Jedro

Pritožnikova tožba je bila zavržena na podlagi okoliščine, da je zahtevek za plačilo storitve vložila izvajalka brezplačne pravne pomoči (odvetnica) in ne pritožnik, pri tem pa ni bila presojena tožbena navedba, da če izvajalka ne bo poplačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči, bo moral pritožnik sam poravnati nastale stroške. Ker teh navedb sodišče prve stopnje ni presodilo in o njih v sklepu navedlo razlogov, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru, II U 526/2019-9 z dne 25. 5. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper sklep organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, št. Bpp 262/2019 z dne 6. 11. 2019. S tem sklepom je navedeni organ na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnil zahtevo odvetnice za povračilo stroškov za izvedbo brezplačne pravne pomoči v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. D 313/2019 z dne 30. 8. 2019.1

2. Iz obrazložitve sklepa sodišča izhaja, da z odločitvijo toženke ni bilo poseženo v pravice tožnika kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči, saj je bil z njim zavrnjen zahtevek odvetnice (izvajalke), zato ima samo ona pravni interes za vložitev tožbe. Ker ZBPP predvideva primere, ko je upravičenec dolžan povrniti sredstva, plačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, bi tožnik imel pravni interes le, če bi bila odvetnici priznana nagrada, za katero bi menil, da je odmerjena previsoko.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovi tožbi, podrejeno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da s sklepom o zavrnitvi plačila nagrade izvajalki brezplačne pravne pomoči (odvetnici) za storitev, ki jo je opravila in ki je bila pritožniku odobrena z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v obliki sestave in vložitve pritožbe, ni bilo poseženo v tožnikove pravice upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Čeprav za prvostopenjsko odločitev ni bistveno, Vrhovno sodišče pripominja, da je v takem primeru podlaga za zavrženje tožbe v 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v skladu s katero se tožba zavrže s sklepom, če sodišče ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ne pa v 6. točki iste zakonske določbe, na podlagi katere se tožba zavrže, če je vložena zoper upravni akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.2

7. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, je bila pritožnikova tožba zavržena na podlagi okoliščine, da je zahtevek za plačilo storitve vložila izvajalka brezplačne pravne pomoči (odvetnica) in ne pritožnik. Vendar je sodišče pomen te okoliščine v nadaljevanju relativiziralo z navedbo, da bi imel pritožnik pravni interes za ta upravni spor, če bi bila odvetnici priznana nagrada za opravljeno storitev brezplačne pravne pomoči. S tem se je dejansko postavilo na stališče, da oseba vlagatelja sama zase ni nujno odločilna za presojo pravnega interesa upravičenca do brezplačne pravne pomoči za tožbo zoper sklep o povračilu nagrade in stroškov izvajalcu pravne pomoči, saj je ta lahko odvisen tudi od drugih okoliščin primera, konkretno od vsebine odločitve organa za brezplačno pravno pomoč. Čim je tako, pa sodišče ne bi smelo spregledati pritožnikove utemeljitve pravnega interesa na 4. strani tožbe z navedbami, da če izvajalka ne bo poplačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči, bo moral sam poravnati nastale stroške. Ker teh navedb ni presodilo in o njih v sklepu navedlo razlogov, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ne more preizkusiti niti pomena nadaljnjih navedb v pritožbi,3 na katerih pritožnik gradi trditev, da je bilo z odločitvijo toženke poseženo le v njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči oziroma v njegovo osebno korist, ne pa v pravico in korist njegove pooblaščenke, ki ima zaradi take odločitve pravno podlago, da njemu izstavi račun za opravljeno storitev.

9. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določbe postopka upravnega spora ugodilo podrejenemu pritožbenemu zahtevku, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Primarni pritožbeni zahtevek se namreč nanaša na vsebinsko odločanje o tožbi, za kar pa je pristojno upravno sodišče, če presodi, da so zanj izpolnjene procesne predpostavke.

10. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Zahtevek je bil zavrnjen, ker je bila pritožba vložena isti dan kot prošnja, zato po presoji toženke ni šlo za stroške, nastale po dnevu vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč. 2 O 3. in 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter o pravnem interesu za odločanje v upravnem sporu, ki izhaja iz navedenih podlag, Vrhovno sodišče v sklepu I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019, točka 13. 3 Gre za navedbe, da je odvetnica nedvomno opravila storitev, ki je bila odobrena z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, da je izpolnjeno napotnico tudi pravočasno vrnila, da bi moralo sodišče ugotoviti, da izpodbijani akt določa, da storitev ni obsežena z odločbo o brezplačni pravni pomoči in je torej njen plačnik pritožnik, saj drugih razlogov za zavrnitev odmere nagrade odvetnici ni.