Jedro

Gradbeno dovoljenje, ki je bilo s strani soseda G.G. po faxu poslano na družbo C. d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je B.B. ni predmet poslovanja navedene družbe, pač pa gre za dokument, ki je bil namenjen direktorju družbe B.B. osebno. Tajnica podjetja je zato lahko posredovala gradbeno dovoljenje po faxu družbi D. d.o.o. samo v skladu z navodili B.B., kar pa v času sodobne tehnologije (mobilni telefoni, elektronska pošta, fax in drugo) tudi ob njegovi fizični odsotnosti iz podjetja, ne predstavlja nobene težave. Zato je B.B. najkasneje 25. 4. 2007 izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja tožečima strankama.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. 35108-170/2005-21/BM z dne 25. 3. 2010 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR povečane za 20 % DDV v 15-tih dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z izpodbijano odločbo odpravilo sklep Upravne enote Piran, št. 351-170/2005-75 z dne 11. 11. 2009 (točka 1 izreka), ugodilo zahtevi A.A. in B.B. za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-170/2005-30 z dne 23. 1. 2007 tako, da se v obnovljeni postopek vključita A.A. in B.B. kot stranska udeleženca (točka 2 izreka) in zadržalo izvršitev navedenega gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano tožečima strankama kot investitorjema (točka 3 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Upravna enota Piran s sklepom št. 351-170/2005-75 z dne 11. 11. 2009, kot prepozen zavrgla predlog A.A. in B.B. za obnovo postopka pravnomočno končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-170/2005-30 z dne 23. 1. 2007. V pritožbenem postopku pa je bilo ugotovljeno, da predloga za obnovo postopka iz razloga 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP), A.A. in B.B. nista vložila prepozno. Zakon o splošnem upravnem postopku namreč določa, kot začetek teka subjektivnega roka, dan ko se je predlagatelj dejansko seznanil z okoliščino, da je bila izdana odločba, in ne dneva, ko bi se predlagatelj s to okoliščino zgolj mogel oziroma celo moral seznaniti. V zadevi tako ni sporno, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 23. 1. 2007 po faxu družbe C. d.o.o., katere direktor je B.B., poslano družbi D. d.o.o., ki je izdelala študijo določitve vplivnega območja sporne gradnje. Na osnovi tega pa ni mogoče kar neposredno zaključiti, da se je direktor družbe C. d.o.o. dejansko seznanil z obstojem navedenega gradbenega dovoljenja. Imenovani namreč zatrjuje in dokazuje, da ga v kritičnem času, ko je bilo gradbeno dovoljenje poslano po faxu družbi D. d.o.o., v družbi ni bilo. Za svoje trditve je predložil dokazilo, da je imel dne 24. 4. 2007 sestanek v Rimu, kamor se je odpravil z osebnim avtomobilom. Iz navedenega je torej mogoče zaključiti, da B.B. ni mogel pregledati pošte, ki je prišla v navedenem dnevu v družbo C. d.o.o. Mogoče je tudi zaključiti, da ni bil on tisti, ki je predmetno gradbeno dovoljenje po faxu poslal družbi D. To je morala storiti tajnica v okviru svojih službenih obveznosti, pri čemer je povsem verjetno, da o konkretno dospelih poštnih pošiljkah, tudi elektronski pošti, ni vsakokratno obveščala direktorja na službenem potovanju, še posebej ne, če slednji ni mogel predvidevati, da mu bo sosed v času odsotnosti poslal fotokopijo zelo pomembnega dokumenta. Glede na vse navedeno verjame, da se je B.B. z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanil šele 2. maja 2007, ko ga je o tem obvestil sosed G.G. ob priliki srečanja v H. To pa pomeni, da je tudi žena B.B. za sporno gradbeno dovoljenje izvedela hkrati z njim, to je 2. 5. 2007. V nadaljevanju še navaja, da za obravnavo primera ni nepomembno, da je rok za podajo predloga kratke narave in da naj bi predlagatelja obnove subjektivni rok zamudila le za 4 dni. Glede na vse navedeno je bilo odločeno kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da lahko stranka, v skladu s 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. To pomeni, da prične teči enomesečni prekluzivni subjektivni rok od dneva, ko predlagatelj izve za izdano gradbeno dovoljenje, pri tem pa sploh ni pomembno ali se je predlagatelj seznanil s konkretno vsebino gradbenega dovoljenja. Navaja še 265. člen ZUP, ki določa, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Iz te določbe jasno in nesporno izhaja, da se zahteva po izkazanosti okoliščin na nivoju verjetnosti nanaša zgolj na tiste okoliščine, na katere se predlog opira, nikakor pa ne na tiste okoliščine, ki se nanašajo na pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka. To potrjuje tudi določba 1. odstavka 267. člena ZUP, ki pristojnemu organu nalaga, da po prejemu predloga preizkusi, med drugim, ali je predlog pravočasen in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Pravočasnost vložene vloge je zato treba izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je predlog vložen znotraj subjektivnega roka. Glede na navedene določbe ZUP se izkaže, da je zmotno in z ničemer podkrepljeno stališče tožene stranke, da je zgolj zatrjevanje B.B., da ga v času med 23. in 25. 4. 2007 ni bilo v podjetju, ko je družba C. d.o.o. prejela gradbeno dovoljenja po faxu in ga prav tako po faxu posredovala izdelovalcu študije določitve vplivnega območja, dovolj za dokazovanje pravočasnosti vložene vloge. V nadaljevanju navaja, da je povsem logično, da je sosed G.G. obvestil predlagatelja obnove postopka gradbenega dovoljenja o pridobitvi le tega ter da je bilo med njima dogovorjeno, da dovoljenje pošlje po faxu na družbo katere lastnik in direktor je B.B., od koder bo to gradbeno dovoljenje poslano projektantski organizaciji za izdelavo študije vplivnega območja. Glede na vse navedeno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

