Jedro

Sodišče obrambi ne more posredovati listinske dokumentacije, dokler je niti samo ne prejme od policije.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 25944/2014 z dne 20. 6. 2014 zoper osumljene R. B., M. B., S. K. in I. Š. zaradi utemeljenega suma, da so storili kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 25944/2014 z dne 23. 6. 2014 ugodil pritožbam zagovornikov osumljencev, izpodbijani sklep razveljavil in zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje. Z uvodoma navedenim sklepom je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem zoper omenjene osumljence iz istega pripornega razloga ponovno odredil pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbe zagovornikov osumljencev zavrnil kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so zagovornici osumljenih R. B. in M. B. ter zagovornik osumljenega S. K. vložili zahteve za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in osumljencem odpravi pripor, zagovornik osumljenega K. pa podredno še predlaga, da Vrhovno sodišče temu osumljencu odredi hišni pripor.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteve niso utemeljene. Vrhovna državna tožilka meni, da je sodišče pravočasno odločilo o zahtevi za odreditev pripora in sklepe o odreditvi pripora pravočasno vročilo osumljencem in njihovim zagovornikom, slednji pa v zahtevah za varstvo zakonitosti ne upoštevajo rokov, določenih v četrtem in šestem odstavku 202. člena ZKP. Izpostavljanje vprašanja, ali je predrznost izkazana v večji meri, če je dejanje storjeno podnevi, ne more biti predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj je odredilo pripor, s tem pa se mu ni treba opredeliti do tega, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencem in njihovim zagovornikom. Zagovornici osumljenih R. B. in M. B. sta v izjavah navedli, da vztrajata pri navedbah, podanih v zahtevah za varstvo zakonitosti, osumljenci in zagovornik osumljenega S. K. pa se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je zagovorniku osumljenega S. K., enako kot vložnicama drugih dveh zahtev, 16. 7. 2014 poslalo odgovor vrhovne državne tožilke tako po telefaksu, pri čemer je bil prejem pisanja potrjen, kot po pošti, vendar zagovornik do dneva, ko je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti, ni potrdil prejema poštne pošiljke in tudi ni podal izjave.

B.

5. Zagovornici osumljenih R. B. in M. B. v zahtevah za varstvo zakonitosti z vsebinsko enakimi navedbami zatrjujeta, da je odreditev pripora osumljencema nezakonita, saj je bil pisni sklep o odreditvi pripora izdan po izteku zakonsko predpisanih rokov. Policija je osumljencema odvzela prostost 18. 6. 2014 ob 13.20 uri in zoper njiju odredila policijsko pridržanje. Odločbi o pridržanju sta bili osumljencema vročeni 18. 6. 2014 ob 18.50 uri. Osumljeni R. B. je bil priveden pred preiskovalnega sodnika 20. 6. 2014 ob 11.05 uri, osumljeni M. B. pa tega dne ob 11.50 uri. Po zaslišanju vsakega od osumljencev je preiskovalni sodnik zoper njiju odredil pripor. Sklep o odreditvi pripora je bil zagovornici osumljenega R. B. vročen 20. 6. 2014 ob 13.46 uri, zagovornici osumljenega M. B. pa istega dne ob 13.50 uri. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 25944/2014 z dne 23. 6. 2014 sklep o odreditvi pripora razveljavil in zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje. Preiskovalni sodnik je 23. 6. 2014 ponovno izdal sklep o odreditvi pripora, ki ga zagovornici sedaj izpodbijata. Sklep o odreditvi pripora bi moral biti tistemu, na katerega se nanaša, izročen ob odvzemu prostosti, najkasneje pa v 48 urah od odvzema prostosti oziroma od privedbe k preiskovalnemu sodniku. Po določbi 20. člena Ustave mora biti priprtemu vročena pisna in obrazložena odločba ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem. Začetek teka 48-urnega roka v primeru policijskega pridržanja se prične s trenutkom privedbe osumljenca k preiskovalnemu sodniku ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper osumljenca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal. V tej zadevi je bilo zoper osumljenca odrejeno policijsko pridržanje, zato se 48-urni rok za vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora šteje od privedbe k preiskovalnemu sodniku. Osumljenca sta bila privedena k preiskovalnemu sodniku 20. 6. 2014 ob 11.05 (osumljeni R. B.) in 11.50 uri (osumljeni M. B.), pisni obrazložen sklep o odreditvi pripora, izpodbijan z zahtevama za varstvo zakonitosti, pa je bil zagovornicama vročen 23. 6. 2014 ob 15.58 uri (zagovornici osumljenega R. B.) oziroma ob 15.48 uri (zagovornici osumljenega M. B.), kar je več kot 48 ur po privedbi k preiskovalnemu sodniku. Zato zagovornici menita, da je sklep o odreditvi pripora nezakonit. Zagovornici tudi zatrjujeta, da je neutemeljeno in brez pravne podlage stališče zunajobravnavnega senata, zavzeto v izpodbijanem sklepu, da mora preiskovalni sodnik o priporu ponovno odločiti v 24 urah.

