Jedro

Toženec je lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.

Zadostna sredstva za preživljanje morajo biti zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji.

Tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine tožnikovi ženi A. A. v Republiki Sloveniji.

Izrek

I.Tožba zoper Upravno enoto Krško se zavrže.

II.Tožba se v preostalem delu zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Odločba organa prve stopnje

1.Z odločbo z dne 10. 2. 2020 je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca zaradi združitve družine za A. A., državljanko Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), s stalnim prebivališčem v BIH (1. točka izreka). O stroških bo odločil s posebnim sklepom (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca zaradi združitve družine (v nadaljevanju dovoljenje za začasno prebivanje) za ženo A. A. vložil 15. 5. 2019. Prošnji je med drugim priložil izpisek iz poročne matične knjige, kopijo pogodbe svoji o zaposlitvi, sklenjene za določen čas od 1. 11. 2018 do 30. 11. 2019 pri delodajalcu B., s. p., Raka, plačilne liste za obdobje od novembra 2018 do junija 2019, izpise prometa tekočega računa, iz katerih izhaja, da je plačo za obdobje od novembra 2018 do junija 2019 prejel na tekoči račun. Predložil je tudi pisno izjavo z dne 15. 5. 2019, da je v Republiki Sloveniji poleg sebe in žene dolžan preživljati še sinova C. C. in D. D. Organ prve stopnje je ugotovil, da je bilo tožniku 9. 3. 2018 izdano dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo do 9. 3. 2028 in da se je 18. 5. 2018 ponovno poročil z A. A., s katero je pred svojim prihodom v Republiko Slovenijo že živel v zakonski zvezi. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) je imel za obdobje od 20. 2. 2018 do 30. 11. 2019 urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje kot zaposlena oseba pri B., s. p., Raka, v obdobju od 1. 12. 2019 do 20. 1. 2020 kot nosilec samostojne dejavnosti E., s. p., od 21. 1. 2020 dalje pa kot samoplačnik.

3.Organ prve stopnje je tožnika pozval naj predloži še plačilne liste za julij 2019 in avgust 2019, izpis prometa na tekočem računu s prilivi in odlivi od januarja 2019 dalje in dokazila o tem, da od januarja 2019 dalje posluje kot samozaposlena oseba (npr.: izstavljene račune od januarja 2019 dalje, prilive in odlive iz transakcijskega računa pri NLB, pogodbe o sodelovanju z naročniki del oziroma kooperanti ter dokazila, da je polnoletnega sina D. D. dolžan preživljati tudi po njegovi polnoletnosti. Tožnik je predložil plačilni listi za julij 2019 in avgust 2019, izpisek iz tekočega računa, iz katerega izhaja, da je ti plači prejel na račun, dokazila o prihodkih iz opravljanja samostojne dejavnosti in dokazila glede sina D. D. (da nima opravilne sposobnosti, da mu je kot stalna skrbnica dodeljena mati A. A. in da je v BIH upravičen do nadomestila za invalidnost). Za tožnikovega sina C. C. je organ prve stopnje uvedel postopek razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje in ugotovil, da je tožnik od 19. 9. 2019 dalje dolžan preživljati ženo A. A. in polnoletnega sina D. D.

4.V nadaljevanju je organ prve stopnje ugotavljal morebiten obstoj razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja po 55. členu Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Glede potrebnih sredstev za preživljanje tričlanske družine v višini 868,71 EUR (od 1. 7. 2019 dalje) je pridobil izjavo tožnika z dne 30. 12. 2019, da je bil do 30. 11. 2019 zaposlen pri B., s. p., da ima odprto samostojno dejavnost, ki je zaradi zimskih razmer trenutno ne opravlja, bo pa z delom nadaljeval maja 2020. Izjavil je, da ima dovolj privarčevanega denarja v gotovini ter da je njegova stvar, koliko denarja ima in kako preživlja družinske člane.

5.Po izvedenem ugotovitvenem postopku je organ prve stopnje ugotovil, da obstojijo razlogi za zavrnitev dovoljenja po 55. členu ZTuj-2 iz pete in šeste alineje prvega odstavka tega člena, saj obstajajo razlogi za sum, da bo tožnikovo prebivanje v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj in da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zoper njega je bila pri Okrožnem sodišču v Krškem vložena pravnomočna obtožba zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, Okrajno sodišče v Novem mestu pa je 7. 12. 2017 kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zoper njega ustavilo, saj je oškodovanec odstopil od pregona. Organ prve stopnje je tudi ugotovil, da je podan zadržek iz osme alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj je menil, da je tožnik drugo zakonsko zvezo z A. A. sklenil predvsem z namenom pridobivanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca.

