Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka predstavila tožnikoma predvsem prednosti kredita v CHF, in sicer, da je tovrsten kredit ugoden (cenejši za 40.000,00 EUR od evrskega kredita) in varen (zaradi stabilnosti valute CHF in možnosti konverzije kredita v primeru morebitnih neugodnih sprememb menjalnega tečaja), zaupanje v sklenitev tovrstnega posla pa je povečala informacija, da imajo tudi zaposleni v banki sklenjene tovrstne kredite. Glede valutnega tveganja pa je toženka seznanila tožnika z obstojem tveganja, ne pa tudi v zadostni meri z njegovim dejanskim obsegom.
V pritožbi izpostavljena pojasnila bančnega referenta o tem, da obstaja možnost bistvenih sprememb menjalnega tečaja, ob siceršnji predstavitvi, ki je dejansko negirala možnosti uresničitve takšne bistvene spremembe (čeprav je ravno v dolgoročnih obdobjih realno pričakovana, le ni je mogoče napovedati), saj je izhajala iz predpostavke, da tudi, če bo prišlo do spremembe menjalnega tečaja, bo le-ta minimalna, zato niso takšna, da bi omogočala zaključek, da bi se tožnika lahko zavedala realnega (celo pričakovanega) in dejanskega obsega valutnega tveganja, kaj šele finančnih posledic.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
1.Z izpodbijanim sklepom in delno sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 5. 5. 2023 in 29. 2. 2024 (I. točka), ter razsodilo, da se ugotovi, da so Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 110/2008 z dne 13. 2. 2008, in Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 000 z dne 13. 2. 2008, nični (II. točka), vknjižena hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Vrhniki, v vl. 712, k. o. X, parc. št. 279/2 pa neveljavna in se izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.
2.Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) v pritožbi zoper delno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni, tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.
3.Tožnika (prva tožnica in drugi tožnik) sta na pritožbo odgovorila, da zavračata vse pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev. Prav tako sta priglasila stroške odgovora na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Prva tožnica in drugi tožnik sta (kot solidarna kreditojemalca) s toženko (kot banko) 13. 2. 2008 sklenila kreditno pogodbo - Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000, katere predmet je stanovanjski kredit v višini 222.000,00 CHF (švicarskih frankov), kar je v evrski protivrednosti na dan sklenitve pogodbe znašalo 137.537,95 EUR, z dogovorjenimi obrestmi in odplačilno dobo 324 mesecev (27 let). Začetna anuiteta je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašala 1.154,81 CHF, oziroma 718,03 EUR. Obveznost tožnikov na dan 30. 11. 2018 (po redno plačanih 131 mesečnih anuitetah) je znašala še 145.612,15 CHF, oziroma glede na takrat veljavni menjali tečaj valut še 83.313,26 EUR, čeprav sta tožnika do takrat odplačala že 92.445,43 EUR kredita. Tožnika zatrjujeta, da sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve nična, ker toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Neizkušena v bančnih poslih, se tožnika nista zavedala tveganosti in razsežnosti posla. Zanašala sta se na zaupanje in (pozitivne) informacije, ki sta jih prejela od toženke, ki pa ju ni seznanila s tveganostjo kredita v tuji valuti, čeprav je bila sama seznanjena z možnostjo spremembe deviznega tečaja in posledičnim povečanjem kreditne obveznosti tožnikov. Toženka je ravnala v slabi veri in zavajajoče.
6.Pritožnica na več mestih (smiselno in izrecno) očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo določenih presoj ali da sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ter da se ni opredelilo do določenih navedb toženke (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), kar naj bi tudi preraslo v kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Podaja tudi očitke glede napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Odločitev pa je jasno obrazložilo z navedbo odločilnih razlogov, ki omogočajo preizkus sodbe, saj se sodišču ni treba, vsaj izrecno, opredeliti do prav vsake posamezne navedbe stranke, posebno ne do pravno nepomembnih in očitno neutemeljenih. V zvezi s tem podani pritožbeni očitki tudi sicer pretežno niso dovolj substancirani (pritožnica ali ne opredeli navedb, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali ne konkretizira kje oziroma kdaj je te navedbe podala), da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Zatrjevane procesne (ter ustavne in konvencijske) kršitve pa po vsebini predstavljajo kršitve glede pravilne uporabe materialnega prava, na katere bo odgovorjeno v nadaljevanju.
Glede uporabe prava Evropske unije in sodne prakse Sodišča Evropske unije pri presoji (ne)poštenosti pogodbenih pogojev ter načela lojalne razlage
Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ter Obligacijskega zakonika (OZ), veljavne v času sklepanja kreditne pogodbe, ki jih je razlagalo v luči minimalne harmonizacije, kot jo določa Direktiva 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) in sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU).
Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive, ker pogodbeni pogoj temelji na obveznih zakonih in drugih predpisih, ki njeno uporabo izključujejo. Drži, da sodišče prve stopnje tega vprašanja ni posebej presojalo, vendar je implicitno, z evroskladno razlago nacionalnih določil, zavzelo stališče, da je Direktiva uporabljiva, zato je mogoč preizkus odločitve. Na to vprašanje je v sodni praksi že odgovorjeno, celovito in podrobno presojo je opravilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) (sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024), pred izdajo izpodbijane delne sodbe (5. 6. 2024), zato predstavlja zavezujočo sodno prakso glede tega materialnopravnega vprašanja v istovrstnih zadevah, kot je tudi ta, in sicer, da niso izpolnjeni pogoji za izključitev Direktive.
Neuporabna je zato sodna praksa (SEU zadeve C-87/21, C-81/19, C-243/20, C-186/16, C-593/22), saj pritožnica izpostavlja le splošna materialnopravna izhodišča SEU glede (ne)izpolnjenosti posameznih pogojev za izključitev Direktive, ki jih je VSRS že presojalo, upoštevaje relevantno nacionalno, slovensko zakonodajo. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na odločitev VSRS, ki je javno dostopna, povzema pa bistvena izhodišča, relevantna za odgovor na pritožbene očitke.
7.Tako so neutemeljeni očitki, da sodna praksa SEU (razlage Direktive, ki jih daje SEU) ni upoštevna (ter s tem povezani očitki o pravnih učinkih sodnih odločb SEU v horizontalnih razmerjih). Sodbe SEU so glede razlage prava EU nenazadnje formalni pravni vir erga omnes, ki so ga nacionalna sodišča dolžna upoštevati po uradni dolžnosti, in to je tudi sodišče prve stopnje storilo v okviru zagotavljanja enotne razlage prava EU, kar je skladno z načelom lojalne razlage.7
8.Drži, da obveznost lojalne razlage ni absolutna in neomejena. Vendar je očitno neutemeljen očitek, da je contra legem (s prepovedjo retroaktivnosti) razlaga, s katero je sodišče prve stopnje opredelilo (širilo) pojem pojasnilne dolžnosti. Kot že pojasnjeno, pojasnilna dolžnost ni opredeljena samo v ZPotK, ampak je tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot in OZ, gre pa za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora vsakokrat napolniti sodišče. Pri presoji obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti zato ne gre za retroaktivnost8 (ali uporabo kasnejšega ZPotK-2), temveč za primer iz preteklosti, ki ga sodišča danes presojajo na podlagi starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Pravni standard se napolni z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (oziroma bi moral ravnati) dober strokovnjak (banka), oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj, in gre za obveznost, ki ji jo narekuje danes in ji jo je narekovala že ob sklepanju kreditne pogodbe. Sodna praksa ob nadgrajevanju tudi ni spreminjala vsebine temeljnih načel (vestnosti in poštenja) niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Tudi uporaba relevantne sodne prakse SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne predstavlja prepovedane retroaktivne uporabe prava, saj je sodna praksa SEU glede razlage prava EU formalni pravni vir, ki praviloma učinkuje za nazaj, torej velja tudi za razmerja, ki so nastala pred sprejemom razlagalne odločbe SEU, vendar po uveljavitvi predpisa EU, ki ga SEU z odločbo razlaga. Z evroskladno razlago pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo abstraktni dejanski stan, ki ga potrebuje za presojo dejanskega stanje, zato s tem ni poseglo v pristojnost zakonodajalca.
