Jedro

Tožena stranka je v pisnem opozorilu tožniku (krupjeju) očitala, da se spornega dne, ob vsakokratni menjavi pri igralni mizi, ni sproti prijavil in odjavil iz nadzornega sistema. Sistem prijave in odjave na igralni mizi je zasnovan tako, da do odjave pride samodejno s prijavo naslednjega delavca. Zato tožnik ni mogel kršiti delovnih obveznosti na način, opisan v opozorilu, in sicer, da se ob odhodu od mize ni posebej odjavil. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v opozorilu očitano kršitev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, ko je sodišče odločilo, „da je tožniku delovno razmerje trajalo do poteka odpovednega roka in prenehalo na podlagi te sodbe“, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 17. 8. 2012, nezakonita in da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do poteka odpovednega roka in prenehalo na podlagi te sodbe (I. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino v bruto znesku 29.464,40 EUR, od tega zneska plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (II. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.730,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (III. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v obrazložitvi sodbe oprlo na ugotovitev, da tožena stranka, v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR, ni dokazala utemeljenosti pisnega opozorila z dne 4. 6. 2012 in obstoja kršitve iz opozorila, zaradi česar je njena redna odpoved iz krivdnega razloga nezakonita. Obrazložitev sodišča v 4. točki, da tožena stranka ni predložila videoposnetka kršitve, je po mnenju tožene stranke za odločitev brezpredmetna. Tožena stranka je v postopku pojasnila, da hranijo videoposnetke le težjih kršitev delovnih obveznosti, zato se kršitve, za katere se izreče ustno in pisno opozorilo zaposlenim, ne hranijo. Tožena stranka meni, da v nobenem predpisu ni obveze, da bi se vse kršitve zaposlenih ugotavljale in dokazovale izključno le z videoposnetki. Tožena stranka pa je kršitve dokazala s pričami in pisnimi dokazili, ki jih je v postopku predložila. Sicer pa je sodišče tudi samo v 6. točki obrazložitve ugotovilo, da opustitev prijave krupjejev v sistem ..., v skladu z odločbo ... in z upoštevanjem predloženega pravilnika o informacijskem sistemu ... in internih pravil tožene stranke, pomeni kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka je kršitve tožnika in tudi ostalih zaposlenih delavcev - krupjejev ugotovila iz primerjave urnika - dela krupjejev dne 12. 5. 2012, na igralnih mizah ... ter njihovega logiranja v nadzorni informacijski sistem - NIS. Iz obeh priloženih listin nesporno izhaja, da je dne 12. 5. 2012 tožnik dejansko delal na … ob 17.02 do 21.08 ure, skupaj s krupjejem A.A. in B.B.. Kot je tudi ugotovilo sodišče, se je tožnik prijavil v sistem ob prihodu 17.02 in odjavil ob 21.08. Nesporno je, da so v tem času tožnik in ostali krupjeji delali po sistemu 45:15, torej da je v tem času tožnik delal 45 minut, nato pa odšel na odmor 15 minut v prostor za počitek. Po prihodu pa se ni ponovno logiral v sistem NIS, čeprav bi se moral, ne glede na to, kdo je bil pred tem v sistemu prijavljen. Navedeno je jasno izpovedala priča C.C., ki je bil skrbnik sistema NIS. Sodišče je prezrlo, da izhaja iz opozorila z dne 4. 6. 2012 in priloženih dokazil, da je tožnik istega dne 12. 5. 2012 dejansko delal nato od 22.04 do 3.33 ure na igralni mizi ameriška ruleta - ..., skupaj z D.D., B.B. in E.E. ter se tožnik ni logiral ob vsakokratnem začetku dela na igralni mizi po sistemu 45:15, kot je bilo obrazloženo. Na tej igralni mizi se je evidentiral le delavec B.B., ostali krupjeji, tako kot tožnik, pa ne. Iz vseh predloženih dokazil in pričanj C.C. in F.F. po mnenju tožene stranke nesporno izhaja, da se tožnik tega dne na obeh ameriških ruletah ni evidentiral v sistem NIS ob prihodu oz. začetku dela na igralnih mizah, kar je bila očitana kršitev v opozorilu z dne 4. 6. 2012. Sodišče je napačno štelo kot pomembne izjave prič in tožnika, da so v preteklosti pogosto uporabljali sodelavčevo kartico, kadar so svojo izgubili. Navedena dejstva na konkretno kršitev tožnika nimajo vpliva. Vsak delavec odgovarja za svojo kršitev in delavca ne opravičuje enako ravnanje drugih. Napačen je zaključek sodišča, da zato, ker tožena stranka nima videoposnetka, sodišče ni moglo ugotoviti, kdo je delal za tožnikom oziroma komu je tožnik dovolil, da dela na njegovo kartico, ali je tožnik ves čas delal brez zamenjave, saj videoposnetek ne more predstavljati edinega dokaznega sredstva. Zato je sodišče napačno oz. zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine tožniku, saj sodišče ne bi smelo uporabiti kriterija nepreskrbljenega otroka, saj tega dosedanja sodna praksa ni upoštevala in tudi v novem ZDR tega kriterija ni. Prav tako niso upoštevne navedbe tožnika, da je tožena stranka v zadnjih dveh letih odpovedala veliko pogodb o zaposlitvi krupjejem, kar kaže, da tudi sama nima interesa po ponovni zaposlitvi tožnika. Tožnik se je namreč sam odločil za odškodnino po 118. členu ZDR-1 namesto reintegracije. Tožena stranka meni, da je bila zaradi uporabe navedenih kriterijev tožniku prisojena odškodnina v previsokem znesku, ki bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je podal predlog za izdajo dopolnilne sodbe oziroma podrejeno pritožbo in navedel, da se je na naroku dne 22. 1. 2014 odpovedal reintegracijskemu zahtevku in sodišču predlagal, da odloči na podlagi 118. člena ZDR-1. Sodišče je temu sledilo, vendar pa je pomotoma iz izreka izpustilo, da se tožniku prizna delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje o delu zahtevka ni odločilo, tožnik predlaga, da skladno z določbo 325. člena ZPP odloči z dopolnilno sodbo, brez naroka. Podredno pa, v kolikor sodišče predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ne bi sledilo, pa tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan del izreka sodbe v 1. točki dopolni tako, da odloči, da se tožniku za čas do prenehanja delovnega razmerja, na podlagi sodbe sodišča prve stopnje, prizna delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da predlog za izdajo dopolnilne sodbe Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 351/3013 z dne 22. 1. 2014 in pritožbo tožnika z dne 20. 2. 2014, v celoti zavrne. Sodišče je pravilno s sodbo odločilo le o spremenjenem tožbenem zahtevku in v okviru spremenjenega tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč tožbo spremenil na naroku dne 22. 1. 2014, ko je predlagal namesto reintegracije odmero odškodnine po 118. členu ZDR-1, torej prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in odmero odškodnine namesto reintegracije, torej je uveljavil drugačni pravni institut. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločilo s sodbo opr. št. Pdp 667/2013 z dne 2. 12. 2013, ko je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 280/2012 z dne 17. 4. 2013 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da se ugotovi, kdo je spornega dne, ob 17.45 uri delal za tožnikom in ali se je prijavil v nadzorni informacijski sistem - NIS.

