Jedro

Dolžnost, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela niti od pravil o prekluziji. Sodišče mora ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo ne sklicuje, le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sklepom in sodbo odločilo: "I. Dovoli se sprememba tožbe z dne 31. 3. 2016. II. Zaradi delnega umika tožbe se pravdni postopek ustavi za 9.205,17 EUR in 4.394,40 EUR.

III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 102200/2015, z dne 7. 9. 2015 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna plačati tožeči stranki 17.704,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2014, in izvršilne stroške 74,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015. IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 2.366,25 EUR, če zamudi s plačilom, od 15. 9. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške 1.446,14 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

2. Proti sodbi, torej proti III., IV. in V. točki izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da to sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala delno plačilo računa št. P 2677/14 v znesku 25.306,83 EUR, in sicer na podlagi Pogodbe o nastanitvi in hrambi plovila v M. z dne 1. 10. 2010, ki sta jo sklenili tožeča stranka in pravna prednica tožene stranke. S spremembo tožbe z dne 31. 3. 2016 je tožeča stranka zahtevala še delno plačilo računa št. P 1726/15 v znesku 2.366,25 EUR, to pa na podlagi Pogodbe o nastanitvi in hrambi plovila v M. z dne 19. 6. 2015, sklenjene med tožečo in toženo stranko.

6. Sodišče prve stopnje je na temelju prvega odstavka 9. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožbenemu zahtevku, upoštevajoč delne umike tožbe1, ugodilo za znesek 17.704,43 EUR (III. točka izreka) in za znesek 2.366,25 EUR (IV. točka izreka).

7. Pritožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z navedbami, ki jih je podala v vlogi z dne 19. 5. 2016, prekludirana. Poudarja, da uveljavljanje ničnosti ni vezano na nikakršen rok niti na določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pač pa le na določbo 92. člena OZ, po kateri sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti.

8. Glede dejstev in dokazov je v ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). To so dolžne storiti pravočasno. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).

9. Prvi narok za glavno obravnavo je bil v konkretnem sporu opravljen že dne 5. 5. 2016 (r. št. 16). Tožena stranka pa je sporno pripravljalno vlogo, v kateri je podala trditve o ničnosti, vložila šele 19. 5. 2016 (r. št. 18). Ob tem ni pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko trditev o ničnosti ni upoštevalo.

10. Določba, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela niti od pravil o prekluziji. Pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.2 Pravočasno podana trditvena podlaga pa sodišču prve stopnje ni dopuščala presoje ničnosti pogodb, na podlagi katerih so bili izdani vtoževani računi. Zato je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

11. Povsem pavšalna je pritožbena graja o neobrazloženosti izpodbijane sodbe in o pristranski dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus izpodbijane odločitve. Dokazna ocena je skladna z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega pa vsebinsko prepričljiva. Dnevu zapadlosti vtoževanih računov tožena stranka ni ugovarjala. Zato je odločitev tudi v obrestnem delu pravilna. Ker manjkajoče trditvene podlage izvedba dokazov ne more nadomestiti, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do izpovedi direktorja tožene stranke glede trajanja zamude. Iz navedenega izhaja, da pritožba v tem delu ni utemeljena.

12. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, ki se glasi na plačilo 25.306,83 EUR, ohranilo v veljavi za previsok znesek, saj bi ta moral ob pravilnem seštevku delnih umikov tožbe v zneskih 9.205,17 EUR in 4.394,40 EUR znašati 11.707,26 EUR, ne pa 17.704,43 EUR. To ne drži. 13. Tožeča stranka je v vlogi z dne 31. 3. 2016 delno umaknila tožbo le za 3.208,00 EUR (l. št. 76). Za znesek 5.997,17 EUR pa tožbe ni umaknila, kot je to pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi in v II. točki izreka. To pomoto lahko sodišče kadarkoli popravi na podlagi 328. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč toženčevo delno plačilo z dne 23. 10. 2014 v višini 5.997,17 EUR že upoštevala v okviru podanega predloga za izvršbo. S tem predlogom je namreč zahtevala delno plačilo računa št. P 2677/14 z dne 30. 9. 2014 v znesku 25.306,83 EUR, katerega skupna višina je znašala 31.304,00 EUR (25.306,83 EUR + 5.997,17 EUR). Nato je tožeča stranka z vlogo z dne 4. 5. 2016 tožbo umaknila še za 4.394,40 EUR, vztrajala pa je pri plačilu 17.704,43 EUR (III. točka izreka; 25.306,83 EUR - 3.208,00 EUR - 4.394,40 EUR) ter s spremembo tožbe zahtevanih 2.366,25 EUR (IV. točka izreka), skupno torej 20.070,68 EUR (glej tožbeni zahtevek na l. št. 82).3

14. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem III. odstavku izreka, s katerim je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi za glavnico v znesku 17.704,43 EUR, skladna s podanimi delnimi umiki tožeče stranke in torej pravilna. Prav tako je pravilna prvostopenjska odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe.

15. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III., IV. in V. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

1 O obsegu delnih umikov tožbe več v nadaljevanju. 2 Prim. sodbe VSRS II Ips 938/2008, III Ips 5/2003, III Ips 50/2007, II Ips 42/94. 3 Tožena stranka je z delnimi umiki soglašala.