A.A. in B.B. kot prizadeti stranki, v odgovoru na tožbo navajata, da investitorja nista nikoli z ničemer dokazala, pač pa izhajata iz domnev in žaljive podmene, da naj bi v postopkih uporabljala neresničen podatek o tem, kdaj naj bi izvedela za obstoj gradbenega dovoljenja. Dejstvo pa je, da bi morala biti v postopek izdaje gradbenega dovoljenja vključena po zakonu. Če pa se to ni zgodilo, bi bilo primerno, da ju o izdaji novega gradbenega dovoljenja obvesti upravna enota ali pa investitorja. Zgodilo se ni ne eno ne drugo. V takem primeru je navedba, kdaj naj bi za gradbeno dovoljenje izvedela s strani tretjega, neetična in posega v njuna subjektivna razmerja. V nadaljevanju navajata, da ves čas postopka zatrjujeta in dokazujeta, da sta za obstoj novega gradbenega dovoljenja izvedela od soseda ob zaključku prvomajskih praznikov, to je 2. maja 2007. Dodajata še, da B.B. kot direktor družbe C. d.o.o., gradbenega dovoljenja, ki je bilo poslano po faxu na navedeno družbo, zaradi odsotnosti v tujini, ni mogel videti in zanj tudi ni vedel. Glede na vse navedeno zavračata vse navedbe iz tožbe tožečih strank.

Tožeči stranki v pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2010 smiselno ponavljata navedbe iz tožbe.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če ni bila dana možnost udeležbe v postopku osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena (9. točka 260. člena ZUP). V primeru iz 9. točke 260. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP).

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da sta soseda tožečih strank A.A. in B.B., iz razloga 9. točke 260. člena ZUP, dne 29. 5. 2007 vložila predlog za obnovo postopka končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem št. 351-170/2005-30 z dne 23. 1. 2007. To dejstvo med strankami ni sporno.

Iz upravnih spisov izhaja, da je sosed A.A. in B.B., G.G., po tem ko je dne 23. 4. 2007 pri upravnemu organu pridobil fotokopijo navedenega gradbenega dovoljenja z risbami, le tega posredoval po faxu družbi C. d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je B.B. Nesporno je tudi, da je bilo gradbeno dovoljenje iz faxa navedene družbe dne 25. 4. 2007 poslano D. d.o.o., zaradi izdelave študije določitve vplivnega območja za izgradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1066/6 k.o. H., investitorjev I.I. in J.J. (tožeči stranki).