6.V zvezi z izpolnjevanjem pogoja glede zadostnih sredstev za preživljanje sebe in družinskih članov je organ prve stopnje ugotovil, da je tožnik s svojo plačo v času zaposlitve do 30. 11. 2019 skupaj s prihodki sina D. D. iz BIH izkazoval zadostna sredstva za preživljanje tričlanske družine., od 1. 12. 1. 2019 do 20. 1. 2020 pa je bil zavarovan kot nosilec samostojne dejavnosti. Ob izdaji izpodbijane odločbe pa je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik v Republiki Sloveniji ni zaposlen, in da samostojne dejavnosti ne opravlja. Ker tožnik ni želel predložiti dokazil o prihrankih, je organ prve stopnje menil, da ne izkazuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje kot to zahteva tretji odstavek 33. člena ZTuj-2. Sklepno je ugotovil, da so izkazani zavrnilni razlogi iz prve, pete, šeste in osme alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zato je zavrnil njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca.

Odločba organa druge stopnje

7.Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklenil je, da gredo stroški pritožbenega postopka v njegovo breme. Ugotovil je, da sicer niso podani zavrnilni razlogi po peti, šesti in osmi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, da pa je organ prve stopnje pravilno presodil, da tožnik kljub pozivu ni izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje sebe in svojih družinskih članov (pogoj iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 v zvezi s petim odstavkom 47. člena tega zakona), zato je podan zavrnilni razlog po prvi alineji prvega odstavka 55. člen ZTuj-2.

Tožnikove navedbe

8.Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je bilo z izpodbijanima odločbama poseženo v njegovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navaja, da je organu prve stopnje predložil svoje plačilne liste za preteklih šest mesecev pred vložitvijo prošnje (za obdobje od novembra 2018 do aprila 2019), pa tudi za mesec julij 2019 in avgust 2019. Predložil mu je tudi dokazila o sredstvih, ki si jih je v Republiki Sloveniji zagotavljal s popoldanskim s. p.. Kljub temu je organ prve stopnje nadaljeval z ugotovitvenim postopkom, zlasti glede zavrnilnih razlogov iz pete, šeste in osme alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, za katere je organ druge stopnje nato ugotovil, da niso podani. Organ prve stopnje je torej izhajal iz popolnoma napačnih predpostavk in postopek nerazumno podaljševal, v okviru tega pa ga kontinuirano pozival k predložitvi dodatnih dokazil glede njegovih prihodkov. Če bi zadevo zaključil takoj oziroma v razumnem roku, ne bi prišlo do situacije, v kateri se je tožnik znašel brez svoje krivde. V tem nerazumno dolgem ugotovitvenem postopku je zaradi epidemije, ki je izrazito vplivala na gospodarstvo celotne Evrope, prišlo do spremembe v njegovem premoženjskem stanju.

9.Vztraja, da je imel pretežni del postopka zadostna sredstva za preživljanje sebe in svoje žene. Ko mu je zaposlitev prenehala, si je poiskal drug način za preživljanje, saj je odprl lasten s. p., ki pa ga zaradi narave dela ni mogel izvajati v zimskem času. Ko pa ga je začel izvajati, to ni bilo rentabilno, zato je podjetje zaprl, se ponovno zaposlil in delal. Vmes je moral nekaj časa družino preživljati iz lastnih prihrankov, v Republiki Sloveniji v zvezi s tem ni iskal nobene pomoči. Čez krizo se je prebil z lastnimi sredstvi, kar bi moral organ prve stopnje preveriti, ne pa mu očitati da v tem dolgem, skoraj dvoletnem časovnem intervalu ni imel zadosti sredstev za preživljanje.

10.Meni, da organ druge stopnje s stališčem, da bi moral izpolnjevati pogoje ves čas postopka, krši načelo enakosti in enakopravnega obravnavanja, saj je znano, kakšna je sicer njena praksa obravnavanja tovrstnih prošenj; o tovrstnih prošnjah se odloči, ko se predložijo tri plačilne liste. Tožnik je z organom prve stopnje ves čas sodeloval in se odzival na njegove pozive, z njegove strani pa je bil ves čas deležen različnih obtožb in insinuacij, za katere je nato organ druge stopnje ugotovil, da so neutemeljene. Glede ugotovitve organa druge stopnje, da ni predložil dokazil o privarčevanih sredstev, tožnik meni, da je nedvomno izkazal, da je ta sredstva imel zase in za svojo družino, saj sicer družina v času, ko ni bil zaposlen in ni iskal pomoči države, v tem obdobju ne bi mogla preživeti. Tožbi je priložil kopijo pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2021, iz katere izhaja, da je od tega dne do 31. 12. 2012, torej skoraj za celo leto 2021 zaposlen, s čimer ima in bo tudi imel za družino dovolj sredstev za preživljanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Povzetek bistvenih navedb v odgovoru na tožbo

