Jedro

Tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek na določilo pogodbe, ki se v primeru prenehanja pogodbenega razmerja ne uporablja. Ker med strankama pa ni sporno, da je pogodba z odpovedjo tožene stranke prenehala veljati, tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene stroške odgovora na pritožbo v višini 120.118,00 SIT v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 – dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Novem Mestu, opr.št. Pg 174/2003 z dne 24.05.2004 je sodišče prve stopnje razsodilo:

1. Tožena stranka D. d.o.o. je dolžna plačati tožniku P. P. znesek 34.313,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: »1. Tožena stranka D. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki P. P. znesek 3.321.078,00 SIT, skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi - od zneska 3.117.678,00 SIT od dne 15.02.2002 dalje do plačila, - od zneska 46.800,00 SIT od dne 15.10.2001 dalje do plačila, - od zneska 45.000,00 SIT od dne 15.11.2001 dalje do plačila, - od zneska 45.000,00 SIT od dne 15.12.2001 dalje do plačila, - od zneska 45.000,00 SIT od dne 15.01.2002 dalje do plačila, - od zneska 21.600,00 SIT od dne 15.02.2001 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo.

2. Tožena stranka D. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki P. P. njegove pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo," se zavrne.

3. Tožnik P. P. je dolžan povrniti toženi stranki D. d.o.o., pravdne stroške odmerjene na 266.157,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.05.2004 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (344. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne, tožeči pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je o zadevi odločalo stvarno nepristojno sodišče, ki je odločalo po pravilih posebnega gospodarskega postopka namesto po pravilih rednega pravdnega postopka. Pogodba o opravljanju prevoznih storitev v cestnem prometu z dne 27.07.1998 (v nadaljevanju Pogodba) je bila sklenjena med toženo stranko kot naročnikom in tožečo stranko P. P. kot izvajalcem. Tožeča stranka ni gospodarski subjekt, pač pa fizična oseba, zato zadevnega pravnega razmerja ni moč šteti za gospodarski spor, saj ni izpolnjen zakonski subjektivni kriterij.

Pritožbeni razlog ni utemeljen.

Skladno s 1. točko 2. odstavka 101. člena Zakona o sodiščih so okrožna sodišča pristojna za odločanje v pravdnih zadevah v skladu z ZPP. 32. člen ZPP določa, da so okrožna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjsko pravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 2.000.000,00 SIT, ne glede na vrednost spornega predmeta pa, med drugim, v gospodarskih sporih (7. točka 2. odstavka 32. člena ZPP). O zadevi na prvi stopnji je odločalo okrožno sodišče, ki je glede na gornje določbe stvarno pristojno sodišče za odločanje v tej zadevi (tudi kot o zadevi, za katero veljajo pravila postopka v gospodarskih sporih, kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

Niso utemeljene pritožnikove trditve, da pogodbe ni podpisal kot samostojni podjetnik temveč kot P. P., zaradi česar spora, ki izvira iz te pogodbe, ni moč šteti za gospodarski spor, ker ni izpolnjen zakonski subjektivni kriterij. Kot izhaja iz ugotovitev Okrožnega sodišča v Novem mestu (zapisnik o glavni obravnavi z dne 2.9.2003), je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da gre v danem primeru za spor iz dejavnosti, saj je tožeča stranka v kritičnem času dejansko opravljala prevoze za toženo stranko kot samostojni podjetnik. Da je temu tako, izhaja tudi iz zaslišanja pritožnika, ki je izpovedal, da je fakture izstavljal kot samostojni podjetnik, kar izhaja tudi iz samih v spis vloženih računov (A 10 – A102). Tudi iz dopisa tožene stranke tožeči stranki (A6) izhaja, da je pritožniku odpovedala pogodbeno razmerje kot samostojnemu podjetniku. Po 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 s spremembami) je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Ker gre torej v danem primeru za spor iz pravnega razmerja, ki je nastalo med P. P. kot samostojnim podjetnikom posameznikom v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti in toženo stranko, zanj v skladu z določilom 2. točke 1. odst. 481. člena ZPP veljajo pravila v gospodarskih sporih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zadevo pravilno opredelilo kot gospodarski spor.

V zvezi s pritožbenim razlogom, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločalo po pravilih posebnega gospodarskega postopka, pritožbeno sodišče dodaja, da je izpodbijana sodba, četudi bi bilo predmetni spor moč šteti za civilno zadevo, ki se je vodila kot gospodarski spor, pravilna in zakonita, saj procesne pravice pritožnika s postopanjem sodišča prve stopnje niso bile v ničemer kršene. Konkretnih navedb o tem, katere procesne pravice naj bi mu bile z očitanim ravnanjem sodišča prve stopnje kršene, pa pritožnik v pritožbi niti ne poda. Uveljavljana kršitev določb postopka tako ni podana.

Pritožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbe Pogodbe o opravljanju prevoznih storitev v cestnem prometu z dne 27.07.1998 (v nadaljevanju Pogodba), saj ni ugotovilo vsebine pravne norme, izražene v 19. členu Pogodbe, na kateri je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek na plačilo zneska 3.117.678,00 SIT s pp oz. je ni pravilno določilo in se ni opredelilo do pravnega značaja te norme. Prav tako izpodbijana sodba po mnenju pritožnika v tem delu nima razlogov, zaradi česar se je ne da vsebinsko preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da sta v 19. členu Pogodbe pravdni stranki dogovorili, da je izvajalec v primeru bistvenega zmanjšanja prodaje zaradi poslovne politike tožene stranke, upravičen do izplačila šestkratne povprečne mesečne realizacije v zadnjih treh mesecih. Nato pa se je ukvarjalo z vprašanjem, ali se je pri toženi stranki prodaja res bistveno zmanjšala in na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da tožeči stranki tega ni uspelo dokazati. Zato je njen tožbeni zahtevek za plačilo šestkratne mesečne realizacije v zadnjih treh mesecih zavrnilo. Pri tem pa je določbo 19. člena Pogodbe na dano dejansko situacijo zmotno uporabilo. Tožeča stranka je namreč temeljila tožbeni zahtevek na trditvah, da ji je tožena stranka v skladu s 16. členom Pogodbe to (Pogodbo) odpovedala (z dnem 15.11.2001 z odpovednim rokom treh mesecev) z utemeljitvijo, da zaradi slabega finančnega izida poslovanja v profitnem centru Črnomelj in radikalnih ukrepov, ki bodo sledili v letu 2002, odpoveduje nadaljnje sodelovanje. Trdila je, da sta za takšno situacijo v 19. členu Pogodbe dogovorili, da je tožeča stranka upravičena do izplačila vtoževane šestkratne mesečne realizacije v zadnjih treh mesecih. Vendar pa ta trditev ni pravilna. Citirano določilo Pogodbe je namreč mogoče razumeti v kontekstu celotne pogodbe le tako, da sta se stranki dogovorili, da tožniku kot izvajalcu pripada šestkratna povprečna mesečna realizacija zadnjih treh mesecev v primeru, ko se v času trajanja pogodbenega razmerja prodaja tožene stranke kot naročnika bistveno zmanjša kot posledica njegove poslovne politike, kot je to trdila tudi tožena stranka. V svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 13.02.2004 (list.št. 41) je navajala, da sta stranki določilo 19. člena Pogodbe dogovorili za primer, če bi se zaradi bistvenega zmanjšanja prodaje zmanjšala realizacija tožnika, od katere je bil po 8. členu Pogodbe odvisen njegov zaslužek. Tožnik bi tako dobival dogovorjeno realizacijo še 6 mesecev, ne glede na to, kolikšno realizacijo bi dejansko dosegel s prevozi. Tožnik bi torej bil še vedno v pogodbene odnosu in opravljal prevoze.

Takšna razlaga je tudi edino pravilna in smiselna, saj je nelogično, da bi bila tožeča stranka kot izvajalec upravičena do plačila vtoževanega zneska v primeru odpovedi pogodbe s strani tožene stranke v času njene »slabe poslovne situacije«, kar dodatno potrjuje dejstvo, da za primer odpovedi brez razloga, npr. v primeru dobrega poslovanja tožene stranke, takšnega upravičenja tožeče stranke pravdni stranki nista dogovorili.

Ker torej določilo 19. člena Pogodbe za primer prenehanja pogodbenega razmerja ne velja, med strankama pa ni sporno, da je pogodba z odpovedjo tožene stranke prenehala veljati, tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 19. člena Pogodbe ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer na dano dejansko situacijo zmotno uporabilo materialno pravo (to je določilo 19. člena Pogodbe), ko je zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da se je prodaja tožene stranke bistveno zmanjšala ali da bi se tožena stranka znašla pred stečajem. Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj v skladu s prej navedenim tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi določila 19. člena Pogodbe ni utemeljen.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi 6. odstavka 358. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po navedeni določbi ima upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo. Med strankama ni sporno, da je odpovedni rok pričel teči 15.11.2001 in se zaključil dne 15.02.2002. Navedeno izhaja tudi iz dopisa tožene stranke tožeči stranki (A6). Ker pa tožeča stranka niti ne trdi, da bi obstajale zapadle neplačane obveznosti tožene stranke po 6. odst. 358. člena ZOR (nasprotno trdi, da ji je storitve vse do vključno februarja 2002 tožena stranka plačevala, razen vtoževane kilometrine), je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi na podlagi 6. odst. 358. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, saj niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Pritožnik izpodbija sodbo v celotni II. točki izreka, vendar pritožbenih razlogov glede dela II. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo kilometrine, niti ne navaja. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v tem delu dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, nato pa o zahtevku tudi materialno pravno pravilno odločilo. Svoje ugotovitve je jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se jim pridružuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo po njej izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev, prav tako pa niso podane kršitve zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 165. člena z zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke. Kot opredeljene in za pravdo potrebne stroške (2. odstavek 163. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje, upoštevajoč Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah, priznalo stroške za plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 33.559,00 SIT, 625 točk oz. 68.750,00 SIT za sestavo odgovora na pritožbo, 20 točk oz. 2.200,00 SIT za pregled sodbe in poročilo stranki ter materialne stroške v višini 1.419,00 SIT (2%), kar skupaj z 20% DDV (14.190,00 SIT) znaša 120.118,00 SIT. Sodišče druge stopnje ni priznalo 50 točk za posvet s stranko in pregled dokumentacije, ker je to obseženo s postavko sestave odgovora na pritožbo. Prav tako skladno s 4. točko tar.št. 39 OT ni priznalo 30 točk za pregled sodbe in poročilo stranki, temveč le 20 točk. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki priznane stroške v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila, saj bo zamuda (v kolikor bo) nastopila šele tedaj. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.