9.Drži tudi, da niti ZVPot niti ZPotK ne vsebujeta določil, ki bi dopuščala retroaktivno uporabo katere koli določbe teh zakonov, vendar pa ni jasno, kako naj bi to pomagalo pritožnici. Določila 6. člena ZPotK (da mora biti potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe), ter 23. in 24. člena ZVPot (glede ničnosti in nepoštenih pogodbenih pogojev), pa tudi 5. člena OZ (načelo vestnosti in poštenja), ki so bistvena za odločitev in presojo izpolnjenosti zahtev glede pojasnilne dolžnosti, so veljale že v času sklenitve sporne kreditne pogodbe, zato ni jasno, zakaj bi se z razlagami prava EU pripisoval retroaktivni učinek tedaj veljavnim zakonskim določbam, in je nerelevantno sklicevanje na zadevo C-268/06.
10.Glede očitka, da naj bi se toženki ex post facto naložilo nemogoče in v predpisih neobstoječe "dokazno bremene", gre najprej izpostaviti, da pojasnilne dolžnosti ne gre enačiti z dokaznim bremenom, ki je procesni institut, in pove le (materialno), katera od strank je dolžna dokazati določeno dejstvo. V konkretnem primeru je na toženki breme, da dokaže izpolnitev zahtev pojasnilne dolžnosti, kar pa ne predstavlja zahteve v smislu procesne predpostavke, formalnih dokaznih pravil ali zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika.9 V nadaljevanju bo podrobneje pojasnjeno (glej tč. 24. in 28. te obrazložitve), da je toženka kot strokovnjak poznala (oziroma bi morala poznati) lastnosti valutnega tveganja že v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, in kaj to lahko pomeni za potrošnika, zato ne gre za naknadno nalaganje zahtev (upoštevaje zgoraj zapisano o tem, da ne gre za retroaktivnost), ki so imele tudi pravno podlago v tedaj veljavnih določilih. Na toženki pa je, ali, in če se bo, kako se bo poslužila dokazovanja (na podlagi ustreznih trditev), da je izpolnila zahteve pojasnilne dolžnosti, katere način in vsebina nista formalno zamejena niti s trenutno ustaljeno sodno prakso. Pri tem ni jasno, kaj hoče pritožnica doseči z navedbami, da zaradi upoštevanja širših zahtev glede pojasnilne dolžnosti morebitnih dokazil ni shranjevala, saj tudi če drži, da se toženka ni zavedala zahtev glede pojasnilne dolžnosti, je to ne razbremeni odgovornosti za neustrezno izpolnitev, saj bi se jih morala. Kvečjemu bi morala biti bolj skrbna glede shranjevanja dokazil, upoštevaje, da je že tedaj obstajala zakonska zahteva po pojasnilni dolžnosti, in dolgoročnost spornega kredita (27 let). V zvezi s tem izpostavljeno stališče,10 da je dokazovanje s potekom časa oteženo, je vzeto iz konteksta, nanaša se na pomen pravne varnosti pri zastaranju, zato bi bila njegova uporaba v tem primeru, ko pravno razmerje še traja, prestrogo. Tudi sicer ni razvidno, da bi bila toženka v dokazni stiski, saj je bil zaslišan bančni referent, ki je v konkretnem primeru sklepal sporno kreditno pogodbo in v zvezi s tem tožnikoma dajal pojasnila.
11.Pritožnica nadalje obsežno, a neutemeljeno, pojasnjuje razloge, zakaj v sodbi zajeto stališče (da bi morale s strani banke posredovane informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer), ki predstavlja vsebino Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011 (v nadaljevanju: Priporočila), ne predstavlja razlage Direktive, in ni upoštevno. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, pritožnica pa tudi ne navede, da bi se sodišče prve stopnje sklicevalo (neposredno) na Priporočila. Kvečjemu je stališče uporabilo (posredno) z uporabo trenutno relevantne slovenske sodne prakse (II Ips 8/2022), ki je posvojila stališče iz prakse SEU, kar pa ni narobe. Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju: USRS) je že pojasnilo, da je SEU svoja stališča o obveznosti pojasnila o vplivu velike depreciacije nacionalne valute sprejelo neposredno v sklopu razlage Direktive.11 Pomen (posrednega ali neposrednega) sklicevanja na vsebino Priporočila za odločanje zato ni odločilen, ter so vsa s tem povezana pritožbena izvajanja neutemeljena (tudi glede retroaktivne uporabe, o kateri je že v zadostni meri odgovorjeno).
12.Glede na vse navedeno, predvsem, da so neutemeljeni očitki glede kršitve prepovedi retroaktivnosti v zvezi z napolnitvijo pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, so posledično neutemeljeni (pavšalni) očitki o kršitvi pravice do enakega varstva pravic in sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), ter svobodnega ravnanja (35. člen). Razvoj prava s pomočjo sodne prakse je sestavni del pravne tradicije v vsakem pravnem sistemu, zato upoštevanje novejše sodne prakse ne nasprotuje načelu zaupanja v pravo, če so spremembe sodne prakse predvidljive, da imajo stranke možnost prilagoditi svoje procesno ravnanje spremenjenim pravnim izhodiščem.12 V zadevah, v katerih sodna praksa vpliva na odprte pravdne postopke, je bistveno, da stranke poznajo spremenjeno sodno prakso in imajo v postopku možnost zatrjevati materialno pravno odločilna dejstva. Pritožnica takšnega očitka ne uveljavlja, zato so neutemeljeni tudi očitki o kršitvi pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP).
13.Neutemeljen je očitek glede kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS, 1. člena Prvega protokola k EKČP in očitno tudi 7. člena EKČP, ki velja za kazniva dejanja), ker naj bi ugotovitev ničnosti predstavljala poseg v mirno uživanje premoženje (toženkino terjatev, ki izhaja iz sporne kreditne pogodbe), saj je v trenutku sklenitve kreditne pogodbe obstajala jasna in torej predvidljiva zakonska podlaga za razglasitev ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev (23. in 24. člen ZVPot v zvezi z 21. členom ZPotK). Ničnost je zakonsko predvidena sankcija za (naj)težje kršitve pogodbe in zakonodajalec je imel utemeljen razlog, da je v 24. členu ZVPot predpisal to sankcijo - zaščito potrošnikov, kar je tudi eden od ciljev evropske zakonodaje. Premoženje, ki izvira (ali je pričakovano) na podlagi nične pogodbe, ni ustavno in konvencijsko varovano, predvsem pa ne more uživati večje stopnje pravne zaščite kot pravice potrošnika.13 Tega ne spremeni dejstvo, da so bile tovrstne pogodbe sicer dopustne, saj je predpostavka ničnosti nepoštenost pogodbenih pogojev, ki je bila ugotovljena.