Po dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem tožena stranka ni navajala novih dejstev in ni predlagala novih dokazov v zvezi z navedenimi okoliščinami, čeprav je bilo dokazno breme glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 1. odstavka 82. člena ZDR na njeni strani, je sodišče prve stopnje obstoj kršitve iz pisnega opozorila ponovno ocenilo na podlagi dotedanjih trditev in predloženih dokazov ter zaključilo, da tožena stranka ni dokazala zakonitosti odpovedi iz 1. odstavka 83. člena, ker ni dokazala obstoja kršitve, očitane v pisnem opozorilu z dne 4. 6. 2012. Tožena stranka je v pisnem opozorilu tožniku očitala, da se dne 12. 5. 2012, ob vsakokratni menjavi pri igralni mizi, ni sproti prijavil in odjavil iz nadzornega sistema, glede na to, da imajo krupjeji na 45 minut dela 15 minut odmora. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi pričanj delavcev tožene stranke, da je sistem prijave in odjave na igralni mizi zasnovan tako, da do odjave pride samodejno s prijavo naslednjega delavca. Zato tožnik ni mogel kršiti delovnih obveznosti na način, opisan v opozorilu, in sicer, da se ob odhodu od mize ni posebej odjavil. Priča C.C. je po pregledu evidence prijavljanja in odjavljanja pri igralni mizi pojasnil, da se je tožnik dne 12. 5. 2012 prijavil k mizi ob 17.02 in odjavil šele ob 21. 08. Sodišče je po pregledu izpisov ugotovilo, da se je za tožnikom v sistem prijavil G.G., ki se je prav tako odjavil iz sistema šele ob 2.27 in ob isti mizi je bil prijavljen še H.H. od 21.17 neprekinjeno do 2.27 ure. Prav tako je iz izpisa mogoče ugotoviti, da se je krupje I.I., v sistem pri drugi mizi, prijavil ob 21.02 in odjavil šele ob 3.50 ter, da se je tretji krupje B.B. prijavil ob 22.04 in odjavil od 3.33. Priča J.J. je izpovedal, da je možno, da je krupje prijavljen tudi tri ure in pol, če ne dobi menjave.

Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik očitano kršitev storil. Priče K.K., L.L. in M.M. ter C.C. so skladno izpovedali, da je potekala prijava k mizi tako, da se je vsak krupje ob prihodu k mizi prijavil, tehnično pa se je odjavil tako, da se je nekdo drug prijavil na isti poziciji. Neutemeljene so pritožbene trditve, da iz zaslišanja prič C.C., F.F. in M.M. ter predloženih dokazov nesporno izhaja, da se tožnik spornega dne, na obeh mizah ni evidentiral v sistem NIS, ob prihodu oz. začetku dela na igralnih mizah ter odjavil iz sistema po 45 minutah. Nesporno je, da se je tožnik prijavil v sistem ob 17.02 ter je bil prijavljen do 21.08. Tožena stranka ni pojasnila, kdo je delal za tožnikom na igralni mizi v času po 17.45 uri in prav tako ni predložila video posnetka, na podlagi katerega bi se lahko ugotovilo, kdo je v spornem času delal pri igralni mizi in kako so se krupjeji prijavljali in odjavljali.

Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, so vse zaslišane priče prepričljivo izpovedale, da se krupjeji pri igralni mizi niso posebej odjavili in da je prišlo do odjave avtomatično s prijavo novega krupjeja. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka v celoti dokazala kršitev delovnih obveznosti s strani tožnika, s tem ko je predložila urnik dela krupjejev na dan 12. 5. 2012, izpis iz sistem NIS z dne 12. 5. 2012. Dejstvo, da je tožnik bil evidentiran v sistem od 17.02 do 21.08, kaže na to, da se krupje, ki je nasledil tožnika (pravilno ob 17.47), ni prijavil v sistem, saj je kot so izpovedale priče, prišlo do odjave tako, da se je naslednji krupje prijavil pri mizi. Možno pa bi tudi bilo, da je ostal tožnik prijavljen, ker ni imel nadomestila. Priča J.J. je namreč izpovedal, da je lahko krupje logiran tudi tri ure in pol, če ne dobi menjave. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v opozorilu očitano kršitev in je zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Tožnik je predlagal sodno razvezo po 118. členu ZDR, ker ni želel nadaljevati delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 8. 2012, ampak je trajalo do poteka odpovednega roka in prenehalo na podlagi te sodbe, je nejasna, saj ni mogoče ugotoviti, kdaj je dejansko tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi razveze pogodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj določi datum razveze pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče lahko o razvezi pogodbe o zaposlitvi odloči, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerje ne bi bilo več mogoče in sicer ne glede na predlog oz. zahtevek tožene stranke. Pri tem delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 118. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je glede prisojene odškodnine v višini 14 plač ustrezno upoštevalo tožnikov poklic in zaposlitvene možnosti, starost, delovno dobo pri delodajalcu in skupno delovno dobo ter premoženjsko in socialno stanje delavca. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo dejstvo, da je tožnik star 54 let, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki 28 let, da ima še dva nepreskrbljena otroka - študenta in da je še vedno brezposeln. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče ne bi smelo upoštevati dejstva, da tožnik preživlja dva nepreskrbljena otroka - študenta, saj je za odmero odškodnine namreč pomembno tudi premoženjsko in socialno stanje delavca (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014).

Zaradi zmotne pravne presoje je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe v delu I. točke izreka, ki glasi: „da tožniku delovno razmerje traja do poteka odpovednega roka in preneha na podlagi sodbe sodišča I. stopnje“ delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oz. pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. V preostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe z dne 20. 2. 2014 (list. št. 111), katerega vsebina je povzeta v 3. točki obrazložitve te sodbe in sklepa. Zato naj v ponovnem postopku odloči tudi o navedenem predlogu, saj tožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da je tožena stranka dolžna vpisati v matično evidenco ZPIZ čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, mu priznati pravice iz delovnega razmerja vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca. Tožnik se je namreč na naroku dne 22. 1. 2014 odpovedal le reintegracijskemu zahtevku in predlagal, da sodišče odloči na podlagi 118. člena ZDR-1. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.