s tem pa tožencu ni bila onemogočena ali okrnjena pravica do obravnavanja pred sodiščem, saj je bil s tem, da tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na določbi o neupravičeni obogatitvi, seznanjen že z vročitvijo tožbe in se je zoper takšen očitek imel možnost braniti. Izpodbijana sodba (kakor tudi izpodbijani sklep, ki ga pritožba konkretizirano ne izpodbija) ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti, pomanjkanje razlogov o neodločilnih dejstvih pa tudi ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (2).

Možnost obravnavanja pred sodiščem tožencu tudi ni bila odvzeta z opustitvijo vročitve pisnega vabila na drugi narok za glavno obravnavno. Da bo na naslednjem naroku zaslišan kot stranka, in z datumom in časom tega je bil toženec seznanjen na prvem naroku za glavno obravnavo, kot izhaja iz zapisnika (listovna številka 17 spisa), ki ga je toženec brez pripomb tudi podpisal. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (1. odstavek 230. člena ZPP), med drugim tudi resničnost podanih izjav strank. V pritožbi zatrjevano drugačno stanje ne more biti utemeljeno. Razlogi, da se toženec obravnave ni udeležil, so tako na njegovi strani, saj je, kot sam navaja, pozabil datum obravnave, kar ni opravičljiv razlog, ki bi narekoval njeno preložitev. Tudi sicer pa je toženca v postopku zastopal pooblaščenec, ki se je obravnave udeležil, in bi se o datumu in času obravnave toženec lahko pozanimal pri njem.

Sodišču se tudi ni bilo treba opredeljevati do ugovora aktivne legitimacije, kot trdi pritožnik, saj ga ta v postopku na prvi stopnji ni podal, prav tako tudi ne trditev, da so na računih navedene številke merilnih mest in da tako električna energija ni mogla biti odvzeta mimo teh. Pritožnik tudi ne pojasni, zakaj jih ni mogel navajati pravočasno, torej še v teku postopka na prvi stopnji, zato jih je pritožbeno sodišče štelo za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP) in se do njih ni opredeljevalo.

Sodišču tudi ni bilo treba izvesti dokaza s prečitanjem toženčeve izpovedbe v kazenskem postopku, saj takšnega dokaznega predloga tožena stranka ni podala. Tej 212. člen ZPP nalaga, da navede ugovore in predlaga dokaze v podkrepitev teh. Tožena stranka je podala le dokazne predloge za prečitanje izpovedb v kazenskem postopku zaslišanih prič, ne pa tudi dokaznega predloga za prečitanje toženčeve izpovedbe. Čitanje izpovedb zaslišanih prič v kazenskem postopku je sodišče nadomestilo s tem, da jih je skladno s podanim dokaznim predlogom tudi neposredno zaslišalo. Ker pritožnik ni zatrjeval, da bi se njihove izpovedbe v kazenskem postopku razlikovale od izpovedb v pravdnem postopku, sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov s prečitanjem njihovih izpovedb v kazenskem postopku. Utemeljeno pa je sodišče opustilo tudi zaslišanje priče DD, ki ga je predlagala tožeča stranka, v potrditev svojih navedb, da se je toženec samovoljno priklopil na gospodinjski tok. Takšen očitek se nanaša na kasnejše obdobje, ki z vtoževanim zneskom ni zajeto, zato na odločitev o tožbenem zahtevku ne more vplivati. Za dokazovanje svojih trditev ima tožeča stranka na voljo vsa dokazna sredstva, saj naš pravdni postopek ne predpisuje formalnih dokaznih pravil, ki bi pravdni stranki in sodišču nalagala, da uporabijo točno določeno dokazno sredstvo. Tožeča stranka, na kateri je primarno dokazno breme, je svoje trditve dokazovala s predloženimi listinami in zaslišanji predlaganih prič, na strani tožene stranka pa je bilo, da te trditve in dokaze izpodbije, lahko tudi s predlogom za postavitev izvedenca ustrezne stroke in založitvijo predujma zanj (1. odstavek 153. člena ZPP). Ker tožena stranka ni ravnala v skladu z zahtevami pravdnega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dokazanih navedb tožeče stranke ni uspela izpodbiti (3. odstavek 153. člena ZPP).

Sodišče je ugotovilo, da je toženec opravljal obrtno dejavnost v delavnici - garaži, kjer so bili nameščeni delujoči stroji, ki so ob izklopu četrte vrste varovalk, ki niso bile povezane z nobenim od treh števcev, prenehali delovati. Nepomembno je, ali je v delavnici ostala prižgana katera luč in ali je bila morebiti električna energija tudi še v katerikoli od preostalih vtičnic, saj je za zaključek, da je bila električna energija, speljana mimo merilnih mest, namenjena tožencu, dovolj že, da so prenehali delovati nekateri stroji. Toženec namreč ne izpodbija trditev, da je s temi stroji opravljal obrtno dejavnost. Število delujočih oziroma nedelujočih električnih vtičnic ne more vplivati niti na izračun porabljene energije, ker ta ni bil opravljen na podlagi števila ali moči strojev, pač pa na podlagi premera žice, ki je vodila mimo merilnih mest. Na strani toženca je tako obstajala obogatitev (saj za porabljeno električno energijo za opravljanje obrti ni plačeval računov, ne glede na to, da je morebiti plačeval račune za porabljeno električno energijo za gospodinjstvo), na strani tožeče stranke pa prikrajšanje, med njima pa tudi ustrezna vzročna zveza. Ker tožeča stranka v takšno prikrajšanje ni privolila (nasprotnega toženec niti ne zatrjuje) in zanj tudi ni obstajala kakršnakoli druga pravna podlaga, so podani vsi elementi neupravičene obogatitve.

Takšnega zaključka pritožnik ne more izpodbiti s sklicevanjem na potek kazenskega postopka, opr. št. K 197/2005. Četudi tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, kot kazenski postopek, je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano zgolj na obsodilno sodbo, katere obstoja nobena od pravdnih strank ni niti zatrjevala (14. člen ZPP). Morebiten drugačen zaključek kazenskega postopka (izdaja oprostilne sodbe, ustavitev postopka,...) pa na izid pravdnega postopka ne more imeti vpliva.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), prav tako pa tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben in ni ničesar doprinesel k pritožbeni odločitvi (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) 131. in nadaljnji členi OZ.

(2) 1. odstavek 339. člena ZPP.