Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri vprašanju, ali je tožena prava stranka, ne gre za preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo (v zadevnem primeru pristojnost sodišča), temveč vprašanje obstoja stvarne legitimacije, to pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, torej utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem sodišče odloča zgolj z meritorno odločbo.
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da: - se ugovor arbitražnega sporazuma stranskega intervenienta, v delu, s katerim uveljavlja pristojnost arbitraže na podlagi 13. člena Konzorcijske pogodbe, zavrže (I. točka izreka); - se v preostalem delu ugovor arbitražnega sporazuma stranskega intervenienta zavrne (II. točka izreka).
2. Zoper II. točko izreka sklepa je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru pasivne legitimacije tožene stranke ugodi in se tožba zoper njo zavrne.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora nepristojnosti v zvezi z arbitražno klavzulo v konzorcijski pogodbi je pravnomočna. Predmet pritožbenega izpodbijanja je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora nepristojnosti iz razloga zgrešene pasivne legitimacije tožene stranke.
5. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se navedbe tožene stranke o nepodani pasivni legitimaciji nanašajo na odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka in ne morejo biti predmet presoje pristojnosti sodišča. Pri vprašanju, ali je tožena prava stranka, ne gre za preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo (v zadevnem primeru pristojnost sodišča), temveč vprašanje obstoja stvarne legitimacije, to pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, torej utemeljenosti tožbenega zahtevka1, o katerem sodišče odloča zgolj z meritorno odločbo v smislu določila drugega odstavka 128. člena ZPP, izdano na podlagi kontradiktornega postopka.
6. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje na vprašanje dospelosti in pripoznanosti cedirane terjatve, ki jo določa 631. člen Obligacijskega zakonika (dalje OZ), in ki naj bi, po navedbah pritožbe, predstavljalo predhodno vprašanje v tem postopku. Uporaba 631. člena OZ (in pogojev, ki jih ta določa) sodi v sfero presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka in kot pojasnjeno, ne more predstavljati podlage za presojo sodne pristojnosti.
7. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka (drugi odstavek 365. člena ZPP).
8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).
(1) Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 985/2006 z dne 15. 07. 2009.