Jedro

Nosilni razlog za ugoditev ugovoru nasprotnega udeleženca proti priznanju tujih sodnih odločb glede nepremičnine v Ljubljani je bil razlog iz prvega odstavka 97. člena, po katerem se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Tudi samo pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom ureja ZMZPP. V prvem odstavku 64. člena določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Navedena določba velja tudi za spore (razvezanih) zakoncev o skupnem nepremičnem premoženju, saj 67. člen ZMZPP ne pomeni izbirne pristojnosti za spore o nepremičninah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Občinsko sodišče v Negotinu, Srbija in Črna gora, je z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 3.5.2000 pod opr. št. P 1967/90 ugotovilo, da je nasprotna tožnica (sedaj predlagateljica) lastnica na podlagi pridobivanja skupnega premoženja z deležem 50 % na premičnem in nepremičnem premoženju, ki ga je navedlo v obširnem izreku in se nahaja delno v Srbiji in delno v Sloveniji. S sklepom z dne 25.1.2001 pod isto opr. št. pa je nasprotnemu tožencu (sedaj nasprotnemu udeležencu) z začasno odredbo prepovedalo oddajo v zakup, odtujitev in obremenitev tožničinega deleža na stanovanju v pritličju stanovanjske hiše v Ljubljani, do pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe o delitvi skupnega premoženja.

Predlogu predlagateljice je Okrožno sodišče v Ljubljani najprej ugodilo in priznalo pravno veljavnost obeh navedenih tujih sodnih odločb, vendar pa je nato ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca in razveljavilo prvi sklep v delu, ki se nanaša na stanovanje v Ljubljani, v ostalem delu pa je sklep potrdilo.

Predlagateljica je skupaj s sinom (ki je priglasil udeležbo na njeni strani po prejemu te odločbe, sodišče pa je njegovo udeležbo dopustilo) vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa o ugoditvi ugovoru ter potrditev prvega sklepa z dne 15.12.2003. V pritožbi prepisuje vse navedbe iz svojega obširnega predloga, med drugim tudi o sporih med razvezanima zakoncema. Glede razlogov sedaj izpodbijanega sklepa pa meni, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotnega udeleženca v pripravljalnem spisu, ki ji je bil vročen šele 3.7.2004. Razlogi, da teče razdružitveni postopek, niso točni, ker je bil ta postopek prekinjen s sklepom z dne 1.6.2004 do rešitve spora pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 1800/2003. Pritožba opozarja, da je slovensko sodišče že dvakrat upoštevalo sodbo tujega sodišča, saj ji je bila prav zaradi nje ukinjena preživnina, sodba pa je bila tudi vpisana v zemljiško knjigo. Zato ni razumljivo, da v tem postopku sodišče njene veljavnosti ne priznava. Nepravilna je odločitev o izključni pristojnosti sodišča Republike Slovenije, saj gre v konkretni zadevi za specifičen primer. Tožba in nasprotna tožba pri Občinskem sodišču v Negotinu sta bili vloženi že leta 1990, ko je še obstajala skupna SFRJ. Za ugotavljanje pristojnosti se uporabljajo takrat veljavni zakoni. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 je določal pristojnost tudi za primere, ko ležijo nepremičnine na območju več sodišč in je v drugem odstavku 56. člena določil, da je pristojno vsako od teh sodišč. Tudi v zadevah delitve premoženja zakon poudarja enotnost postopka. Pritožba še pojasnjuje, da je bilo v času vložitve tožbe in nasprotne tožbe pri Občinskem sodišču v Negotinu skupno premoženje razvezanih zakoncev pretežno na tistem območju, tam sta imela zadnje skupno prebivališče, oba pa sta bila državljana SR Srbije in SFRJ, nasprotni udeleženec pa je sedaj tudi državljan Republike Slovenije. Pritožba se sklicuje tudi na 39. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku.

Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Nosilni razlog za ugoditev ugovoru nasprotnega udeleženca proti priznanju tujih sodnih odločb glede nepremičnine v Ljubljani je bil razlog iz prvega odstavka 97. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; Ur.l. RS, št. 56/99), po katerem se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Tudi samo pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom ureja ZMZPP. V prvem odstavku 64. člena določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičnini, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije. Navedena določba velja tudi za spore (razvezanih) zakoncev o skupnem nepremičnem premoženju, saj 67. člen ZMZPP ne pomeni izbirne pristojnosti za spore o nepremičninah. V obravnavani zadevi tudi ne gre za izjemo iz drugega odstavka 97. člena ZMZPP. Pritožbeno sklicevanje na 38. člen ZMZPP je zmotno, ker ta določba iz drugega poglavja zakona ureja le vprašanje, katero pravo se uporabi v sporu zakoncev z mednarodnim elementom. Določbe o pristojnosti v zadevah z mednarodnim elementom so uvrščene v tretje poglavje ZMZPP. V tej zadevi je mogoče uporabiti le prvi odstavek 64. člena ZMZPP, ki določa izključno pristojnost sodišča Republike Slovenije za spore o stvarnih pravicah na nepremičninah, ki so na ozemlju Republike Slovenije. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi podana negativna predpostavka za priznanje sodne odločbe sodišča Srbije in Črne gore glede stanovanja v Ljubljani. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu materialnopravno pravilna.

ZMZPP v 89. členu določa, da so za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko začne teči postopek. Če pritožba meri na to zakonsko določbo, ko opozarja na dejstvo, da se za ugotavljanje pristojnosti uporabljajo takrat veljavni zakoni, ji pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz navedb same predlagateljice v njenem predlogu razvidno, da je nasprotno tožbo res vložila leta 1990, vendar jo je šele z vlogo z dne 19.5.2000 razširila na solastninski delež nasprotnega udeleženca na nepremičnini v Ljubljani (prvi odstavek obrazložitve predloga).

Sklicevanje na takrat veljavni Zakon o pravdnem postopku (ali sedaj veljavni zakon) torej ne more biti utemeljeno, saj ta zakon ureja pristojnost znotraj države v sporih brez mednarodnega elementa.

Pritožbo sodišče ne more upoštevati trditve, da naj bi sodišče v dveh drugih zadevah priznalo obravnavano tujo sodno odločbo, saj morebitne nepravilnosti v drugih zadevah na odločanje v tej zadevi ne vplivajo.

Neutemeljena je pritožbeno uveljavljana procesna kršitev, da naj predlagateljici ne bi bila dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotnega udeleženca v pripravljalnem spisu, s čimer naj bi bila kršena 4. člen (načelo obojestranskega zaslišanja) in 5. člen (načelo hitrosti in načelo varstva mladoletnih oseb in oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese) Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur.l. SRS, št. 30/86 do Ur.l. RS, št. 31/2003).

Predlagateljica je prejela ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu o priznanju tujih sodnih odločb, nanj je tudi odgovorila, res pa je pripravljalni spis nasprotnega udeleženca prejela šele hkrati z izpodbijanim sklepom. Poudarjeno je že bilo, kaj je bil nosilni razlog za izpodbijano odločitev, razlogi o obstoječem postopku za razdelitev skupnega premoženja pod opr. št. N 344/2000 pa so bili le dodatni razlog, ki ga je res navedel nasprotni udeleženec v pripravljalnem spisu, vendar se je prav na to nepravdno zadevo sklicevala tudi predlagateljica sama na koncu četrte strani svojega predloga. Dejstva o tem postopku in njegovi prekinitvi (do katere je prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa) torej niso pravno pomembna.

Pritožbeno sodišče ni obravnavalo tistih pritožbenih navedb, ki omenjajo številne medsebojne spore razvezanih zakoncev in druge spore v zvezi s stanovanjem v Ljubljani ter prikazujejo predlagateljičino oceno, da nasprotni udeleženec s pomočjo pooblaščencev zlorablja svoje pravice. Pravilni so namreč razlogi izpodbijanega sklepa, da se v postopku za priznanje tuje sodne odločbe opravi le omejen preizkus, kar med drugim pomeni, da sodišče ne more presojati pravilnosti sodbe tujega sodišča in torej lahko odreče pravno veljavnost tudi materialnopravno pravilni tuji sodni odločbi, če ugotovi obstoj negativne procesne predpostavke za njeno priznanje.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni prišlo do tistih procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP odločilo kot v izreku te odločbe.