14.Pritožnica obsežno pojasnjuje zakaj zadeva Paribas, iz katere je VSRS (II Ips 8/2022) izpeljalo merila za presojo (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ni primerljiva, in posledično ni uporabljivo stališče SEU, da pogoji kreditne pogodbe lahko v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, če prodajalec ali ponudnik - ob izpolnitvi zahteve po preglednosti v razmerju do potrošnika - ni mogel razumno pričakovati, da bi ta potrošnik po posamičnih pogajanjih sprejel nesorazmerno valutno tveganje, ki izhaja iz takšnih pogojev.
15.Pritožnica navaja, da gre za drugačno dejansko stanje, saj gre v zadevah Paribas za kompleksnejši bančni produkt - Helvet Immo, kjer so mesečni obroki določeni v EUR (plačujejo se v protivrednosti domače valute po menjalnem tečaju, veljavnem na dan plačila), ne v CHF, v CHF je le odobren. Kredit v tem primeru ni bil ugodnejši v smislu obresti, ker se je uporabljala referenčna obrestna mera CHF libor, tudi ni bil odvisen od gibanja terminskih tečajev. Fiksna obrestna mera pa se je pri Helvet Immo vsakih pet let prilagodila novemu menjalnemu tečaju EUR/CHF, zaradi česar se mesečni obrok kreditojemalcu ni povečal, temveč se je podaljšala ročnost kredita. Banka pred prodajo produkta komitentov ni seznanila z valutnim tveganjem, komitenti pa ga niso mogli zaznati med odplačevanjem kredita, ker se njihove mesečne obveznosti niso spreminjale (razen vsakih pet let, ko je prišlo do spremembe fiksne obrestne mere). Kreditojemalec pri produktu sploh ni vedel, kdaj bo kredit odplačal, ker se je na račun anuitet doba odplačevanja podaljševala. Spremembe v menjalnem tečaju so vplivale na odplačilni načrt, v tej zadevi pa ne, zato je bil standard pojasnilne dolžnosti v zadevi Paribas zastavljen višje.
16.Pritožničino stališče je pravno zmotno. Ne drži, da je VSRS (II Ips 8/2022) narobe ocenilo, da je šlo v zadevi Paribas za kredit v CHF. Iz obrazložitve sodb14 izhaja, da so bile predmet presoje pogodbe o hipotekarnem kreditu v tuji valuti (imenovan Helvet Immo). V sodni praksi pa je tudi že odgovorjeno na očitke glede primerljivosti. Čeprav obstajajo določene razlike med produktoma Helvet Immo in sporno kreditno pogodbo, imata obe vrsti pravnih poslov več bistvenih skupnih značilnosti: v obeh primerih je šlo za kreditojemalce - potrošnike, ki so prejemali plačo v evrih, njihova kreditna obveznost je bila nominirana v tuji valuti (CHF). V obeh primerih je bilo celotno valutno tveganje, zaradi spremembe tečaja CHF/EUR, prevaljeno na kreditojemalca - potrošnika. V obeh primerih potrošnik ni bil ustrezno poučen o možnosti in potencialno resnih posledicah valutnega tveganja, ki jih je nosil in ki so bile inherentna posledica dejstva, da je potrošnik svoje redne prihodke, iz katerih je plačeval kreditne obveznosti, prejemal v eni valuti (EUR), kreditna obveznost pa je bila nominirana v drugi (CHF).15 Odločilna podobnost je predvsem v tem, da je končna posledica obeh kreditov ta, da kreditojemalca (potrošnika) izpostavlja (neomejenemu) valutnemu tveganju, le mehanizem prenosa tega tveganja je drugačen. Pri Helvet Immo se učinek spremembe menjalnega tečaja odraža predvsem v počasnejšem odplačevanju glavnice ter posledično v podaljšanju dobe odplačevanja, medtem ko se pri kreditih v CHF, kot je ta, spremembe menjalnega tečaja odražajo v realnem času v višini mesečnih anuitet, v obeh primerih pa je posledica povečanje končnih obveznosti kreditojemalca. Te razlike, kot tudi v posledici teh razlik ne nekoliko drugačna vsebina v zadevah Paribas presojanega pogodbenega pogoja, pa niso odločilne, pri čemer je s stališča vpliva na socialni položaj potrošnika in njegove družine, njegove (njihove) pravice do doma, družinskega življenja in osebnostnega razvoja, obravnavni primer potencialno še bolj obremenjujoč kot v zadevah Paribas, saj je ekonomski in socialni položaj potrošnika bistveno bolj prizadet v primeru, ko se zaradi spremembe valutnih razmerij poveča obrok kredita, kot pa v primeru, ko obrok ostane enak, se pa podaljša njegova ročnost (ali drugače povedano, ko se pomnoži število obrokov kredita, ki jih mora potrošnik plačati). Ker ne VSRS (II Ips 8/2022) ne USRS nista imela pomislekov glede uporabe sodne prakse SEU v zadevah Paribas v zvezi z obravnavano problematiko,16 sodišče prve stopnje upravičeno ni posebej presojalo primerljivosti, pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi, da je zastavljen nivo obveznosti pojasnilne dolžnosti, ki jo mora izpolniti banka, nerazumno visok. Pri tem okoliščina, da naj bi bila tožnica več let deležna občutnih ugodnosti na račun nižje referenčne obrestne mere, in posledično nižje skupne pogodbene obrestne mere, zaradi česar naj bi bila njena mesečna obveznost več let precej nižja od začetne mesečne obveznosti, ne odveže kreditodajalca od obveznosti, da izpolni zahteve pojasnilne dolžnosti.
17.Po trenutno ustaljeni sodni praksi velja,17 da pri seznanitvi z valutnim tveganjem ne zadostuje, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni (zavedanje o obstoju tveganja), temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se menjalni tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih (daljša izpostavljenost tveganju), lahko znatno spremeni in ima nezanemarljive negativne ekonomske učinke (zavedanje o dejanskem obsegu tveganja), in sicer, da so spremembe v valutnem paru lahko velike, tako zelo, da povzročijo znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki bi jih kreditojemalec težko premostil.
18.V nasprotju s povprečnim potrošnikom, je zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja nestabilna, in nihanja lahko zelo visoka, moralo obstajati že v času sklepanja pogodbe, saj niso bila nepredvidljiva močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, zlasti v obdobju gospodarskih kriz (razlikovanje na eni strani med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka za spremembo valutnega tečaja, ter zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani). Tudi če kreditodajalci (banke) niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali (oziroma bi se morali zavedati), da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje (in potencialno pomembne finančne posledice za kreditojemalce).
