Jedro

Tožnik je z očitanimi dejanji storil več hujših kršitev delovnih obveznosti v steku (15. in 25. točka 109. člena in 7. ter 25. člena 110. člena pravilnika), za katera mu je bil izrečen po načelu absorbcije le en ukrep, to je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V tej najstrožji sankciji so subsumirani vsi ukrepi, ki jih za očitane kršitve določa 110. člen pravilnika.

Izrek

1) Revizija se zavrne. 2) Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek M. M., da se razveljavi sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 16.6.1995 in sklep delavskega sveta z dne 7.7.1995, na podlagi katerih mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 15. in 25. točki 109. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke in 7. in 25. točki 110. člena istega pravilnika, zakonito izrečen najstrožji ukrep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopno sodbo o zakonitosti izrečenega ukrepa.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (kot tudi sodišča prve stopnje in zoper sklepe disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke) je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje zmotno ugotovitev, da je tožnik povzročil nered in pretep v podjetju. Prepir je izzval receptor z neprestanim nadlegovanjem tožnika, zato ga je slednji res udaril. To njegovo ravnanje ima vse znake kršitve iz 25. točke 109. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ni pa izpolnjen dejanski stan (povzročanje) za očitano kršitev iz 7. točke 110. člena istega pravilnika. Tožniku očitana hujša kršitev iz 2. točke izreka sklepa disciplinske komisije, opredeljena kot kršitev iz 25. točke 110. člena pravilnika, pa ni sankcionirana z najstrožjim ukrepom, saj se ta lahko izreče samo pod pogojem, da bi delavec ponavljal hujše ali lažje kršitve v obdobju enega leta (31. točka 110. člena). Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Sam potek postopka pri nakupu plošč, ki jih je tožnik v kritičnem času razrezoval, pa sta tako disciplinska organa kot tudi obe sodišči zmotno ugotovili. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija, ki uveljavlja kot revizijski razlog zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kot nedopustna zavrže oziroma podredno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo v okviru uradne dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, tožeča stranka ni opredelila niti obrazložila. Zato jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno preizkušati.

Očitek revidenta, da sta sodišči v izpodbijanih sodbah zmotno uporabili materialno pravo, ker tožniku očitano in dokazano nedopustno ravnanje iz 1. točke dispozitiva disciplinske odločbe ni imelo znakov disciplinske kršitve iz 7. točke 110. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, ne drži. V izreku sklepa disciplinske komisije z dne 16.6.1995 opisano dejanje tožnika, ko je dne 16.5.1995 ob 2.30 uri zjutraj povzročil napad na receptorja L. V., ki je opravljal redni obhod v firmi in mu zadal telesne poškodbe, ima, po mnenju revizijskega sodišča, vse znake disciplinske kršitve tako po 25. točki 109. člena kot 7. točki 110. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Povzročanje nereda ali pretepa pomeni namreč uporabo sile (fizične ali psihične) proti drugi osebi, s čimer disciplinski storilec napade njeno telesno celovitost, svobodo gibanja in odločanja. S tem, ko je tožnik kritičnega dne udaril receptorja po obrazu tako, da je le-ta utrpel telesno poškodbo (opraskanine in kontuzijo na spodnji ustnici ter levem licu), je prizadel njegovo telesno integriteto. Elementi kršitve iz 7. točke 110. člena in 25. točke 109. člena pravilnika so bili s tem izpolnjeni.

Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa ni utemeljen. Potrebno je poudariti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP/77). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Navedbe revizije, ki se nanašajo na potek postopka pri rezanju melapan plošč, se zato ne smejo upoštevati. Vse naštete okoliščine (namen tožnika, da bi melapan plošče v jutranjih urah pokazal skladiščniku in jih v celoti plačal) pomenijo dejanske ugotovitve, v katerih pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila 3. odstavka 385. člena ZPP/77 ni dovoljeno več posegati.

Sklicevanje revizije, da ni obstajala pravna podlaga za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za kršitev tožnika po 2. točki izreka disciplinske odločbe (storjene s tem, da je v zasebne namene brez dovoljenja uporabljal in rezal malapan plošče), ni utemeljeno. Z ugotovljenim in dokazanim ravnanjem tožnika je bil izpolnjen dejanski stan v 15. točki 109. člena Pravilnika o delovnih razmerjih opredeljene hujše kršitve delovne obveznosti (in ne kot zmotno zatrjuje revizija, iz 25. točke 110. člena). Za to kršitev določba 110. člena navedenega pravilnika res ne določa natančneje okoliščin in pogojev za izrek najhujše sankcije. Vendar v obravnavanem primeru to dejstvo ni pravno odločilno. Tožnik je namreč z očitanimi dejanji storil več hujših kršitev delovnih obveznosti v steku (15. in 25. točka 109. člena in 7. ter 25. člena 110. člena pravilnika), za katera mu je bil izrečen po načelu absorbcije le en ukrep, to je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V tej najstrožji sankciji so subsumirani vsi ukrepi, ki jih za očitane kršitve določa 110. člen pravilnika. Za kršitev iz 7. in 25. točke navedenega določila je predpisan izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, zato na zakonitost tožniku izrečenega tega disciplinskega ukrepa ne morejo vplivati zatrjevanja, da bi za kršitev iz 15. točke 109. člena lahko bil tožniku izrečen milejši ukrep.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).