Jedro

Ob dejstvih, da je bilo v sodnem postopku za delitev solastne stvari odločeno (leta 1989), da obravnavane nepremičnine "pripadejo v izključno last" tožnici; da je morala tožnica vložiti tožbo zoper toženki za izpraznitev ter nepremičnin in njihovo izročitev tožnici in da je bilo temu zahtevku ugodeno (1990); da je bila navzlic tema sodnima odločbama nujna še izvršba (med katero sta, danimo, toženki soglasno izjavili, da psa, ki preprečuje izročitev nepremičnine, ne nameravata umakniti) in da je šele izvršitelj izročil nepremičnino tožnici - ni mogoče šteti, da sta bila hiša in skedenj izročena tožnici že poprej, s tem da je bil pes priklenjen na krajšo verigo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se razveljavita sodbi druge in prve stopnje glede zavrnitve plačila 211.716 SIT uporabnine za hišo in skedenj in glede izreka o pravdnih stroških ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo obogatitvenemu tožničinemu zahtevku za plačilo uporabnine, in to v znesku 90.537 SIT, medtem ko je v presežku do zneska 302.253 SIT zahtevek zavrnilo. To pa je storilo v celoti glede odškodninskega zahtevka 2,100.000 SIT, ker je del tega zahtevka zastaran, sicer pa tudi ni bilo dokazano, da bi toženki namerno uničevali tožničine objekte.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da se je molče strinjala s postavljenim izvedencem, res pa ni bila zaslišana o njegovi postavitvi. Toda njegovo mnenje sploh ni bistveno za ta spor. Glede dejstev, ki jih je izvedenec zaznal ob svojem delu, je bil lahko zaslišan kot priča. Tožnica je vložila revizijo proti tej sodbi iz vseh revizijskih razlogov (navaja razloge iz "čl. 370/1 točka 1-3 ZPP") in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Trdi, da je iz spisov I 229/90 in P 41/90 razvidno, da je šele 16.04.1998 sodni izvršilni organ izročil tožnici vse nepremičnine, s to okoliščino pa se sodišči nista ukvarjali niti je nista upoštevali niti nista ugotovili, kdaj naj bi nepremičnina prešla v tožničino posest. Šele z nastopom posesti na nepremičninah je tožnici nastala možnost tožbe zaradi povzročitve škode na njih. Takrat je šele lahko izvedela za škodo. Tako ni zastaranja terjatve. Tožnica je zahtevala izvedenčevo izločitev, brž ko je izvedela, da je podan razlog zanjo. Izvedenec ni bil postavljen v skladu s takrat veljavnim 240. členom ZPP (bržkone je mišljen 251. člen). Njegovo mnenje graja, ker je očitno zanikal obstoj vrednosti nepremičnine. Nikakor ne drži ocena višjega sodišča, čeprav za stvar to ni bistveno, da je bila tožnica premalo aktivna v izvršilnem postopku.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Tožeča stranka omenja v reviziji člene Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 - ZPP). Postopek v tej zadevi se je začel in končal na prvi stopnji v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 1977). Zato je bilo treba tudi v pritožbenem postopku (kar je sodišče v izpodbijani odločbi tudi navedlo) in je treba sedaj v revizijskem uporabiti določbe ZPP 1977 (prvi odstavek 498. člena ZPP).

V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi odškodninskega zahtevka se revizija ukvarja le z vprašanjem, ali je bilo pravilno ugotovljeno zastaranje (dela) tega zahtevka, omeni pa še, da se izvedenec, če bi bil pravilno postavljen, ne bi mogel izgovarjati, da sledov požara ni videl. Ta zahtevek je bil namreč zavrnjen, ker ni bilo dokazano, da bi toženki namerno poškodovali tožničine nepremičnine. Gre za ugotovitev obeh nižjih sodišč, in to dejanske narave. Nanjo je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Ko tako ni dokazan eden izmed elementov civilnega delikta, je pravilno razsojeno, da se ta zahtevek zavrne, kar zadeva obdobje po 27.06.1993. Za čas pred tem pa ugotovitve o zastaranju terjatve ne more omajati revizijsko zatrjevanje, da je bila tožba vložena v treh letih, ko je tožnica zvedela za škodo, saj poprej tega ni mogla, ker ni prišla do posesti nepremičnin. Tožnica sama trdi, da se je to zgodilo dne 16.04.1998, tožbo tudi z odškodninskim zahtevkom pa je vložila že 26.06.1996. Vprašanje nastopa posesti torej s tega vidika sploh ni bilo pomembno. Revizija v tem delu ni utemeljena in zato jo je bilo treba zavrniti v opisanemu obsegu (393. člen ZPP 1977).

