Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka zoper toženca, pri čemer pa nimata enake podlage, saj gre pri znesku 68.428,00 SIT za regres odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovanemu lastniku avtomobila, pri znesku 145.871,00 SIT pa oškodovanemu podjetju za vzdrževanje cest. Gre torej za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov po prvem odstavku 188. člena ZPP 1977. V takšnem primeru se pristojnost, in s tem tudi vrednost tožbenega zahtevka določi po vrednosti posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP 1977).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 68.428,00 SIT, zavrže, v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 145.871,00 SIT, pa zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo v združenih pravdah, da mora toženec plačati tožnici 68.428,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.04.1995 dalje in 145.871,00 SIT s takšnimi obrestmi od 03.07.1996 dalje in ji povrniti 20.215,00 SIT pravdnih stroškov.

Ugotovilo je, da je toženec povzročil prometno nesrečo in z njo škodo na odbojni ograji v višini 145.871,00 SIT in na prehitevanem avtomobilu za 68.428,00 SIT, kar oboje je tožnica izplačala oškodovancema. Toženec, ki je bil odgovornostno zavarovan pri tožnici, pa je izgubil zavarovalne pravice, saj je zapustil kraj nesreče, pozneje pa je bila ugotovljena njegova alkoholiziranost. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in prvostopenjsko sodbo potrdilo, ker je ugotovilo, da je toženec kršil splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-93 (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji) in s tem izgubil zavarovalne pravice. Res se je vrnil po uri na kraj nesreče, pri tem pa trdil, da je vozila njegova žena. Ni odločilno niti to, da je bil alkotest opravljen šele uro po nesreči in da bi pritožnik šele po njej zaužil alkohol, saj takšno ravnanje pomeni, da je sam onemogočil ugotavljanje alkoholiziranosti v času nesreče. Toženec ni trdil, ne dokazal, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo iz razlogov po 2. in 3. točki 370. člena ZPP 1977 in predlagal spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo ugodeno njegovi pritožbi, ali pa da se sodbi nižjih sodišč razveljavita in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovno sojenje. Trdi, da ni mogel izgubiti zavarovalnih pravic, ker je šel po nesreči po ženo in se vrnil po 20 minutah, da so razlogi sodbe nejasni, če je zapisano, da za presojo njegovega ravnanja niti ni odločilno, da je kraj nesreče zapustil, da bi šel po ženo; da ni pojasnjeno, zakaj ni odločilno dejstvo, da je bil alkotest opravljen šele eno uro po nesreči in da bi toženec zaužil alkohol šele po njej; da iz spisovnega gradiva ne sledi, da je šlo za zavestno onemogočanje ugotavljanja alkoholiziranosti; da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni ugotavljalo, ali sta njegovo ravnanje in tako tudi njegova alkoholiziranost v vzročni zvezi z nastalo škodo; da dokazno breme v zvezi s tem nikakor ni na toženi stranki.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrženje, ker uveljavljano plačilo zneska 214.299,00 SIT ne presega 1,000.000,00 SIT, kot zneska, prek katerega je šele dovoljena revizija.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

V tej zadevi se je postopek na prvi stopnji končal s sodbo pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku. Zato je treba po njegovi določbi prvega odstavka 498. člena nadaljevati postopke po dosedanjih predpisih, se pravi, po Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 1977). Slednji pa določa, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena ZPP 1977 in 9. člen Zakona o revalorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. l. RS, št. 55/92). Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka zoper toženca, pri čemer pa nimata enake podlage, saj gre pri znesku 68.428,00 SIT za regres odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovanemu lastniku avtomobila, pri znesku 145.871,00 SIT pa oškodovanemu podjetju za vzdrževanje cest. Gre torej za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov po prvem odstavku 188. člena ZPP 1977. V takšnem primeru se pristojnost, in s tem tudi vrednost tožbenega zahtevka določi po vrednosti posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP 1977). Tako se pokaže, da del revizije, ki se nanaša na zahtevek 68.428,00 SIT, ni dovoljen, ker ne presega prej omenjene meje. Zato je bilo treba v tem delu revizijo zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP 1977), v drugem delu pa o njej meritorno odločati.

