Jedro

Izpodbijana odločba je bila v celoti odpravljena s pravnomočno sodbo I U 723/2019-41, zato si tožnica, ker s tožbo v tem upravnem sporu s primarnim zahtevkom zahteva enako, torej odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, z vloženo tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja in torej nima več pravnega interesa za tožbo, kot jo je vložila.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo z dne 30. 1. 2019 je prvostopenjski organ v 1. točki izreka tožnici naložil, da mora v roku 180 dni od vročitve odločbe odstraniti 6.700 m3 tam naštetih odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljiščih s parc. št. 271/2, 272/4, 273/2, 275/2, 276/3, 277/2, 278/2 in 279/6, vse k. o. ..., ter v 2. točki izreka odločil, da mora tožnica odpadke odstraniti na stroške posestnice zemljišča, družbe A., d.d., .... V nadaljevanju izreka je bilo še odločeno, da mora tožnica o izvršitvi ukrepa takoj obvestiti inšpektorja, ki je izdal odločbo, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroški v postopku niso nastali (3., 4. in 5. točka izreka).

2. Drugostopenjski organ je s svojo (prav tako v uvodu tega sklepa navedeno, v nadaljevanju: drugostopenjsko) odločbo zavrnil pritožbi, ki sta ju zoper izpodbijano odločbo vložili tožnica (1. točka izreka) in stranka z interesom (2. točka izreka), zavrnil je tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka).

3. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo, v zvezi s 1. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe, vložila tožbo v upravnem sporu. V njej utemeljuje, da izpodbijana in drugostopenjska odločba temeljita na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter nepravilni uporabi materialnega prava, poleg tega sta obremenjeni z bistvenimi kršitvami pravil upravnega postopka in tudi nični. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da v celoti odpravi izpodbijano odločbo, v zvezi s 1. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe, in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, podrejeno pa, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo, v zvezi s 1. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe, izreče za nično. Toženki naj tudi naloži, da tožnici povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Sodišče je v skladu z določbami 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo vročilo tudi družbi A., d.d. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu. Ta v podanem odgovoru na tožbo obrazlaga, da se strinja, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo je treba odpraviti ter se zato strinja s tožbenim zahtevkom tožnice, ne strinja pa se z delom njene argumentacije iz VII. točke tožbe. Kot še navede stranka z interesom, je razloge za nezakonitost 2. točke izreka izpodbijane odločbe že pojasnila v tožbi, ki jo je vložila pri Upravnem sodišču RS in je vodena pod št. I U 723/2019. Priglaša tudi stroške postopka, ki naj se ji povrnejo.

6. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi odgovorila na navedbe stranke z interesom, predvsem tiste, v katerih se ta ne strinja s tožbeno argumentacijo. Stranka z interesom je svoja stališča dodatno utemeljevala v svoji prvi pripravljalni vlogi, tožnica pa svoja v drugi pripravljalni vlogi.

**K I. točki izreka:**

7. Sodišče je moralo tožbo v tem upravnem sporu zavreči iz naslednjih razlogov:

8. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi pravni interes za zahtevano sodno varstvo. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo, torej pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da bi ugoditev s tožbo uveljavljani zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati tako ob vložitvi tožbe, kot tudi ves čas teka upravnega spora; na obstoj te procesne predpostavke mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Navedena stališča imajo podlago v določbah 6. točke prvega odstavka in drugega odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Tožnica z vloženo tožbo v tem upravnem sporu zahteva, da sodišče v celoti odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo izreče za nično. Vendar pa tožnica pravnega interesa za takšno tožbo ne izkazuje več.

10. Kot izhaja iz podatkov I U vpisnika tega sodišča, je tožbo zoper izpodbijano odločbo vložila tudi družba A., d.d. Postopek po omenjeni tožbi se je vodil pod št. I U 723/2019 na sedežu Upravnega sodišča RS v Ljubljani, v njem pa je kot stranka z interesom sodelovala tudi tožnica. S sodbo I U 723/2019-41 z dne 27. 5. 2021 je sodišče v navedenem upravnem sporu tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo je v celoti odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v nov postopek (I. točka izreka); toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške omenjenega sodnega postopka (II. točka izreka); stroškovni zahtevek stranke z interesom (tj. tožnice v tem upravnem sporu) pa je zavrnilo (III. točka izreka), ker je zasledovala, da sodišče tam tožbo zavrne, kar pomeni, da s svojim zahtevkom ni uspela. Navedena sodba je bila vsem strankam, tudi tožnici in stranki z interesom po njunih pooblaščenkah, vročena 16. 6. 2021 in je pravnomočna.

11. Izpodbijana odločba je bila torej v celoti odpravljena s pravnomočno sodbo I U 723/2019-41 z dne 27. 5. 2021. Ker tožnica s tožbo v tem upravnem sporu s primarnim zahtevkom zahteva enako, torej odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, to pomeni, da si z vloženo tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja in torej nima več pravnega interesa za tožbo, kot jo je vložila. Povedano velja tudi za njen podredno postavljeni zahtevek. Izrek upravnega akta za ničnega ima glede pravnega stanja, ki s tem nastane, posledice, primerljive odpravi akta. Povedano še drugače: že z odpravo izpodbijane odločbe ta več ne obstoji, predmeta tega upravnega spora torej ni več. Sodišče zgolj še pripominja, da z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno odločitev o stroških pritožbenega postopka (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

12. Ker glede na obrazloženo tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, kot jo je vložila v tem upravnem sporu, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 13. Sodišče je odločitev o zavrženju tožbe sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev za njeno obravnavanje sprejelo procesno odločitev.

**K II. točki izreka:**

14. V primeru, ko sodišče tožbo zavrže, po izrecni določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče ob tem pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz prvega odstavka 39. člena ZUS-1, ko bi upravni organ med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim bi spremenil ali odpravil izpodbijani upravni akt, in v kateri bi bilo treba postopati po nadaljnjih določbah navedenega člena ZUS-1 ter z njimi povezanih določbah ZUS-1 o stroških postopka. Tožnica pa tudi (čeprav je bila, kot izhaja iz povedanega, seznanjena s sodbo I U 723/2019-41 z dne 27. 5. 2021) tožbe v tem upravnem sporu ni umaknila.

15. Glede na določbe prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki jih je treba uporabiti, ker ZUS-1 nima posebnih določb glede povrnitve stroškov strank z interesom, stroškovno usodo tožnice deli tudi stranka z interesom, ki je v tem upravnem sporu nastopala na strani tožnice, katere tožba je bila zavržena.