11.Tožena stranka vztraja, da je podan zavrnitveni razlog iz prve alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 in meni, da ni sporno, da tožnik dokazil o zadostnih sredstvih za preživljanje družine ni predložil, čeprav ga je organ prve stopnje k temu pozval. Glede na navedeno mu niso bile kršene navedene ustavne pravice, saj je organ prve stopnje njegovo prošnjo obravnaval in postopek vodil skladno z določbami ZTuj-2, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Pravilnika. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Presoja sodišča

12.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (na podlagi listin), saj sta se ji obe stranki odpovedali (prim. peto alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS -1).

K I. točki izreka:

Tožba zoper Upravno enoto Krško se zavrže.

Iz tožbe izhaja, da je tožnik tožbo vložil tudi zoper organ prve stopnje Upravno enoto Krško, kar pa glede na peti odstavek 17. člena ZUS-1 ni dovoljeno. Skladno s to zakonsko določbo je toženec lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Torej je v konkretnem primeru lahko tožena stranka le Republika Slovenija (država), ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, saj je bil v konkretnem primeru to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan (to je drugostopenjski akt). Iz navedenih razlogov je zato sodišče tožbo zoper Upravno enoto Krško kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je izpodbijana odločitev, s katerim je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje. Takšno odločitev je sprejel, ker je ugotovil, da obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje iz prve, pete, šeste in osme alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Organ druge stopnje je v pritožbenem postopku ugotovil, da je podan le zavrnitveni razlog iz prve alineje te zakonske določbe (ostali zavrnitveni razlogi pa ne), zato se bo sodna presoja omejila le na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve glede zavrnitvenega razloga po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

Po presoji sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno in zakonito ugotovljeno, da je podan zgoraj navedeni zavrnitveni razlog. Sodišče se zato v zvezi s tem sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa sodišče dodaja naslednje.

Vstop in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) določa 14. člen ZTuj-2, v skladu s katerim lahko tujec vstopi v RS in biva tu toliko časa, kolikor mu je dovoljeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade RS, zakonom ali mednarodno pogodbo. Dovoljenje za prebivanje tujcu omogoča vstop v RS, prebivanje za določen čas in za določen namen ali pa prebivanje za nedoločen čas (prim. prvi odstavek 31. člena ZTuj-2).

Skladno s prvim odstavkom 47 člena ZTuj-2 se tujcu, ki ima v RS dovoljenje za stalno prebivanje, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci. Tretji odstavek 47. člena ZTuj-2 določa, da se za družinskega člana po tem zakonu med drugim šteje tudi zakonec tujca. Po petem odstavku 47. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine izda na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi. Poleg omenjenih pogojev mora tujec izpolnjevati tudi pogoje, ki so z zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje, prav tako pa ne smejo obstajati razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 55. člena tega zakona, ki so navedeni v dvanajstih alinejah. Po prvi alineji prvega odstavka 55. člena navedenega zakona se dovoljenje ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2.

V tretjem in četrtem odstavku 33. člena ZTuj-2 so določeni pogoji, katere mora tujec izpolnjevati, če želi prebivati v RS. Med drugim mora imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi, oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v RS Za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s štipendijo ali s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v RS ali v tujini.

Tožnik navaja, da določbe Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik) ne morejo prevladati nad zakonskimi določili in nad načelom iskanja materialne resnice. Sodišče se s tem strinja in v zvezi s to sicer pavšalno navedbo pojasnjuje, da določbe Pravilnika niso nad pravili ZTuj-2 ali ZUP, ker zgolj opredeljujejo način ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, ki jih tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 določa kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v RS.

Tujec, ki je v RS že zaposlen, je dolžan skladno s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika pogoj zadostnih sredstev za preživljanje dokazovati za preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesec odločanja pristojnega organa o prošnji. Kadar tujec v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika in sredstva dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja na podlagi te dejavnosti, torej z dobičkom iz te dejavnosti, pa mora dobiček izkazati v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje oziroma eno leto pred letom odločanja pristojnega organa o prošnji (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Kadar se zadostna sredstva za preživljanje dokazujejo s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali tujini, pa mora biti iz potrdila banke ali hranilnice o prometu na računu razviden promet na računu za najmanj preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesec odločanja pristojnega organa o prošnji (prim. prvi odstavek 5. člena Pravilnika).