Ni se mogoče strinjati niti s tistim delom revizije, ki se dotika postavitve, izločitve in dela izvedenca. Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca, brž ko izve, da je podan razlog izločitve, to pa najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem (drugi odstavek 254. člena ZPP 1977). Na naroku za glavno obravnavo 4.5.1998 je toženka iz dokaznega sklepa o zaslišanju izvedenca izvedela, da je sodišče postavilo izvedenca A. N., iz uvoda njegovega zaslišanja pa tudi, da je po opravljenem ogledu izdelal pisno izvedensko mnenje, ki je bilo tožnici tudi izročeno. Tožnica bi tako morala pred začetkom dokazovanja z izvedencem ali pa vsaj med dokazovanjem zahtevati njegovo izločitev (nasprotno, sodelovala je pri izvedbi tega dokaza, saj je izvedencu postavljala vprašanja in polemizirala z njegovim mnenjem). Ker tega ni storila, je bila prekludirana v svoji pravici zahtevati izločitev izvedenca in tako ni mogla biti uspešna s pritožbo v tem pogledu. Sodišče prve stopnje sicer res ni ravnalo prav, ko izvedenca ni postavilo s posebnim sklepom (251. člen ZPP 1977), marveč le z vabilom na glavno obravnavo, vendar ga je tožnica s prej opisanim ravnanjem sprejela kot izvedenca. Na druge revizijske pomisleke v zvezi z izvedenčevim delom samim pa ni treba odgovoriti, ker je zavrnjen del revizije, ki je v zvezi z odškodninskim zahtevkom, in ker je ugodeno reviziji, kot bo razloženo v naslednjem odstavku, iz razlogov, ki niso povezani z izvedenčevim delom.

Pač pa je utemeljen tisti del revizije, ki izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine za hišo in skedenj, ker naj bi bila ta objekta tožnici dostopna. Pri slednjem gre sicer za dejansko vprašanje, toda spričo razmerij, ki so nastajala dalj časa med strankami, in spričo izdanih sodnih odločb je to tudi pravno vprašanje. Ob dejstvih, da je bilo v sodnem postopku za delitev solastne stvari odločeno (leta 1989), da obravnavane nepremičnine "pripadejo v izključno last" tožnici; da je morala tožnica vložiti tožbo zoper toženki za izpraznitev teh nepremičnin in njihovo izročitev tožnici in da je bilo temu zahtevku ugodeno (1990); da je bila navzlic tema sodnima odločbama nujna še izvršba (med katero sta, denimo, toženki soglasno izjavili, da psa, ki preprečuje izročitev nepremičnine, ne nameravata umakniti) in da je šele izvršitelj izročil nepremičnino tožnici - ni mogoče šteti, da sta bila hiša in skedenj izročena tožnici že poprej, s tem da je bil pes priklenjen na krajšo verigo. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ne določa posebej oblik oziroma načinov dejanske izročitev nepremičnine v posest, mogoče pa je v primeru, kot je obravnavani, uporabiti smiselno določbo šestega odstavka 34. člena tega zakona o izročitvi premične stvari, po kateri se šteje ta za opravljeno tudi tedaj, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da je bila stvar izročena. Razen dejstva, da se je dalo priti do hiše in skednja mimo psa, česa drugega nižji sodišči nista ugotovili in tako niti tega, na kar opozarja revizija, da nista dognali, kdaj se je položaj glede psa spremenil glede na stanje, ki ga je zajela pravda P 277/92 in v kateri je bilo odločeno o uporabnini za čas pred tu obravnavanim obdobjem. V pravkar omenjeni zadevi toženki nista nikoli ugovarjali (tudi ne v pritožbi maja 1994), da sta nepremičnini dostopni za tožnico. Ne zatrjuje se niti to, da bi toženki kakorkoli obvestili tožnico, da je ne bosta več ovirali pri prevzemu nepremičnine v posest, kaj šele da bi jih ji izročili v posest, kar jima je nalagala pravnomočna sodna odločba. Zato je torej presoja, da tožnici uporabnina ne gre, ker bi si lahko vzela posest sama, materialnopravno nepravilna. To je narekovalo razveljavitev sodb nižjih sodišč v opisanem obsegu, saj zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno (drugi odstavek 395. člena ZPP 1977), kolikšna naj bi bila uporabnina za obravnavano obdobje. To bo moralo sodišče ugotoviti ob novem sojenju.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem in tretjem odstavku 166. člena ZPP 1977.