Jedro

Če je postavljen zahtevek za vrnitev nadomestnega kmetijskega zemljišča, je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS zavezanec za vrnitev takšnega zemljišča, če upravičencu podržavljenega kmetijskega zemljišča iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi. Ni pomembno, ali je podržavljeno kmetijsko zemljišče v njegovih sredstvih, ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije v Ljubljani z dne 13.9.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote K. z dne 23.1.1996, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za vrnitev nadomestnih kmetijskih zemljišč, za odvzeta zemljišča parc. št. 71, 550, 551 in 552 k.o. K., ki so bila podržavljena upravičencu J.D. (tožnikovemu stricu), roj.

16.2.1912 in proglašenemu za mrtvega 1.6.1947, nazadnje stanujočemu v K.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zato, ker je tožnik kot vlagatelj vztrajal na dodelitvi nadomestnih zemljišč, čeprav z zavezancem o tem ni dosegel sporazuma in je bil na obravnavi dne 21.12.1995 seznanjen s posledicami takšnega ravnanja, posebej tudi, da bo zato izgubil tudi pravico do odškodnine v obliki vrednostnih papirjev. Povsem nesporno je namreč na podlagi izpiskov iz zemljiške knjige razvidno, da so vsa J.D. podržavljena zemljišča sedaj v lasti fizičnih oseb in jih zato po 3. odstavku 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti. Prvostopni organ je vlagatelja zahteve v skladu z načelom varstva pravic občanov in varstva javnih koristi iz 5. člena ter načelom pomoči neuki stranki iz 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na to dejstvo opozoril, prav tako pa mu je tudi pojasnil, da bo moral denacionalizacijski zahtevek zavrniti, če vlagatelj ne bo spremenil svojega zahtevka tako, da bo zahteval takšno obliko denacionalizacije, ki je možna po zakonu. Ker vlagatelj, ki ima, glede na 1. odstavek 62. člena ZDen, edini možnost izbirati obliko denacionalizacije, napotilom upravnega organa ni sledil in svojega zahtevka ni spremenil, kot mu to omogoča 130. člen ZUP, je prvostopni organ utemeljeno tožnikov zahtevek zavrnil, saj ni imel zakonske podlage, da bi mu ugodil. Prav tako v tem postopku niso nastopile okoliščine, ki bi v skladu z določbami ZUP narekovale prekinitev postopka, kot predlaga tožnik, saj v tej zadevi ni bil možen predlog za vrnitev v prejšnje stanje (108. člen ZUP), sklenitev sporazuma o odškodnini v obliki nadomestnega zemljišča pa tudi nima narave predhodnega vprašanja. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo je po mnenju tožene stranke izključno posledica vlagateljevega nerazumno trdovratnega vztrajanja pri takšni obliki poprave krivice, ki nima podlage v ZDen, niti v drugem predpisu.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ njegov zahtevek, naj se mu zagotovi nadomestno zemljišče, zavrnil iz razloga, ker zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni pristal na vračilo v naravi z nadomestnimi zemljišči, čeprav je v neposredni bližini njegove kmetije dovolj državnih zemljišč v upravljanju M. - kmetijstva K.. Prvostopni organ mu je vsiljeval odškodnino v vrednostnih papirjih in mu grozil, da bo izgubil pravico tudi do teh, kolikor se ne sprijazni z edinim možnim načinom odškodnine, določene z zakonom. Tega ni sprejel, ker v vrednostne papirje, za katere ne jamči država, ne verjame. Država Slovenija naj mu vrne zaplenjena kmetijska zemljišča v nadomestnih zemljiščih, podrejeno pa predlaga plačilo v denarju po današnji vrednosti. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Sodišče je s svojo sodbo, opr. št. U 1556/96-10 z dne 9.12.1998, tožbo zavrnilo. Menilo je, da so odločitev glede zavrnitve tožnikove pritožbe zoper prvostopno odločbo in pravilni razlogi glede zavrnitve njegove pritožbe, ki je bila omejena zgolj na zahtevo za vračilo nadomestnih zemljišč, po njegovi presoji utemeljeni in da so oprti na materialne določbe ZDen (3. odstavek 16. člena, 3. odstavek 42. člena, 1. odstavek 51. člena in 69. člen). Prav tako je sodišče menilo, da sta poduk tožniku o tem, kakšne posledice ima njegova vztrajna zahteva za vračilo nadomestnih zemljišč, in ravnanje prvostopnega organa bila po oceni sodišča v skladu z določbo 14. člena ZUP. Prav tako je sodišče menilo, da sta tožena stranka in prvostopni organ pravilno odločila o tožnikovem zahtevku, saj več kot opozorilo in pouk o posledicah vztrajanja pri zahtevku, kateremu iz zakonitih razlogov ni bilo možno ugoditi, prvostopni organ v skladu z določbami 2. odstavka 5. člena in 140. člena ZUP ni bil dolžan storiti in je bila njegova dolžnost z opozorilom na materialnopravne posledice tožnikovega stališča izčrpana.