Ker ima ponudnik kredita na področju izrazito informacijsko prednost, mora potrošniku omogočiti, da sprejme informirano odločitev, kar stori z ustrezno izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti glede ekonomskih okoliščin, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, saj lahko le tako potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. S tem mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.18
Vse navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Uvodoma je (v 23. tč. obrazložitve) izpostavilo, da je bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti valutno tveganje, ki ga je v okviru pojasnilne dolžnosti tudi ustrezno in pravilno vsebinsko napolnilo z obrazložitvijo (23., 26., 33., 36. do 39. tč. obrazložitve), zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na tam podane razloge. Iz obrazložitve je razviden pomen pojmov "zelo velika depreciacija" in "črni scenarij" (23. in 26. tč. obrazložitve), glede katerih je zapisalo pravilne razloge, in je mogoče brez težav razbrati, kaj pomenita, kot tudi, s čim bi morala toženka seznaniti tožnika, da bi izpolnila zahteve pojasnilne dolžnosti, zato so povsem neresnične in neutemeljene pritožbene navedbe, da to ni jasno. Tudi sicer sta pojma "(zelo) velika [ali znatna] depreciacija" in "črni scenarij," čeprav res nista zakonsko opredeljena, v sodni praksi (kot sopomenki) dobro poznana.19
V zvezi s tem je treba poudariti, da ne gre za samostojna pravna standarda izven pojasnilne dolžnosti, zato ne potrebujeta (pravilno pojasnilna dolžnost ne potrebuje) vnaprejšnje odstotkovne ali številčne opredelitve (v smislu kako veliko spremembo menjalnega tečaja je mogoče opredeliti kot zelo veliko depreciacijo ali črni scenarij), pojasnilna dolžnost pa ne pomeni zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika (ni formalno zamejena, zakon izčrpno ne ureja vsebine pojasnila), temveč se v vsakem primeru posebej presoja, ali je banka kreditojemalcu predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek valutnega tveganja in na podlagi takega razumevanja sprejel informirano odločitev. Pri tem seveda ni odločilno, ali sta uporabljena prav pojma zelo velika depreciacija in črn scenarij, bistvena je vsebina seznanitve, pri čemer ni jasno, kaj hoče pritožnica s takšnimi navedbami doseči, saj iz sodbe ni razvidno, da bi zaključek o neustrezni pojasnilni dolžnosti temeljil na opustitvi uporabe teh pojmov v okviru dajanja pojasnil s strani toženke. Na očitke glede nedovoljene retroaktivnosti (tudi v zvezi z napolnjevanja teh pojmov) je bilo že v zadostni meri odgovorjeno (glej tč. 14. do 15. te obrazložitve).
Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (tč. 33. obrazložitve), se obveznost seznanitve z valutnim tveganjem ne nanaša na napovedovanje (zagotavljanje) uresničitve tveganja, temveč seznanitve z realno (celo pričakovano) možnostjo uresničitve. S tem v zvezi pa ni zapisalo, da je CHF valuta varnega zatočišča, temveč, da je toženka (morala) poznati lastnosti valute varnega zatočišča (in s tem njegove tveganosti - valutne), kot finančni strokovnjak. Nerelevanten je zato očitek, da se valuti lastnost varnega zavetja lahko pripisuje šele naknadno. Banka je morala že v času sklepanja sporne pogodbe poznati značilnost tovrstnih poslov, tudi sam mehanizem delovanja valutnih trgov ter posledično obnašanje kreditov z valutno klavzulo niso nekaj novega, kar bi se prvič pojavilo ali s finančno krizo leta 2008 ali z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, temveč so bila ta dejstva finančnim strokovnjakom poznana (oziroma bi jim morala biti poznana).20 V zvezi s tem je razbrati, da je glede na kontekst obrazložitve (v 33. tč.), želelo (v tč. 34. obrazložitve), kjer je navedlo, da je Banka Slovenije že leta 2005, tj. pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe, opozarjala na zelo veliko tveganost za kreditojemalce pri prevzemanju tečajnega tveganja, poudariti, da je tveganost za kreditojemalce pričakovana (in ni le del zavedanja toženke), ker so gospodarske krize del običajne ekonomske dinamike, ter s tem pomen izpolnitve pojasnilne dolžnosti glede dejanskega obsega valutnega tveganja. Ker je na to opozarjala celo Banka Slovenije, v času pred sklenitvijo sporne pogodbe, bi ga morala toženka še toliko bolj ozavestiti. Ker ni povsem jasno, kaj želi pritožnica doseči s pritožbenimi očitki v zvezi s tem, pritožbeno sodišče odgovarja, da ni relevantno, in ne gre za pristranskost, da se tveganja, na katera je banka opozarjala, niso uresničila do leta 2007, ali da se nanašajo na obdobje pred sklenitvijo pogodbe. Tveganja so bila pričakovana pred sklenitvijo pogodbe in so se kasneje tudi uresničila. Neupoštevno je zato v zvezi z (ne)napovedljivostjo sklicevanje na zadevo C-452/18 (tč. 52.), ki niti ne predstavlja odločitve v istovrstni zadevi, saj se nanaša na vprašanje natančnih informacij o finančnih posledicah v primeru spremenljivih obrestnih mer, in je tudi predmet presoje drug (pogodba o novaciji).
Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je izhajalo iz 372. člena OZ (valutna klavzula), čeprav sporna kreditna pogodba ne vsebuje valutne klavzule. Tožnika sta sklenila čisti devizni kredit. Ni jasno, kaj želi pritožnica s tem doseči. Iz izpodbijane sodbe je razvidno (17. tč. obrazložitve), da se je sodišče prve stopnje na določbo sklicevalo v okviru pojasnila, da je bilo v času sklenitve sporne kreditne pogodbe dopustno sklepati potrošniške kreditne pogodbe v tuji valuti. Kljub navedenemu, vrsta pogodbe (bodisi kreditna pogodba z valutno klavzulo bodisi pristni devizni kredit) ni odločilna, saj se pri sklenitvi pristnega deviznega kredita določila ZPotK uporabljajo smiselno,21 kot je pojasnilo sodišče prve stopnje.
Nerelevantne in očitno neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z opredelitvijo (višjih) zahtev glede pojasnilne dolžnosti poseglo v pristojnost zakonodajalca in načelo delitve oblasti, kar utemeljuje s tem, da niti ZPotK-2, ki je bil sprejet po tem, ko se je odprla problematika tovrstnih sporov, ne predpisuje obveznosti, da bi morala banka potrošniku predstaviti informacijo, kako bi na njegove obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva. Čeprav ZPotK-2 širše določa obvezno vsebino kreditne pogodbe z valutno klavzulo22 kot v času sklenitve sporne kreditne pogodbe veljaven ZPotK, načina in vsebine pojasnilne dolžnosti še vedno ne ureja izčrpno (formalno ne zameji), zato se bo še naprej, torej tudi po uveljavitvi ZPotK-2 (ki za konkretni primer v vsakem primeru ni upošteven, saj ni veljal v času sklenitve sporne pogodbe), pojasnilna dolžnost presojala upoštevaje načelo vestnosti in poštenja (širše od zakonsko določene obvezne vsebine).