Materialnopravna podlaga za rešitev tega spora so tudi splošni pogoji tožeče stranke. Po teh pogojih izgubi zavarovanec (toženec) svoje zavarovalne pravice med drugim, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (3. točka prvega odstavka 3. člena). Pri tem se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti ali če uživa alkohol ter tako onemogoči ugotavljanje stopnje njegove alkoholiziranosti (c podtočka 3. točke prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev).

Revizijska trditev, da tožnik ni mogel izgubiti zavarovalnih pravic, ker je šel po nesreči po ženo za pomoč, je, milo povedano, neresna, saj je dokazni postopek pokazal, da je sicer res šel ponjo, vendar z namenom, da bi prikazal, da je v času nesreče vozila ona. Poskusa neresničnega prikazovanja dejstev menda ni mogoče šteti kot opravičljivega razloga za odhod s kraja nesreče. Na revizijsko trditev, da je bil toženec v šoku, se sodišče ni smelo ozirati, ker gre za novo zatrjevano dejstvo, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (razlog iz tretjega odstavka 385. člena in iz 387. člena ZPP 1977).

Ob tem navrženi revizijski trditvi o nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da ni edini razlog za izgubo zavarovalnih pravic dejstvo, da je toženec zapustil kraj nesreče, marveč po nesreči tudi z alkoskopom ugotovljena toženčeva alkoholiziranost. V zvezi s slednjim pa spet, da ni izključno pomembno, da je bil alkotest opravljen uro po nesreči in da je alkohol zaužil šele po njej (kar je začel v nasprotju s svojo izpovedjo med dokazom z zaslišanjem strank neobrazloženo trditi šele v pritožbi). Iz poprej citiranih pogojev namreč sledi, da uživanje alkohola po nesreči pomeni onemogočanje ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti. Sodišče ni torej zapisalo nič nejasnega ali s seboj nasprotujočega.

Nobenega pomisleka ne more biti o pravilnosti te ugotovitve, da je toženec zavestno onemogočal ugotavljanje alkoholiziranosti: s kraja nesreče je šel po ženo, odklonil je alkotest in pristal na njegovo izvedbo šele na pritisk. Tu pač ne gre za napačno sklepanje.

Samovoljna je revizijska trditev, češ da je tožeča stranka zatrjevala protipogodbeno ravnanje toženca. Česa takšnega ni trdila ne v vlogah, ne na glavni obravnavi. Sicer pa je sodišče, drugače kot trdi revizija, ugotovilo na podlagi odločbe sodnika za prekrške ter zaslišanj prič in toženca kot stranke, da je povzročil prometno nezgodo in z njo škodo, da pa je iz prej opisanih razlogov izgubil zavarovalne pravice. S tem je podana podlaga za regresni zahtevek tožeče stranke kot zavarovalnice proti tožencu kot zavarovancu, ki je izgubil zavarovalne pravice (drugi odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 70/99).

Spet je samovoljna revizijska trditev, da je po stališču višjega sodišča dokazno breme, da je nastala škoda posledica protipogodbenega ravnanja toženca na slednjem. Tega kratkomalo ni zapisalo, pač pa le, da je dokazno breme, da škoda ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo zavarovanca na slednjem. To pa sledi, kot je bilo toženi stranki že pojasnjeno, iz določb 1.b točke drugega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Toženec pa niti ni poskušal dokazati, da nastanek oškdovancema povzročene škode ni bil v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Očitanih procesnih in materialnopravnih kršitev torej ni. Zato je bilo treba v obravnavanem delu neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z izrekom te odločbe o zavrženju in zavrnitvi revizije (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977). Tožeči stranki pa ni mogoče priznati priglašenih stroškov, saj z zmotnim stališčem v odgovoru na revizijo ni prispevala k njeni rešitvi.