Zoper to sodbo (z dne 9.12.1998) se je dne 22.12.1998 pritožil tožnik. Pritožbeni senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je s sklepom opr. št. II Up 4/99-4 z dne 12.10.2000 ugodil tej pritožbi, razveljavil citirano sodbo z dne 9.12.1998 in zadevo vrnil prvostopnemu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi tega sklepa se pritožbeno sodišče sklicuje na določbe 27. člena in 1. odstavka 9. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - novela), kot tudi na med upravnim sporom sprejeto obvezno razlago prvega stavka 1. odstavka 27. člena ZDen (Uradni list RS, št. 66 z dne 26.7.2000). Pritožbeno sodišče v zvezi s to obvezno razlago meni, da, čeprav je bila ta obvezna razlaga sprejeta že po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (9.12.1998), je moralo pritožbeno sodišče tako spremenjeno pravno podlago upoštevati, zaradi česar je izpodbijano sodbo z dne 9.12.1998 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (74. člen ZUS).

Tožba je utemeljena.

To sodišče na prvi stopnji je izpodbijano sodbo (9.12.1998) izdalo, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98) oziroma tiste njegove določbe, ki niso bile razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98) ali pa niso bile predmet ustavne presoje. Med prvimi sta tudi določbi 27. člena in 1. odstavka 9. člena novele. Po prvi se (tudi) upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona (to je novele), še niso pravnomočno končali, končajo po določbah tega zakona (novele). Po drugi določbi je 27. člen ZDen dopolnjen z novim prvim odstavkom, ki se glasi: "Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. Pri tem je dolžan upoštevati določbe iz 1. do 4. točke 1. odstavka 21. člena in 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/86)".

Ker upravni postopek, ki je predmet tega upravnega spora še ni pravnomočno končan (12. člen ZUP/86), to pomeni, da je treba upoštevati obe navedeni določbi citirane novele.

Med upravnim sporom je bila sprejeta tudi obvezna razlaga prvega stavka prvega odstavka 27. člena ZDen (Uradni list RS, št. 66 z dne 26.7.2000) in to v naslednjem besedilu: "Prvi stavek prvega odstavka 27. člena ZDen, ki se glasi: "Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč", p o m e n i, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki gospodari (upravlja in razpolaga) z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije na podlagi 2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, 1/96 in 23/96 - popr.) zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen, v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi".

Navedena obvezna razlaga pomeni tudi po presoji sodišča prve stopnje, s čemer se sodišče prve stopnje pridružuje presoji pritožbenega sodišča, da je vprašanje vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč urejeno drugače kot doslej. Če je postavljen zahtevek za vrnitev nadomestnega kmetijskega zemljišča, je Sklad kmetijskih zemljišč RS zavezanec za vračilo takšnih zemljišč, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi. Sklad je torej v navedenih primerih izrecno določen kot zavezanec. Taka opredelitev zavezanca izhaja iz nemožnosti vračanja v naravi. Ni pomembno, ali so podržavljena kmetijska zemljišča v njegovih sredstvih ali ne. Pomembo tudi ni, zakaj kmetijskih zemljišč ni možno vrniti v naravi. Ker je glede na novelo sklad posebej opredeljen kot zavezanec, ga je potrebno pritegniti v postopek, toda kot zavezanca. Povečanje možnosti vračanja v naravi, kadar so izpolnjeni pogoji po določbah ZDen - je bil, kot to izhaja iz predloga obvezne razlage, tudi namen navedene novele. Na ta način se popolneje popravijo krivice, hkrati pa se razbremeni Slovenski odškodninski sklad oziroma posredno Republika Slovenija.

Čeprav je bila obvezna razlaga citirane zakonske določbe ZDen sprejeta že po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, je moralo tako spremenjeno pravno podlago upoštevati tudi sodišče prve stopnje po napotilu pritožbenega sodišča. Zato je v novem postopku tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo v skladu z določbo 2. odstavka 94. člena, v zvezi z določbo 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS mora tožena stranka izdati nov upravni akt o tožnikovi pritožbi proti citirani odločbi Upravne enote Kranj z dne 23.1.1996 v 30 dneh od dneva, ko je dobila to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča v tej sodbi.