Jedro

V konkretni zadevi tožnik uveljavlja denacionalizacijo nepremičnin. Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen, posledično pa relevantnega dejanskega stanja ni ugotavljala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 321-337/93-91 z dne 23. 8. 2012 (1. točka izreka) se odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo (1. točka izreka) zavrnil zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in gozdov, vpisanih v vl. št. 268, 729 in 805, vse k.o. ... ter 356, 511, 524 in 601, vse k.o. ..., do 1/2, podržavljenih pokojni A.A., ki so jo dne 4. 6. 1993 in 8. 6. 1993 vložili pravni nasledniki tožnik, B.B. in C.C. (1. točka izreka) in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). Sklep o zavrženju zahteve za denacionalizacijo druge polovice teh nepremičnin, podržavljenih pokojnemu D.D. (2. točka izreka), je naslovno sodišče odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje s sodbo IU 1329/2014 z dne 3. 2. 2015. 2. V zvezi z odločitvijo pod točko 1 izreka prvostopenjski organ citira določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 ter navaja, da je kot predhodno vprašanje ugotavljal, ali je A.A., ki ji je bilo premoženje podržavljeno, imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Od Veleposlaništva Republike Avstrije je 27. 1. 2011 pridobil dopis Štajerske deželne vlade, iz katerega je razvidno, da je A.A. dne 19. 7. 1947 pridobila avstrijsko državljanstvo. Muzej narodne osvoboditve Maribor je z dopisom sporočil, da pri pregledu dokumentarnega gradiva niso našli podatkov o tem, kako so osebe nemške narodnosti zapuščale Slovenijo in nobenih podatkov, kdaj je A.A. zapustila Slovenijo. Glede podatkov o prebivališču A.A. na dan 1. 1. 1960 ugotavlja, da ga je Veleposlaništvo Republike Slovenije na Dunaju z dopisom z dne 25. 5. 2012 obvestilo, da so s strani matičnega urada Gradec pridobili delne informacije, ki se neposredno ne nanašajo na stalno prebivališče omenjene na dan 1. 1. 1960, vendar pa iz kopije lahko posredno sklepajo, da je imenovana 1. 1. 1960 dejansko bivala v Avstriji. Tako prvostopenjski organ zaključuje, da je A.A. 1. 1. 1960 bivala v Avstriji in je imela zato pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Dalje citira 12. člen ZDen in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-23 z dne 20. 3. 1997 ter zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičenca tožniku, t.j. sinu A.A. 3. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 9. 7. 2014 pritožbo tožnika zavrnil. 4. Tožnik v delu tožbe, v katerem izpodbija prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in ki je ostala še nerešena, toženki očita bistvene kršitve pravil postopka, saj pritožbeni organ ni odgovoril na pritožbeno navedbo, da celotna Finančna in izravnalna pogodba (v nadaljevanju FIP), sklenjena med Avstrijo in Nemčijo, ni self-executing pogodba in da posamezniki iz te pogodbe ter njenih prilog ne dobijo pravice, ker je to pogodba, ki se nanaša na razmerja med državama Avstrijo in Nemčijo. Prav tako tudi ni odgovorjeno na pritožbene navedbe v zvezi z avstrijskimi upravnimi odločbami glede na upravno prakso avstrijskih organov, ki so izvajali pravico do odškodnine in v zvezi z dopisi avstrijskega ministrstva za finance, v pristojnosti katerega je bila izvedba zakonov KVEG, Zakona o prijavi in UVEG. Tožnik očita upravnemu organu tudi zmotno uporabo mednarodnega javnega prava. Prepričan je, da se država ne more sklicevati na določbe pogodbe, katere ni pogodbenica, kar v tožbi obširno pojasnjuje. Glede pogojev za pridobitev pravice do odškodnine navaja, da A.A. po FIP in ratifikacijskih zakonih za izvedbo te pogodbe ni imela pravice do odškodnine in je tudi ni prejela. Poudarja, da toženka ni upoštevala besedila 2. člena FIP, ki pravi, da se odškodnino in druge dajatve tem osebam odobri pod predpostavkami, v višini in v obsegu odškodnin in dajatev, ki ustrezajo skupinam, ki so že upoštevane v tem zakonu (torej KVSG, Anmeldegesetz, UVEG). Zaradi tega mednarodna pogodba jasno pove, da se ne more neposredno uporabljati, saj je potreben še nek izvedbeni akt, ki ga mora sprejeti Avstrija. Ta izvedbena akta sta Zakon o prijavi škod in UVEG. Ker nanju napoti mednarodna pogodba FIP, je te zakone za pravilno uporabo pogodbe treba upoštevati. Oba