Med strankami pa je sporno kdaj sta A.A. in B.B., oziroma vsaj eden od njiju, izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje št. 351-70/2005-30 z dne 23. 1. 2007 izdano investitorjema I.I. in J.J. (tožečima strankama). B.B. namreč trdi in dokazuje, da ga v dneh od 23. 4. do 25. 4. 2007 ni bilo v podjetju, saj je bil na službeni poti v Italiji. Zato, tudi če je bilo navedeno gradbeno dovoljenje poslano po faxu njegovemu podjetju in kasneje iz podjetja poslano podjetju, ki naj izdela študijo določitve vplivnega območja, v navedenih dneh ni mogel izvedeti, da je bilo gradbeno dovoljenje tožečima strankama izdano. Zatrjuje in dokazuje, da je za izdajo gradbenega dovoljenja izvedel šele 2. 5. 2007, ko mu je to povedal sosed G.G. v H..

Glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerimi prične teči enomesečni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana in glede na podatke in listine v upravnih spisih sodišče zaključuje, da je vsaj B.B. najkasneje dne 25. 4. 2007 izvedel, da je bilo tožečima strankama izdano gradbeno dovoljenje. Iz študije določitve vplivnega območja za izgradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1066/6 k.o. H., investitorja I.I. in J.J., ki jo je izdelal D. d.o.o. za A.A. in B.B., ki je bila izdelana kot priloga zahtevku-vlogi za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-170/2005-30 z dne 23. 1. 2007 in je bila podana na zapisnik dne 29. 5. 2007 na Upravni enoti Občine Piran, namreč izhaja, da je bilo navedeno gradbeno dovoljenje poslano družbi D. d.o.o. iz faxa št. ..., družbe C. d.o.o., dne 25. 4. 2007 (fotokopija gradbenega dovoljenja priloženega k študiji D. d.o.o.). Ker je bilo torej gradbeno dovoljenje poslano 25. 4. 2007 družbi D. d.o.o. z naročilom za izdelavo študije določitve vplivnega območja, ni mogoče slediti navedbam B.B., da v času od 23. 4. do 25. 4. 2007 ni mogel izvedeti za izdano gradbeno dovoljenje, ker je bil službeno odsoten, pač pa je vse to storila tajnica v podjetju v okviru službenih dolžnosti. Gradbeno dovoljenje, ki je bilo s strani soseda G.G. po faxu poslano na družbo C. d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je B.B., namreč ni predmet poslovanja navedene družbe pač pa gre za dokument, ki je bil namenjen direktorju družbe B.B. osebno. Zaradi povedanega je tajnica podjetja lahko posredovala gradbeno dovoljenje dne 25. 4. 2007 po faxu družbi D. d.o.o. samo v skladu z navodili B.B., kar pa v času sodobne tehnologije (mobilni telefoni, elektronska pošta, fax in drugo) tudi ob njegovi fizični odsotnosti iz podjetja v navedenih dneh, ne predstavlja nobene težave. Zato sodišče ugotavlja, da je B.B. najkasneje 25. 4. 2007 izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja tožečima strankama. Ker pa v skladu s 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP prične teči enomesečni subjektivni rok od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, je bil predlog za obnovo postopka, ki je bil dan na zapisnik na Upravni enoti Piran dne 29. 5. 2007, dan po preteku 30-dnevnega roka. V takem primeru pa 2. odstavek 267. člena ZUP določa, da pristojni organ predlog za obnovo postopka, zavrže. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS, št. 35108-170/2005-21-BM z dne 25. 3. 2010 odpravilo v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1), saj ni pravilno uporabilo določb Zakona o splošnem upravnem postopku.

K točki 2 izreka: Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki v 2. odstavku 3. člena določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR, povečanega za 20 % DDV, kar skupaj znese 420 EUR.