Glede na zgoraj citirane določbe 2., 3. in 5. člena Pravilnika morajo biti torej zadostna sredstva za preživljanje zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji. Zato se kot neutemeljen izkaže nosilni argument tožnika, da je postopek pred organom prve stopnje brez njegove krivde trajal predolgo in da je pretežni čas tega postopka izkazoval zadostna sredstva za preživljanje družine.

Tožnik organu prve stopnje splošno očita kršitev načela enakosti in enakopravnega obravnavanja, saj naj bi bila znana praksa, da se sicer o prošnji odloči, ko se predložijo tri plačilne liste. Ta tožnikov ugovor je pavšalen in neizkazan, zato ga lahko sodišče le splošno zavne.

Tožnik je zatrjeval, da si sredstva za preživljanje v Republiki Sloveniji zagotavlja z zaposlitvijo in z opravljanjem dejavnosti s.p., zato ga je organ prve stopnje pravilno pozval, naj ta sredstva izkaže za časovno obdobje, kot ga določa Pravilnik in torej ne za poljubno časovno obdobje. Tožnik je na zapisnik pri organu prve stopnje 30. 11. 2019 navedel, da ne dela in ne opravlja popoldanske dejavnosti, to kako preživlja družino, pa da je njegova stvar. Izjavil je tudi, da se njegova žena in sin D. D. preživljata z invalidnino in njegovimi prihodki. Sodišče pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da tožnik ni pojasnil niti iz katerega naslova naj bi privarčevana sredstva izhajala niti kolikšna naj bi bila njihova višina. Tožnik v upravnem sporu ne prereka ugotovitve tožene stranke, da ga je organ prve stopnje pred izdajo odločbe seznanil: (1) da so zadostna sredstva za preživljanje pogoj za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine; (2) z višino sredstev, ki bi jih bi moral izkazati za preživljanje svoje družine v Republiki Sloveniji. Glede na ugotovljeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da mu niso bile kršene ustavne pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave, saj je bila njegova prošnja obravnavana in postopek voden skladno z določbami ZTuj-2, ZUP in Pravilnika.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijanih odločbah, da tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Dejstvo, da se je v tem obdobju gospodarstvo soočalo z izzivi zaradi epidemije, tožniku ne more odvzeti ali zmanjšati njegovega dokaznega bremena. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine tožnikovi ženi A. A. v Republiki Sloveniji.

Sodišče pritrjuje stališču organa druge stopnje, da morajo biti pogoji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjeni v času odločanja pristojnega organa o prošnji za izdajo tega dovoljenja in tudi ves čas veljavnosti izdanega dovoljenja. Če tujec po izdaji tega dovoljenja katerega od pogojev ne izpolnjuje več, je to po prvem odstavku 56. člena ZTuj-2 razlog za razveljavitev tega dovoljenja za začasno prebivanje.

Glede tožnikovega ugovora, da je organ prve stopnje o njegovi prošnji odločal nerazumno dolgo, sodišče poudarja, da je pravica do odločanja brez nepotrebnega odlašanja ena ključnih procesnih garancij poštenega sodnega postopka. Vendar tožena stranka na ta ugovor pravilno odgovarja, da je iz priloženega upravnega spisa razvidno, da organ prve stopnje v tej kompleksni zadevi ni ugotavljal ne le ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja, temveč tudi ali obstaja kateri od zavrnitvenih razlogov iz dvanajstih alinej prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Poleg tega je organ druge stopnje v svoji odločbi pravilno opozoril, da bi lahko tožnik, ki ga je v upravnem postopku zastopal odvetnik, vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje v skladu s 4. odstavkom 222. členom ZUP, vendar tega ni storil.

Tožnik se v tožbi sklicuje na priloženo pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 1. 2021, iz katere izhaja, da je od tega dne do 31. 12. 2021, torej skoraj za celo leto 2021 zaposlen, s čimer je imel dovolj sredstev za preživljanje družine. Sodišče ugotavlja, da je bila ta pogodba sklenjena po zaključenem upravnem postopku, zato je niti organ prve stopnje niti organ druge stopnje pri izdaji odločbe nista mogla upoštevati.

Glede na vse ugotovljeno je sodišče presodilo, da je odločba organa prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Tožnik od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.