izvedbena predpisa k FIP – to je Anmeldegesetz in UVEG sta podrobno določila, kdo ima pravico do odškodnine. A.A. predpostavk za pridobitev odškodnine ni izpolnjevala. Sklicuje se tudi na potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011, iz katerega izhaja, da Vilma Sarič ni prejela odškodnine in tudi ni imela pravice do odškodnine. Toženka tudi ni obrazložila, zakaj podatki v navedenem dopisu Zveznega ministrstva za finance niso upoštevni in verodostojni, čeprav ga je izdal pristojni organ, ki je bil po izvedbenih predpisih in FIP edini pristojni organ za odločanje v teh zadevah na drugi stopnji. Poleg tega pa v najnovejši sodni praksi ESČP neupoštevanje tujih javnih listin pomeni, da je kršen 6. člen in 1. člen prvega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Tožnik ne razume razlage toženke glede pristojnosti Slovenije za razlago zakonov v Avstriji za avstrijskega državljana in glede učinkov na avstrijskem ozemlju. Prepričan je, da je obrazložitev izpodbijanega akta arbitrarna in nerazumljiva in krši 22. člen Ustave. V nadaljevanju tožbe graja tudi kršitev načela lex posterior derogat legi priori, v zvezi s čimer se sklicuje na 69. člen Zakona o zunanjih zadevah, ki je lex posterior glede drugega odstavka 10. člena ZDen. V Sloveniji je mednarodna pogodba samo sporazum, ki ga Republika Slovenija sklene z eno ali z več državami ali mednarodnimi organizacijami in za katerega velja mednarodno pravo. Tako je treba razlagati tudi 10. člen ZDen, česar pa upravni organ ni upošteval. Dalje pojasnjuje namen pogodbe FIP, KVSG, UVEG in Zakona o prijavi, ki je bil ekonomsko integrirati določeno skupino ljudi, ki so bili pregnani v Avstrijo, v družbo in jim pri tem pomagati s socialno odškodnino. Namen nikakor ni bil poprava nastalih krivic. To je bistvena razlika v razmerju do denacionalizacije. Izpostavlja tudi določbo prvega odstavka 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in poudari, da uporaba tujega prava pomeni tudi razlago tujega prava in da se tuje pravo uporablja in razlaga tako, kot se razlaga v tistem pravnem območju, na katerem velja. Poleg tega toženka ni obrazložila ničesar glede premoženjskega cenzusa 72.000 S, ki je določal pravico do odškodnine. V tem je izpodbijani upravni akt popolnoma neobrazložen in nerazumljiv ter v nasprotju z 22. členom Ustave. V nadaljevanju tožbe v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja v izpodbijanem upravnem aktu, in sicer glede premoženja Vilme Šarič in njene dejavnosti hotelirstva, navaja, da je že na prvi pogled jasno, da je bil njen dohodek v letu 1955 več kot 72.000 S, in da nikakor s takšnim premoženjem in takšno dejavnostjo ni mogla biti enaka s preseljencem in oškodovancem iz FIP, ki so bili brez strehe in sredstev za preživljanje.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je o tožbi že odločalo in je s sodbo I U 1329/2014 z dne 3. 2. 2015 tožbi delno ugodilo in sklep Upravne enote Novo mesto št. 321-337/93-91 z dne 23. 8. 2012 odpravilo (o zavrženju zahteve za denacionalizacijo za premoženje, podržavljeno pok. D.D.). Tožbo pa je v delu, ki se je nanašal na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo za premoženje, podržavljeno A.A. zavrnilo. Zoper ta del sodbe je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 64/2015 z dne 23. 5. 2015 zavrglo. Tožnik je nato vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo Up-475/15-14 z dne 12. 12. 2017 ugodilo in sodbo Upravnega sodišča I U 1329/2014 z dne 3. 2. 2015 v zavrnilnem delu razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. 8. Drugi odstavek 10. člena ZDen določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste fizične osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. V predmetni zadevi je relevantno vprašanje, ali je imela upravičenka pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje po določbah FIP. Pri tem upravni organi vprašanje, ali je imela oseba na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb, pravico dobiti odškodnino od tuje države, rešujejo neposredno z razlago mednarodne pogodbe, upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Zato potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance, kot pravilno ugotavlja toženka, ni odločilno kot dokaz, da A.A. ni imela pravice do odškodnine.