Pritožbeno stališče, da redna sodišča ne smejo izhajati iz materialnopravnih stališč, ki jih izoblikuje USRS glede razlage zakonskega prava, zgolj zato, ker presoja ustavne pritožbe ni izenačena s presojo v rednem postopku, je zgrešeno. Čeprav USRS pri odločanju o ustavnih pritožbah ne nastopa v vlogi rednega (instančnega) sodišča, to ne pomeni, da redna sodišča ne morejo upoštevati (ravno) razlag vsebine in dosega posameznih relevantnih zakonskih določb, saj jih poda USRS v okviru svojih pristojnosti in predstavljajo ustavnoskladno razlago nacionalnih določb, tudi v luči prava EU, zato predstavljajo pomembno usmeritev pri razlagi prava (ter povezanim načelom zaupanje v pravo), ki so jo redna sodišča dolžna upoštevati.
Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene in dejanske ugotovitve, na katerih temelji zaključek, da toženka ni izpolnila zahtev pojasnilne dolžnosti. Dokazna ocena ni le jasna in temeljita, temveč tudi prepričljiva, pri čemer je razvidno, da se je sodišče prve stopnje dokazne ocene, ki je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, lotilo nadvse strukturirano. Skrbno in vestno je ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj, ter na podlagi uspeha dokaznega postopka, na podlagi relevantnih dokazov, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki, presodilo, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov, in katerih ne, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je tudi mogoče preizkusiti.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka predstavila tožnikoma predvsem prednosti kredita v CHF, in sicer, da je tovrsten kredit ugoden (cenejši za 40.000,00 EUR od evrskega kredita) in varen (zaradi stabilnosti valute CHF in možnosti konverzije kredita v primeru morebitnih neugodnih sprememb menjalnega tečaja), zaupanje v sklenitev tovrstnega posla pa je povečala informacija, da imajo tudi zaposleni v banki sklenjene tovrstne kredite. Glede valutnega tveganja pa je toženka seznanila tožnika z obstojem tveganja, ne pa tudi v zadostni meri z njegovim dejanskim obsegom.
Pritožnica ne izpodbija ugotovitve, da je bil kredit predstavljen kot ugoden (temu v pritožbi celo pritrjuje), ne strinja pa se z oceno, da bi morala toženka pričakovati, da je predstavitev (ugodnega) informativnega izračuna pri tožnikih ustvarila predstavo o dolgoročno ugodnejšem kreditu, in da je bil kredit predstavljen kot varen, kar izpodbija z utemeljitvijo, da je bančni referent A. A., ki je sklepal sporno kreditno pogodbo in dajal tožnikoma pojasnila, dal pojasnila, na podlagi katerih bi se tožnika nedvomno morala zavedati možnosti večjih sprememb menjalnega tečaja, zaradi katerih bi devizni kredit postal manj ugodna oblika kredita.
Pritožnica ne upošteva celostne predstavitve kredita v CHF, podane s strani bančnega referenta A. A., ki je kot celota odločilen za presojo vprašanja, ali sta se tožnika na podlagi prejetih informacij (predstavitve) zavedala dejanskega obsega valutnega tveganja. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (v 30. tč. obrazložitve), da bi morala toženka že zaradi vtisa o dolgoročno ugodnejšem kreditu, ki ga je ustvarila predstavitev kredita v CHF za 40.000,00 EUR cenejšega od evrskega, tožnika seznaniti, da se lahko mesečna anuiteta v evrski protivrednosti (poleg obrestne mere) spremeni zaradi spremembe v razmerju CHF/EUR (valutno tveganje). Kljub temu, da sta bila tožnika seznanjena z obstojem tveganja, je v nadaljevanju ugotovilo, da so pojasnila bančnega referenta A. A. temeljila na domnevi, da bo tečajno razmerje CHF/EUR ostalo stabilno, torej, da se valutno tveganje ne bo uresničilo, in sta bila tožnika seznanjena le z minimalnimi nihanji menjalnega tečaja, kar je pri tožnikih ustvarilo vtis varnega kredita. Pri tem pa ni odločilno (tudi če drži), da toženka ni izrecno zatrjevala, da je kredit varen, saj je odločilna presoja celotne prestavitve, vseh informacij, ki sta jih prejela tožnika, in ali so bile te takšne, da bi se tožnika lahko zavedala dejanskega obsega tveganja.
Ugotovitve o stabilnosti in minimalnih nihanjih menjalnega tečaja izhajajo iz izpovedi tožnikov kako jima je bil predstavljen kredit v CHF (da je švicarski frank stabilna valuta, da je bilo v preteklih letih gibanje referenčnih obrestnih mer približno enako; tč. 31. obrazložitve), prve tožnice, da so bili opozorjeni na valutno tveganje v smislu, da bodo ta nihanja minimalna (" ... da lahko tista mesečna anuiteta, ki jo vplačuješ, se razlikuje EUR gor ali dol. Dobesedno. ... "; glej prepis zvočnega zapisa naroka za glavno obravnavo z dne 9. 12. 2021, l. št. 248), ter bančnega referenta A. A. (da se menjalni tečaj oblikuje dnevno in se spreminja; da od uveljavitve EUR v letu 1999 ni bilo bistvenih sprememb v gibanju tečaja, vendar se ne ve, kako bo s tem v prihodnosti; zaradi dnevnega spreminjanja valutnega tečaja je prišlo do nihanja v razmerju "gor in dol", v povprečju pa je bil menjalni tečaj stabilen; tč. 35. obrazložitve). Izpoved tožnikov je podprta z listinskimi dokazi, tj. elektronsko korespondenco med tožnikoma in bančnim referentom A. A. (elektronska korespondenca z dne 23. 1. 2008, A21: da je bilo v zadnjih petih letih gibanje referenčne obrestne mere LIBOR enako gibanju EURIBOR, da tudi v prihodnosti naj ne bi bilo večjih odstopanj, vendar pa so to zgolj predvidevanja; tč. 31. obrazložitve; elektronska korespondenca z dne 24. 1. 2008, A4: da močno dvomi, da bi kredit v CHF postal dražji; tč. 32. obrazložitve), in grafom menjalnega tečaja CHF/EUR (A13), ki ga je bančni referent A. A. pokazal strankam na njihovo željo, in so kazali, da v preteklosti ni bilo bistvenih sprememb menjalnega tečaja.
Dokazna ocena in presoja, da je predstavitev kredita dajala vtis, da se valutna tveganja ne bodo uresničila, oziroma, da je menjalni tečaj stabilen, ne temelji le na grafu, temveč na medsebojno prepletenih in skladnih dokazih, in je torej celovita. Medsebojno so prepletene in skladne ne le izpovedi (tudi tožnikov in priče A. A.), temveč je razvidna tudi povezava med izpovedbami in listinskimi dokazi. Pritožnica zato ni ustvarila dvoma v presojo, da je graf ustvarjal pričakovanje, da drastičnih nihanj menjalnega tečaja ne bo, saj je ravno to prikazoval, torej da v preteklosti ni bilo bistvenih sprememb. Prav to pa je s svojo predstavitvijo kredita potrjeval (in s tem vsebino grafa) bančni referent A. A. z informacijami o (minimalnih) nihanjih (in stabilnosti) tečaja. Posledično pa je kredit v CHF, ki je bil že spočetka predstavljen kot cenejši od evrskega, deloval tudi dolgoročno ugodnejši.