6. Takim navedbam zagovornic ni mogoče pritrditi. Po tretjem odstavku 202. člena ZKP mora biti sklep o priporu tistemu, na katerega se nanaša, vročen takrat, ko mu je odvzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Zoper sklep o priporu je mogoče vložiti pritožbo v 24 urah od izročitve sklepa o priporu (četrti odstavek 202. člena ZKP). O pritožbi mora zunajobravnavni senat odločiti v 48 urah (šesti odstavek 202. člena ZKP), pritožba pa ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Po drugem odstavku 20. člena Ustave mora biti priprtemu ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, vročena pisna, obrazložena odločba, zoper katero ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah.

7. V obravnavani zadevi je policija osumljenim R. B., M. B., S. K. in I. Š. 18. 6. 2014 odvzela prostost ob 13.20 uri ter jim istega dne ob 14.00 uri vročila uradne zaznamke o odvzemu prostosti in pridržanju, ob 18.50, 18.55, 18.45 in 19.00 uri tega dne pa še odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju. Policija je osumljence 20. 6. 2014 privedla pred dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Krškem, ki je zoper njih s sklepom I Kpd 25944/2014 z dne 20. 6. 2014 odredil pripor, in sicer zoper osumljenega R. B. ob 11.45 uri, zoper osumljenega M. B. ob 12.25 uri, zoper osumljenega S. K. ob 12.55 uri in zoper osumljenega I. Š. ob 14.00 uri. Zagovorniki osumljenih R. B., M. B. in S. K. so 21. 6. 2014, zagovornik osumljenega I. Š. pa 23. 6. 2014, vložili pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora. Sodišče je pritožbe prejelo 23. 6. 2014, o katerih je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem odločil še istega dne, in sicer je pritožbam ugodil, sklep o odreditvi pripora razveljavil in zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje. Slednji je o zahtevah državnega tožilstva za odreditev pripora zoper osumljence ponovno odločil še 23. 6. 2014. Še istega dne je sodišče sklep o (ponovni) odreditvi pripora vročilo osumljencem in njihovim zagovornikom.

8. Iz takega časovnega poteka odreditve pripora je razvidno, da je sodišče upoštevalo vse z zakonom (tretji in šesti odstavek 202. člena ZKP) in Ustavo (drugi odstavek 20. člena) določene roke ob odreditvi pripora, odločanju o pritožbah zoper sklep o odreditvi pripora in ob ponovnem odločanju o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000 (in na primer še v sodbah XI Ips 4980/2011 z dne 15. 2. 2011 in XI Ips 6207/2011 z dne 17. 3. 2011) obrazložilo, da zakon sicer ne določa, kdaj začne teči 48-urni rok, v katerem je treba odločiti o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča. Rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve. Glede na to, da pritožba zoper sklep o odreditvi pripora ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 202. člena ZKP), je (prvi) sklep preiskovalnega sodnika bil veljaven in je predstavljal pravno podlago za odvzem prostosti oziroma pripor do odločitve zunajobravnavnega senata o razveljavitvi tega sklepa. Rok 24 ur, ki ga je imel preiskovalni sodnik na voljo za ponovno odločitev o zahtevah državnega tožilstva za odreditev pripora, pa temelji na določbi drugega odstavka 20. člena Ustave. S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9. Zagovornica osumljenega M. B. v zahtevi še navaja, da je sodišče kršilo osumljenčevo pravico do obrambe, ko ne njemu ne zagovornici niso bile vročene fotokopije listin iz spisa kljub pravočasni zahtevi zagovornice. Stališče zunajobravnanega senata, da bi morala zagovornica še posebej prosjačiti preiskovalnega sodnika, da ji vroči kazensko ovadbo na vpogled pred zaslišanjem, po zagovorničinem stališču ni pravilno. Zagovornica se je še pred zaslišanjem prvega od osumljencev zglasila pri vpisničarki kazenskega oddelka in ustno zaprosila za fotokopije listin, vendar fotokopij ni prejela niti do dneva vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

10. O enakem ugovoru zagovornice, uveljavljanem v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, je zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu presodil, da ni utemeljen, saj sodišče pred privedbo osumljencev ni razpolagalo s kazensko ovadbo. Slednja je bila predložena preiskovalnemu sodniku šele ob sami privedbi, zato sodišče zagovornici pred zaslišanjem osumljencev ni moglo posredovati kopije kazenske ovadbe. Zagovornica bi lahko pred zaslišanjem osumljenega M. B. zaprosila preiskovalnega sodnika, da ji omogoči pregled listinske dokumentacije. Take razloge zunajobravnavnega senata Vrhovno sodišče sprejema kot logične in razumno utemeljene, saj sodišče obrambi ne more posredovati listinske dokumentacije, dokler je niti samo ne prejme od policije. K temu je treba še dodati, da je zagovornica osumljenega M. B. 20. 6. 2014 po telefaksu sodišče zaprosila za izročitev fotokopij vseh listin, ki so v spisu, še pred zaslišanjem osumljenca. Tako iz zagovorničinih vsebinskih ugovorov zoper zahtevo državnega tožilstva za odreditev pripora (o neobstoju utemeljenega suma, o tem, da osumljenec ni bil prepoznan, da na kraju dejanja ni sledov njegove obutve ali drugih sledov) kot tudi iz vsebine zagovorničinih pritožb zoper prvi in drugi sklep o odreditvi pripora in tudi iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da se je zagovornica kljub drugačnim njenim navedbam v zahtevi seznanila z gradivom, ki je v spisu. S tem pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve pravice do obrambe.