10. Po prvem odstavku priloge A FIP-a so do pravic iz 2. člena FIP upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so a) Avstrijski državljani ali b) Nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom in so 1. 1. 1960 posedovali stalno bivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. januarju 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali c) so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. januarja 1960 tam stalno bivališče. Za presojo, ali so v 1. odstavku oddelka A navedene osebe avstrijski državljani, nemški državljani ali osebe nemške narodnosti brez enega od obeh državljanstev, so odločilne okoliščine v časovnem obdobju podpisa te pogodbe (točka 4. C Priloge 1 k FIP). Ker je bila FIP podpisana 27. 11. 1961, je torej odločilno, ali naštete okoliščine obstojijo na ta dan. Toženka je ugotovila, da je A.A. dne 19. 7. 1947 pridobila avstrijsko državljanstvo, tako da je bila avstrijski državljan tudi na dan podpisa FIP tj. dne 27. 11. 1961, in da je bila rezident Avstrije na dan 1. 1. 1960. 11. Vendar pa izpodbijana odločba temelji na stališču dotedanje upravnosodne prakse, po katerem za presojo, da je imela oseba v smislu navedene zakonske določbe, pravico dobiti odškodnino, zadošča že, da je po pravu tuje države obstajala pravna podlaga, ki je razlaščencem omogočala "četudi zgolj načelno" pravico do odškodnine za odvzeto premoženje. Pri tem ni nujno, da je mirovno ali mednarodno pogodbo, ki je bila podlaga za ureditev odškodovanja v pravu tuje države, sklenila nekdanja Jugoslavija, temveč so upoštevne tudi mednarodne pogodbe, sklenjene (le) med tujimi državami. Zato je veljalo, da FIP, ki sta jo sklenili ZR Nemčija in Republika Avstrija, ter predpisi, ki jih je Republika Avstrija sprejela na podlagi te pogodbe, pomenijo pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

12. Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 podalo drugačno razlago drugega odstavka 10. člena ZDen. Ugotovilo je, da bi stališče, po katerem bi bilo mogoče odreči pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen osebi, za katero je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, kršilo 14. člen Ustave tj. pravico do enakosti pred zakonom. Zato morajo organi odločanja na podlagi razlage mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje in ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti tako, da bi se ji v tuji državi taka odškodnina, če bi jo zahtevala, lahko tudi dejansko priznala. Ob upoštevanju takšne razlage drugega odstavka 10. člena ZDen je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips z dne 6. 12. 2017 odstopilo od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

13. Na podlagi FIP je Republika Avstrija sprejela izvedbene predpise in sicer Zakon o zagotavljanju nadomestil za škodo, ki je nastala na gospodinjski oziroma stanovanjski opremi in na predmetih, ki so potrebni za opravljanje poklica, zaradi vojne ali političnega preganjanja z dne 25. 6. 1958, ki je bil dopolnjen z Zakonom o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. 6. 1962 ( v nadaljevanju KVSG/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencev in izgnancev z dne 13. 6. 1962 (v nadaljevanju UVEG) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi izselitve ali izgona z dne 14. 12. 1961 (v nadaljevanju Zakon o prijavi škode). FIP se v 2. členu sklicuje na KVSG, ta pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je Republika Avstrija uredila plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije z UVEG.1

14. Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic do dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Na podlagi UVEG je bila odškodnina priznana osebam, ki so izpolnjevale tam predpisane pogoje.

15. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ne pomeni pravice do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vseh primerih odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je nastala materialna škoda na konkretno določenem premoženju tj. zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske ali stanovanjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Pri tem pa ni pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP.2

16. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. V konkretni zadevi tožnik uveljavlja denacionalizacijo nepremičnin. Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen, posledično pa relevantnega dejanskega stanja ni ugotavljala. Glede na to je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika sta v postopku zastopala odvetnika, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017, točka 22 2 sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017