Vtis, da je kredit varen, je bil zagotovo utrjen še s tem, da je bančni referent A. A. tožnikoma zagotavljal možnost konverzije, če bi prišlo do bistvenega porasta obrestne mere in bi postal kredit v CHF dražji. Nenazadnje je ob tem celo izrecno izpostavil, da močno dvomi, da bi kredit postal dražji (elektronska korespondenca z dne 24. 1. 2008, A4, tč. 32. obrazložitve), kar je skoraj gotovo povečalo zaupanje tožnikov v varnost kredita. Sodišče prve stopnje je zapisalo (v 32. tč. obrazložitve), da je možnost konverzije kreditojemalcem predstavljala varno zatočišče, pri čemer je razvidno, da je izraz uporabilo v tradicionalnem pomenu varnega zavetja pred neugodnimi posledicami, in ne kot (verjetno) misli pritožnica v smislu valute varnega zavetja, saj sodišče prve stopnje pojasnjuje možnost zateka k konverziji v primeru velike spremembe menjalnega tečaja, torej v smislu varnostnega mehanizma, ne valute, ki v času ekonomskih kriz ohranja ali viša vrednost glede na preostale valute.
Polemiziranje o konverziji kot možnosti zavarovanja pred valutnim tveganjem (tč. 39. obrazložitve) je relevantno v konkretnem primeru, saj je del dokazne ocene glede seznanitve tožnikov o valutnem tveganju, kajti pojasnilo je, da če bi bila tožnika pravilno informirana o možni devalvaciji evra, bi se zavedala tudi, da konverzija ni predstavljala realnega zavarovanja pred neomejenim tveganjem. Tudi sledenje je obrazloženo pojasnilo. Očitno pa (pravilno) ni upoštevalo, da je pritožnica tožnikoma omogočila možnost konverzije, s čimer je izkazala skrb za interese kreditojemalcev, ker konverzija v času sklenitve sporne kreditne pogodbe ni bila zakonsko določena vsebina kreditne pogodbe (ZPotK), saj to ni odločilno za presojo, ali je toženka izpolnila zahteve pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja (valutnega tveganja). V zvezi s tem je tudi pravilna ugotovitev, da je s kreditno pogodbo v CHF povezano neomejeno valutno tveganje - tveganje za kakršno koli spremembo tečaja, kar ne predstavlja nič nenavadnega, gre za splošno znano (ekonomsko) dejstvo. Sodišče prve stopnje je (na splošno) navedlo, da banka (ne toženka) valutnega tveganja nima, zato je že iz tega razloga neutemeljen očitek, da gre za arbitrarno ugotovitev, z utemeljitvijo, da v pogodbi valutno tveganje toženke ni omejeno ali izključeno. Tudi sicer iz izpodbijane sodbe ni razvidno nasprotno, tj. da toženka nosi kakšno tveganje, in ga ne konkretizira v pritožbi. Okoliščina, da ZPotK-2 ureja možnost konverzije, ne spremeni dejstva, da je valutno tveganje še vedno del glavnega pogodbenega pogoja, konverzija pa velja kot sekundarno zaščitno sredstvo le pred nadaljnjimi tveganji, torej po tem, ko se določeno tveganje (kakršno koli) že uresniči,23 zato so neutemeljeni tudi v zvezi s tem podani pritožbeni očitki. Iz konteksta obrazložitve (v 39. tč. obrazložitve) je še razvidno, da gre za ponazoritev iz prakse pri zapisu, da se je zaradi velike depreciacije valute za (veliko) kreditojemalcev glavnica tako povečala, da so bili dolžni odplačati še celo višji kredit, kot na začetku, kar drži, posebej pri večjih (stanovanjskih) in običajno dolgoročnejših kreditih, kot je tudi obravnavani (glej tč. 5. te obrazložitve), kar je splošno znano. Glavnica se je povečala, ker je bila pogodbena obveznost določena v CHF, kreditojemalci pa so prejemali plačo v EUR, kar pomeni, da se je na podlagi menjalnega tečaja, v okviru katerega je prišlo do velike depreciacije EUR, glavnica dejansko (bistveno) povečala.
Na podlagi obsega in kvalitete medsebojno povezanih odločilnih dokazov o vsebini predstavitve kredita, je zato povsem razumljivo dokazano, da je bil kredit predstavljen ne le kot (dolgoročno) ugoden, temveč tudi varen. Pritožnica pa na drugi strani ne izpostavi relevantnih dokazov, ali trditev, ki bi vsaj hipotetično omogočali drugačno presojo. Izpostavi ustna in pisna pojasnila bančnega referenta A. A., ki jih sodišče prve stopnje ni spregledalo. V pritožbi izpostavljena ustna opozorila je povzelo (opozoril je, da se menjalni tečaj CHF/EUR, od katerega je odvisen kredit, oblikuje dnevno in se spreminja, v čemer je glavna razlika od kredita v domači valuti, da od uveljavitve EUR v letu 1999 ni bilo bistvenih sprememb v gibanju tečaja, vendar se ne ve, kako bo s tem v prihodnosti; glej tč. 35. obrazložitve) in dokazno ocenilo. Ni se sicer opredelilo do prav vseh delov izpovedbe priče, ki jih izpostavlja pritožnica, vendar je iz odločilnih razlogov razvidno, da (v pritožbi) izpostavljena ustna opozorila bančnega referenta (da je tečaj precej volatilen, da niso trdili, da ne bo prišlo do sprememb menjalnega tečaja in da gre za varen kredit, temveč, da je kredit v CHF bolj tvegan od kreditov v domači valuti) kvečjemu potrjujejo tisto, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje - da je bilo dano pojasnilo, da (neko) valutno tveganje obstaja. Vendar pa so pojasnila o menjalnem tečaju izhajala iz predpostavke, da se valutno tveganje ne bo uresničilo (stabilnost valute oziroma minimalna tečajna nihanja). Upoštevaje celotno prestavitev, zato ne omogočajo zaključka, da bi se tožnika, posebno ne nedvoumno, morala zavedati realne možnosti večjih sprememb menjalnega tečaja v dolgoročnem obdobju (ročnost spornega kredita je bila 27 let) in njegovih finančnih posledic (v smislu dejanskega obsega valutnega tveganja). Enako velja za pisno opozorilo bančnega referenta A. A. (na možnost bistvene spremembe, zaradi česar bi devizni kredit postal manj ugodnejša oblika kredita; elektronska korespondenca, A4), ki ga prav tako ni spregledalo (glej tč. 32. obrazložitve). Povedano drugače, v pritožbi izpostavljena pojasnila (ustna in pisna) bančnega referenta, tudi o tem, da obstaja možnost bistvenih sprememb menjalnega tečaja, ob siceršnji predstavitvi, ki je dejansko negirala možnosti uresničitve takšne bistvene spremembe (čeprav je ravno v dolgoročnih obdobjih realno pričakovana, le ni je mogoče napovedati), saj je izhajala iz predpostavke, da tudi, če bo prišlo do spremembe menjalnega tečaja, bo le-ta minimalna, zato niso takšna, da bi omogočala zaključek, da bi se tožnika lahko zavedala realnega (celo pričakovanega) in dejanskega obsega valutnega tveganja, kaj šele finančnih posledic. Okoliščina, da banka ni imela interesa prikrivati tveganja, pa bi lahko kvečjemu predstavljala indic, ki sam po sebi ali v povezavi s temi pojasnili, ne more biti odločilen.
Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, toženka ni bila dolžna dati natančnih podatkov ali zagotovil o uresničitvi tveganja (kdaj ali koliko), vendar pa zgolj (splošna) seznanitev z obstojem tveganja, in da lahko pride do spremembe v anuiteti, če se bo menjalni tečaj spremenil, ni dovolj. Morala bi podati predvsem konkretnejše in oprijemljivejše informacije (38. tč. obrazložitve), na podlagi katerih bi tožnika lahko ocenila končno ceno kredita (ali bo res ugodnejši na dolgi rok) in da glede na ročnost kredita (27 let) dejansko prevzemata dolgoročno valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja, na podlagi katerih bi lahko razumela, da se lahko njuna kreditna obveznost tudi bistveno poveča in da bo breme odplačevanja zanju znano oteženo. Da se torej lahko zavedata realnosti nastanka takšnega (pričakovanega) primera v času ročnosti njunega kredita in kaj bi (bo) to zanju pomenilo. Pritrditi gre zaključku, da je seznanitev z (realno) možnostjo velike spremembe menjalnega tečaja in kakšen vpliv ima lahko ta na njune finančne obveznosti, ostala na abstraktni ravni.
Na preostala pritožbena izvajanja pritožbeno sodišče še odgovarja, da za izpolnitev zahtev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje pisna seznanitev z možnostjo bistvene spremembe menjalnega tečaja, če (kar očitno je glede na uspeh dokaznega postopka) ostane brez ustrezne vsebinske napolnitve, ali je s podanimi informacijami pomen (bistvene spremembe) tveganja (nasprotno) celo minimiziran, zaradi česar se kreditojemalec ne more zavedati realne možnosti nastanka velike spremembe menjalnega tečaja. Enako velja za (splošno) pisno opozorilo v kreditni pogodbi o obstoju valutnega tveganja in o prejemanju plače v drugi valuti, zato ne gre za to, da bi sodišče prve stopnje to spregledalo, temveč glede tega ni odločilna izpovedba priče B. B. Presežena sodna praksa24 v zvezi s tem (da potrošnik ni zaveden, če je bil seznanjen s prevzemom valutnega tveganja in da tečaj CHF pred sklenitvijo pogodbe ni bistveno nihal), ni upoštevna. Četudi se povprečen potrošnik zaveda, da se lahko menjalni tečaj spremeni, to zavedanje samo po sebi ne dosega ravni, ki jo predvideva Direktiva za sprejem informirane odločitve,25 saj sodna praksa SEU izhaja iz domneve, da se ne zaveda, zato obveznost kreditojemalca, da ga o tem seznani, pri čemer ni treba, da kreditodajalec deluje zavajajoče, zadostuje opustitev seznanitve, in ni treba, da daje zagotovila, temveč le, da potrošnika seznani z realnimi tveganji. Izhajajoč iz domneve, da se povprečen potrošnik torej ne zaveda dejanskega obsega tveganja, zato ni mogoče pritrditi pritožnici, da povprečno skrben potrošnik ne bi pristal na sklenitev kreditne pogodbe, v kateri je zapisano opozorilo o (obstoju) valutnega tveganja, če bi bil potrošniku kredit predstavljen kot varen in ugoden s strani bančnega referenta.
Pritožnica ne more uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče C. C. o seznanitvi z valutnim tveganjem (da je pričakovala spremembe menjalnega tečaja v obsegu 10 %), ker ni odločilna. Za odločitev je bistveno kako je toženka s tveganjem seznanila tožnika, ki sta sklepala sporno pogodbo, in ne drugih kreditojemalcev. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo (10. in 29. tč. obrazložitve), da je druge kreditojemalce zaslišalo, da si ustvari predstavo kako je banka v relevantnem obdobju tržila kredite v CHF in na kakšen način je potrošnike v zvezi s temi krediti informirala. Pritožbeno sodišče zato tudi ni podvomilo v pravilnost dokazne ocene, ki v manjšem delu (31. in 35. tč.) temelji na izpovedbah prič (zakoncev) C. C. in D. D., ker je razvidno, da ne gre za odločilne dokaze. Očitno je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo, da je za presojo bistveno, kako sta bila tožnika seznanjena o kreditu v CHF s strani bančnega referenta A. A., kar je razvidno iz dokazne ocene. Odločilni razlogi temeljijo na izpovedbi tožnikov, priče A. A. ter listinskih dokazih. Prva tožnica je izpovedala, da je bilo opozorilo o valutnem tveganju dano v smislu, da bodo nihanja minimalna, tako tožnika kot priča A. A. (in B. B.) pa so izpovedali, da so imeli tudi zaposleni v banki sklenjene tovrstne kredite, kar pomeni, da gre pri podkrepitvi o izpovedanih dejstvih z izpovedbami drugih kreditojemalcev (v 31. in 35. tč. obrazložitve) za sekundarne razloge, (tudi) z vidika, kako je banka v relevantnem obdobju seznanjala kreditojemalce. Sodišče v okviru proste presoje dokazov po svojem prepričanju, na podlagi skrbne in vestne presoje oceni, katera dejstva šteje za dokaza in katera ne, zato je neutemeljen pritožbeni očitek (ter sklicevanje na sodno prakso), da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, ker je upoštevalo (v manjšem delu) izpovedi (indice) drugih kreditojemalcev, čeprav je imelo na voljo neposredne dokaze.
Ker odločilni razlogi ne temeljijo na izpovedbah drugih kreditojemalcev, na pravilnost in zakonitost sodbe, ki je pritožnica tudi sicer ne konkretizira, ni mogla vplivati okoliščina, da sodišče prve stopnje ni ocenilo verodostojnosti drugih kreditojemalcev. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je izrecna presoja verodostojnosti odločilna predvsem tedaj, kadar gre za medsebojno nasprotujoče si izpovedbe. Kar pa iz dokazne ocene ni razvidno, izpovedi tožnikov in priče A. A. si niso diametralno nasprotne. Kar je za pritožnico sporno, ni (ugotovljeno) dejansko stanje, temveč materialna presoja (subsumpcija dejanskega stanja pod pravno normo), ali je pojasnilo bančnega referenta v danem primeru izpolnilo zahteve pojasnilne dolžnosti. Zato tudi izpovedbi tožnikov (sami po sebi) ne moreta nakazovati na neprepričljivost in prirejenost, ker sta v nasprotju z zapisom v kreditni pogodbi o valutnem tveganju. Kaj hoče pritožnica doseči s sklicevanje na sodno prakso (I Cp 25/2020), ni jasno, saj v zvezi s tem ne poda konkretnih navedb in očitkov.
Očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje ni opravilo (ločene) presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja z vidika znatnega neravnotežja med pravicami in obveznosti pogodbenih strank (izpolnitve pogojev po 24. členu ZVPot) je zmoten, in ni utemeljen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (20. in 42. tč. obrazložitve), za nepoštenost pogodbenega pogoja po ZVPot zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu, neravnotežje). Takšno stališče izhaja ravno iz sodne prakse VSRS, II Ips 8/2022,26 zato ni z njo v nasprotju, kot tudi ne z zapisom v njej, da bo pri kreditih v tujih valuti ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma šlo za nepošten pogodbeni pogoj, da pa to ne vnaša pretirane meje avtomatizma v presojo, saj so sodišča v konkretni zadevi do takega sklepa prišla na podlagi presoje okoliščin primera. Tega ne gre razlagati na način, za katerega si prizadeva pritožnica, da je v konkretnem primeru potrebna dodatna presoja glede znatnega ravnotežja. Za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja v konkretnem primeru namreč zadostuje ugotovitev, ki nedvomno izhaja iz izpodbijane sodbe, in je celovito ter ustrezno obrazloženo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo. S tem je kršila zahtevano dobro vero (v postopkovnem smislu) oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar je tudi pojasnjeno (24. tč. obrazložitve), in se da preizkusiti, da je s tem zagotovo izpolnjen (vsaj) abstraktni dejanski stan nepoštenega pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj je dobra vera v postopkovnem smislu zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. Tudi SEU27 se je že izreklo, da alternativna določitev pogojev dobre vere (četrta alineja) in znatnega neravnotežja (prva alineja) zagotavlja višje varstvo potrošnikom in ne posega v določbe PDEU. Ker torej ugotovljena postopkovna kršitev dobre vere zadostuje za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja, nadaljnja (sicer res neobrazložena) ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta povzroča tudi znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pravdnih strank, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
Iz izpodbijane sodbe izhaja tudi naslednja odločilna ugotovitev (18., 22. tč. obrazložitve), ki omogoča pritožbeni preizkus, in predstavlja podlago za ugotovitev ničnosti celotne pogodbe, in sicer, da presojani pogodbeni pogoj, ki se je izkazal za nepoštenega, predstavlja glavni predmet (bistveno sestavino) sporne kreditne pogodbe, zato ne more obstajati ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pa pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ), kar je skladno z zdaj že utrjeno,28 in tudi novejšo29 sodno prakso.
Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).
Gre za predpostavko po 13. uvodni izjavi Direktive. Na tej domnevi in stališču, da je nacionalni zakonodajalec z določitvijo pogodbenega pogoja v obveznih določbah vzpostavil ravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, kar je bistvo prava varstva potrošnikov, temeljijo merila SEU glede izključitve uporabe Direktive. Tako SEU v zadevi C-92/2011, npr. v tč. 28.; glej tudi 47. tč. sklepnih predlogov k tej odločbi; ter tudi v zadevi C-779/18 (Mikrokasa), tč. 54.
Npr.: VSL sodba I Cp 286/2024 z dne 4. 12. 2024, glej 9. tč.
Kadar gre kot pri Direktivi za pristop minimalne harmonizacije, ko predpis prava EU določi samo najnižji skupni okvir, državam članicam pa prepušča proste roke glede preostalega normiranja, je SEU tisto, ki določi, kateri pojmi v tovrstnih direktivah naj imajo enoten avtonomen pomen v vseh državah članicah in katere pojme lahko dodatno, sledeč svoji nacionalni avtonomiji, še razlagajo in pomensko napolnjujejo nacionalna sodišča. Ko pa enkrat SEU pojem avtonomno in enotno razloži, zasede pomenski okvir tega pojma, ki mu morajo v celoti slediti vse države članice EU. Ta pomenski okvir je SEU že določil, ki je istovrsten okoliščinam konkretnega primera (tako VSL sodba in sklep I Cp 1372/2023 z dne 26. 1. 2024, tč. 33.).
VSL sodba I Cp 286/2024 z dne 4. 12. 2024, glej zlasti tč. 14.
Tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji. Glej tudi npr. USRS odločbo Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, tč. 9.
Glej zlasti VSRS sodbo II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, tč. od 17. do 28. Gre za pomembnejšo sodno odločbo, s katero je VSRS presojalo očitek retroaktivne uporabe predpisov, tako z vidika uporabe domače sodne prakse kot glede uporabe sodne prakse SEU, v povsem primerljivem dejanskem in pravnem položaju.
VSL sodba I Cp 286/2024 z dne 4. 12. 2024, glej tč. 25.
Glej VSRS sodbo II Ips 784/2005 z dne 27. 3. 2008.
USRS odločba Up-329/19 z dne 20. 10. 2023, tč. 14.
Tako tudi npr. VSRS sodba II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, glej tč. 24. in 25.
Tako VSL sodba I Cp 286/2024 z dne 4. 12. 2024, tč. 33.
Sodba v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021, tč. 8, sodba v združenih zadevah od C-776/19 do C-782/19, tč. 10.
Glej VSL I Cp 286/2024 z dne 4. 12. 2024, tč. 18. in tam citirani viri.
Prav tam.
Npr.: VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 in VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
Glej VSRS sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. od 63. do 72. in tam citirane vire.
Pojem "zelo velika depreciacija" (izvorno je termin uporabljen v angleškem jeziku "sever depreciation") je SEU uporabilo pri opredeljevanju vsebine pojasnilne dolžnosti v zadevi Paribas (tč. 48., 49., 51., 63.), ki se nanaša na obveznost banke, da potrošnika seznani z dejanskim tveganjem, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, tj. glede možnosti velikega znižanja (depreciacije) vrednosti valute (uradni prevod v slovenski jezik), ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, v valuti, v kateri prejema tudi dohodke (EUR), in zvišanje tuje obrestne mere (CHF). Dogodek, ko se vrednost obračunske valute (CHF) močno zviša in/ali se močno zniža vrednost domače valute (EUR), kar povzroči močno zvišanje anuitet, ki jih kreditojemalec - potrošnik plačuje v domači valuti, pa je v sodni praksi, dobil ime "črni scenarij". Glej VSL sodbo I Cp 286/2024 z dne 4. 12. 2024, tč. 24; VSRS sodbo in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, npr. tč. 25., 28., 47., kjer se uporablja tudi izraz "slab scenarij"; sodbe SEU: C-186/16, tč. 49.; C-51/17, tč. 74; in C-609/19, tč. 48.
V zvezi z obširnejšimi pojasnili, zakaj so tveganja apreciacije realna in celo pričakovana, pritožbeno sodišče napotuje na branje VSRS sodbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2024, tč. od 68. do 72., in tam citirane vire.
Tako tudi VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, tč. 13.
V 22. točki drugega odstavka 12. člena ZPotK-2 kot obvezno sestavino določa sedaj tudi opozorilo, "da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil ter obrazložitev delovanja mehanizma pretvorbe plačila iz tuje valute v domačo ter povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu kredita, da lahko potrošnik oceni finančne posledice, ki iz tega zanj izhajajo."
Tako tudi SEU v zadevi Paribas, glej tč. 59.
Gre za VSRS sodbo II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020, tč. 29, ki je temeljila na predpostavki, da je mogoče od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v frankih razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj franka, torej razmerje med evrom in frankom, lahko spremeni.
Glej VSRS sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. 67.
Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, tč. 58 in 78.
Glej SEU zadevo C-405/21.
Npr.: VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, VSRS sodba in sklep II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 in VSRS sklep II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024,
Npr.: VSRS sodba II Ips 5/2026 z dne 17. 6. 2026.