Jedro

Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze in je le na nekatere oprlo svojo odločitev, navedlo pa je, zakaj je ni oprlo na druge dokaze. Razlogi o odločilnih dejstvih niso v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. Zato ni prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Prvostopno sodišče je obrazložilo obstoj vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in posledico, smrtjo oškodovanca.

Izrek

Pritožba zagovornika obt. AŠ se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženega AŠ za krivega, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po 5, 3. in 2. odstavku 208. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in je predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti obtožbe.

Podrejeno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo Višje državno tožilstvo v Ljubljani, obtoženca in zagovornika pa ne, ker tega nista zahtevala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po temeljiti oceni obtoženčevega zagovora, izpovedb zaslišanih prič, zlasti njegovega sina in NT in izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca ŽK utemeljeno zaključilo, da je obtoženec storil v obtožbi očitano kaznivo dejanje. Odločitev je primerno obrazložilo. Predvsem se je oprlo na izvedeniško mnenje, ki potrjuje številne kršitve ob rušenju objekta, predvsem pa opustitev stalnega in neposrednega nadzorstva strokovne osebe ob tem, da je obtoženec videl, ko se je pogovarjal z NT, DB na zidu, pa je kljub temu s NT odšel v klet, torej z dvorišča. Utemeljeno se je oprlo tudi na izpovedbo priče NT, ki ga je ocenilo kot neobremenjenega in prepričljivega (stran 4 sodbe). Kot že navedeno je ta priča videla DB na zidu in je izpovedala, da mu je DB pomahal, ker sta se poznala.

Videl je, da je DB odstranjeval tram. Ko pa sta bila že 10 do 15 minut z obtožencem v kleti, pa je prišlo do nesreče. Sodišče druge stopnje tako kot sodišče prve stopnje ne vidi nobenega utemeljenega razloga, da priča NT ne bi govoril resnice, kot neutemeljeno želi prikazati pritožnik, češ da je priča "v zelo dobrih odnosih z materjo DB". Priča je očitno v dobrih odnosih tudi z obtožencem, saj drugače ne bi prišel "na kozarec vina" k obtožencu in na razgovor o bodočih delih pri rekonstrukciji zgradbe.

Obtoženec je torej tako kot priča NT videl DB na zidu. Obtoženčeva dolžnost je bila, da bi, če bi res nadziral rušenje, ki je vsekakor še trajalo, ukazal DB, naj se odstrani z objekta, če naj bi že samovoljno splezal na zid, ne pa da je s NT odšel v klet in pustil DB nenadzorovanega. Obtoženec je zato pristal na to, da je DB ostal na zidu, s katerega je padel ter se smrtno ponesrečil. Podana je torej vzročna zveza med opustitvijo zahtevanih ukrepov s strani obtoženca in posledico. Oškodovančeva samovoljnost ni pretrgala vzročne zveze in je to okoliščino sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri določitvi kazenske sankcije. Zato tudi pritožbene navedbe v zvezi z vzročno zvezo niso utemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da oškodovanec ni sodeloval pri rušenju, saj je prav to potrdil prepričljivi NT, ki je oškodovanca videl na zidu pri rušenju in mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo tudi izpovedbe drugih prič, ki so sodelovale pri rušenju in pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih protispisnih ugotovitev. Zaključki sodišča so torej ob oceni izvedenih dokazov, tudi izvedeniškega mnenja, prepričljivi in niso v nasprotju z dokazi, na katere se je oprlo (zlasti priča NT in izvedeniško mnenje - stran 4 in 5 sodbe). Zato so tudi pritožbene navedbe glede kršitve določb kazenskega postopka neutemeljene.

Bistveno v obravnavani zadevi tudi ni, kako je kdo imenoval del betona nad tramom, katerega je hotel odstraniti DB. Vsekakor pa ta del betona nad tramom potrjuje izvedenčevo mnenje, da se ni rušilo po zaporedju. Zato so tudi pritožbena izvajanja, ki želijo prikazati, da je šlo za rušenje po zaporedju, neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede na navedeno pravilno in popolno ugotovilo, pri tem ni kršilo določb kazenskega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje niti ni našlo nobenih kršitev materialnega ali procesnega zakona, na katere je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP.

Zagovornik v pritožbi ni obrazložil pritožbe v zvezi z odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki so vplivale na izrek pravične kazenske sankcije, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Obtoženec s pritožbo ni uspel. Zato je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, odmerjeno ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer.