Jedro

Pri tisti osebi, ki pomaga, da se odgovorna oseba za škodo ne bi odkrila v smislu drugega odstavka 206. člena ZOR, mora biti podano neko aktivno ravnanje ali opustitev, vse v smeri preprečitve identifikacije osebe, ki je povzročilo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne. Drugotoženec sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki znesek 2,621.100 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugotoženca B.B. (naprej drugotoženec) in tožbeni zahtevek zoper njega v celoti zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. Revizija je obširna, vendar je njen pretežni del ponavljanje razlogov drugostopenjske sodbe. Tožeča stranka trdi, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju v stališču, da ni vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem B. Napačno je stališče, da B. ni bil niti pomagač niti napeljevalec, saj je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja. Tožeča stranka v reviziji opozarja, da ni opredelila, iz katerega naslova je oškodovancu nastala škoda, saj se ni spuščala v kvalifikacijo trditvene podlage z opredelitvijo po kazenski zakonodaji, temveč je postavila tožbeni zahtevek le v zvezi z izplačilom zavarovalnine kot posledice nastanka zavarovalnega primera. Tožeča stranka vztraja, da je B. odgovoren v skladu z drugim odstavkom 206. člena ZOR, saj je nedvomno pomagal, da se prvotoženec kot odgovorna oseba za krajo predmetnega vozila ne bi odkril, zaradi česar nedvomno odgovarja solidarno z odgovorno osebo za vso nastalo škodo. Stališče drugostopenjskega sodišča nima podlage v zakonu, ki jasno opredeljuje, da je podana solidarna odgovornost napeljevalca in pomagača ter tistega, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile. Nasprotno stališče sicer ne bi imelo smisla, ker ne bi imelo nobene funkcije, saj ga ne bi bilo mogoče zoper nikogar uporabiti. Trditvena podlaga tožeče stranke vsebuje dejstva, da je ravno B. tisti, ki je s svojim ravnanjem pomagal, da se povzročitelj škode ne bi odkril. Kaznivi dejanji prikrivanja in overitve lažne listine vsekakor predstavljata aktivno ravnanje s posledico nastanka zavarovalnega primera. Napačno je stališče, da zaradi dejanja B. po nastanku škode in zaradi njegovih ravnanj tožeči stranki ni več nastala nikakršna škoda. Tožeča stranka vztraja, da je podana vzročna zveza med tatvino vozila in ravnanjem B., saj je vedel, da gre za ukradeno vozilo in je zavestno pristal na popravilo svojega avtomobila z deli ukradenega vozila. Zato je treba njegovo odgovornost presojati v smislu solidarne odgovornosti po 206. členu ZOR, saj je s svojim ravnanjem nedvoumno povzročil škodo, vsled katere je bila kasneje izplačana zavarovalnina. Revizija predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne drugotoženčevo pritožbo ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišče v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP). Drugotoženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil pravdne stroške.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katero ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in v kateri ni več mogoče širiti trditvene podlage tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je tako pri preizkusu utemeljenosti revizijskih očitkov vezano na tiste dejanske ugotovitve, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Prav tako sme upoštevati le tisto trditveno podlago o dejanskem stanju, ki sta jo pravdni stranki navedli pred koncem glavne obravnave (286. člen ZPP), in izjemoma tista dejstva, ki sta jih uveljavljali skladno s 337. členom ZPP v pritožbi.

Sodišči sta ugotovili, da je tožeča stranka izplačala podjetju M. d.o.o. na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska dne 18.8.1995 zavarovalnino v znesku 2,774.100 SIT za poplačilo materialne škode, ki je nastala s krajo avtomobila. Tožeča stranka je na podlagi subrogacije vstopila v vse pravice, ki jih je imelo podjetje, ki mu je tožeča stranka izplačala zavarovalnino. V kazenski zadevi z opr. št. K 121/96 sta bila toženca pravnomočno obsojena: F.M. (naprej prvotoženec) zaradi kaznivega dejanja velike tatvine (avtomobila, za katerega je tožeča stranka izplačala zavarovalnino) in kaznivega dejanja ponarejanja listin ter drugotoženec zaradi kaznivega dejanja prikrivanja in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine.

Škoda, na podlagi katere je tožeča stranka izplačala zavarovalnino, je nastala s krajo (tatvino) avtomobila, za katerega je bilo sklenjeno zavarovalno razmerje pri tožeči stranki. Nadaljnje vprašanje pa je, kdo odgovarja za nastalo škodo. Temeljno pravilo, kdaj več oseb odgovarja za isto škodo, je zapisano v 206. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR). V obravnavani zadevi se tožeča stranka sklicuje na drugi odstavek 206. člena ZOR, ki določa, da napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njim. Drugotoženec ni bil pravnomočno obsojen niti kot napeljevalec niti kot pomagač pri storitvi kaznivega dejanja tatvine. Tožeča stranka tega niti ni trdila. Trdila pa je, da je "prikril" storilca kaznivega dejanja tatvine in s svojim obnašanjem prispeval, da se storilec kaznivega dejanja tatvine ne bi odkril. Revizijsko sodišče ne more sprejeti take razlage. Kot je to zapisalo že sodišče druge stopnje, opustitev vložitve kazenske ovadbe ne zadostuje za očitek, da je neka oseba pomagala, da se oseba, odgovorna za škodo, ne bi odkrila. S tako presojo se revizijsko sodišče strinja. Dodati je treba, da je kaznivo dejanje prikrivanja, kot ga definira Kazenski zakonik, povezano s predmetom kaznivega dejanja (povedano drugače: ukradeno stvarjo) in ne s prikrivanjem (skrivanjem) storilca kaznivega dejanja tatvine. Pri tisti osebi, ki pomaga, da se odgovorna oseba za škodo ne bi odkrila (v smislu drugega odstavka 206. člena ZOR), mora biti podano neko aktivno ravnanje ali opustitev, vse v smeri preprečitve identifikacije osebe, ki je povzročilo škodo. Do takega sklepa pripelje logična in jezikovna razlaga tega določila. Iz besedila celega 206. člena ZOR izhaja ena bistvena zahteva: solidarna odgovornost več oseb je podana takrat, ko je zaradi ravnanja več oseb nastala ista oziroma ena celovita škoda. Zakon pač izrecno določa, da sta napeljevalec in pomagač osebi, ki sta prispevali k nastanku škode. Ravno zaradi varovanja oškodovancev pa širi solidarno odgovornost na tiste osebe, ki še drugače (in ne samo v smislu kazenskopravne zakonodaje napeljevalca in pomagača) ovirajo odkritje odgovorne osebe za nastalo škodo. Smisel take določbe je tudi v tem, da osebe, ki onemogočajo odkritje odgovorne osebe za nastalo škodo, onemogočajo s tem njeno sanacijo oziroma odstranitev. Napačne so torej trditve v reviziji, da te določbe ni mogoče nikoli uporabiti. Napačne pa so tudi trditve tožeče stranke, da je v svoji trditveni podlagi ponudila dejstva, ki bi terjala pravno presojo v skladu z zapisano razlago drugega odstavka 206. člena ZOR; na to okoliščino je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje. Prav tako niso točne trditve, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Ravno nasprotno: sodba je jasna, razumljiva in celovita. V čem naj bi bilo nasprotje, pa revizija itak ni obrazložila.

Revizijsko sodišče je presodilo, da očitki v reviziji niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi tega sodišča in stroškov za njegovo sestavo ni mogoče opredeliti kot za pravdo potrebne. Zato tožena stranka sama krije v zvezi s tem nastale stroške (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).