11. Zagovornik osumljenega S. K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da v osumljenčevem ravnanju ni zaznati vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, kar potrjuje tudi osumljenčev zagovor. Sodišče nima nobenega dokaza, ki bi osumljenega K. povezoval z očitanim kaznivim dejanjem. Osumljenec je stopil zgolj v hodnik oškodovankine hiše, od tam pa ni šel nikamor več. Zagovornik zatrjuje, da osumljenec „sam ni sodeloval pri izvršitveni obliki kaznivega dejanja, zato je kršen kazenski zakon v presoji, ali so v ravnanju osumljenca podani znaki očitanega kaznivega dejanja“. Njegova vloga ni v zadostni meri konkretizirana, saj ni jasno, ali naj bi bil posredni storilec ali sostorilec. Napadeni sklep tudi ne pojasni ustrezno okoliščin, zakaj naj bi šlo za predrznost, saj storitev dejanja sredi belega dne na kaj takega ne nakazuje. Še večja predrznost bi bila, če bi bilo dejanje storjeno sredi noči. Sodišče bi moralo bolj konkretizirati okoliščine, ki kažejo na predrznost, saj je to kvalifikatorni znak očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar se zahteva boljša argumentacija, kot jo ponujata izpodbijana sklepa. Zagovornik pogreša tudi zaseženi predmet in meni, da je obseg plena (srebrna verižica), če je bil sploh odvzet, tako majhen, da ne narekuje sedanje pravne kvalifikacije dejanja. Zagovornik nadalje uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, saj bi bilo pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, zaradi česar ni podana sorazmernost. „Ponovitvena nevarnost je lahko podana vseskozi in če osumljenec želi in hoče storiti kaznivo dejanje, bo to lahko storil, zato sam pripor tega ne more preprečiti in ga osumljenec šteje kot specialno preventivni ukrep“. Po zagovornikovem stališču ni dovolj utemeljeno, zakaj hišni pripor ne bi zadostil namenu pripora, saj bi tudi na tak način bila izključena možnost, da bi osumljenec ponavljal dejanja. Pripor ni neogibno potreben, izpodbijanega sklepa pa se ne da preizkusiti, saj ni navedeno, zakaj hišni pripor ne bi zadostil istemu namenu. Zato je po zagovornikovem stališču pripor nepotreben in preuranjen, zaradi česar je kršen zakon o kazenskem postopku.

12. S tem, ko zagovornik osumljenega S. K., izhajajoč iz osumljenčevega zagovora, podaja oceno, da utemeljen sum ni podan, da ni razjasnjena osumljenčeva vloga pri storitvi očitanega kaznivega dejanja ter da noben dokaz osumljenca ne povezuje s kaznivim dejanjem, vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je namreč po tej določbi izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodna odločba. Iz enakega razloga vložnik ne more uspeti s podajanjem lastne ocene okoliščin, na katerih temelji obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ob tem je treba dodati, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da naj bi osumljeni K. skupaj s soosumljenima B.-jema vstopil v oškodovankino hišo, v kateri naj bi skupaj z R. B. v sobi M. A. iskala vrednejše predmete in odtujila A.-jevo srebrno verižico. V zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti pri osumljencu pa se je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu oprlo na podatke o osumljenčevi kaznovanosti za kaznivo dejanje, pri čemer naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v manj kot mesecu dni po prihodu s prestajanja kazni v zaporu; na vloženo obtožnico zoper njega zaradi istovrstnega kaznivega dejanja; ter na dejstvo, da je brez zaposlitve in premoženja, prejema pa le denarno socialno pomoč, zaradi česar naj bi si z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival sredstva za preživljanje. Vložnikove trditve, da bi moral biti izpodbijani pravnomočni sklep bolj argumentiran ter da nista podani sorazmernost in neogibnost pripora, so do tolikšne mere nekonkretizirane, da jih Vrhovno sodišče ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (na primer sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999 in XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. S tem, ko je sodišče ob upoštevanju osumljenčevih objektivnih in subjektivnih okoliščin presodilo, da je zoper osumljenca treba odrediti pripor zaradi zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja ter da ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi, to je milejšimi, ukrepi, je sodišče presodilo tudi, da odreditev hišnega pripora, ne pride v poštev.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov osumljenih R. B., M. B. in S. K. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

14. Če bo za osumljene R. B., M. B. in S. K. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.