Jedro

Za presojo predlagane oprostitve plačila sodnih taks za pritožbo je za presojo vseh vprašanj treba uporabiti ZST, ker je bila tožba vložena še v času njegove veljavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožene stranke ne more oprostiti plačila sodne takse, ker oprostitve plačila sodne takse ni predlagala ob vložitvi pritožbe temveč po njej, pri čemer se je oprlo na odločbo 1. točke 2. odstavka 4. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 s spremembami in dopolnitvami; uradno prečiščeno besedilo Ur. list Republike Slovenije, št. 20/04-ZST), ki se ga glede plačila taks uporablja upoštevaje prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08; ZST-1) in na določbo 1. odstavka 13. člena ZST-1. Zoper sklep se je pritožil toženec zaradi absolutne bistvene kršitve postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sklep je v nasprotju sam s sabo in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje po eni strani svojo odločitev utemeljuje s tem, da je predlog za oprostitev plačila sodnih taks prepozen, ker je obveznost že nastala, na drugi strani pa, da obveznost plačila sodnih taks še ni nastala. Odločitev je oprlo na ZST-1, ki ga v predmetni zadevi nebi smelo uporabiti. Sodišče s tem, ko priznava, da obveznost ni nastala, samo dokazuje nepravilnost odločitve zapisane v izreku in s tem tudi zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Razlogi izpodbijanega sklepa si ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z izrekom. Sklep nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njegov preizkus. Sodišče prve stopnje je (3. odstavek obrazložitve) pravilno ugotovilo, da je taksna obveznost za plačilo sodne takse v pritožbi nastala z vložitvijo pritožbe (predlog za oprostitev plačila takse za pritožbo je bil vložen po vložitvi pritožbe), spričo česar je (v izreku) predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravilno zavrnilo. V 4. odstavku obrazložitve sodišče ugotavlja, da za plačilo kakšnih drugih taks (ne za plačilo takse za pritožbo) po vloženem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, taksna obveznost ni nastala. Povedano drugače, da toženec po vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni opravil dejanj, za katera bi bila predpisana taksna obveznost. Tega tudi v pritožbi ne trdi. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07; UPB 3 s spremembami; ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP torej ni podana. Tudi drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Ker je bila tožba v tej pravdni zadevi vložena 28.5.1999, ko je veljal prejšnji Zakon o sodnih taksah (ZST) je, kot je sicer pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, glede na prehodno določbo 39. člena ZST-1, treba uporabiti ZST. Sodišče prve stopnje je delno uporabilo ZST (glede vprašanja kdaj nastane obveznost plačila sodne takse – 1. točka 2. odstavka 4. člena ZST), delno pa je odločitev res nepravilno oprlo na 1. odstavek 13. člena ZST-1, kar pa na pravilnost odločitve ni vlivalo. Določba 1. odstavka 13. člena ZST-1 je namreč enaka določbi 14. člena ZST. Določa, da sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. členu (v predmetni zadevi 1. točka 2. odstavka 4. člena ZST) nastala obveznost tega dne ali pozneje. V predmetni zadevi je tožena stranka 19.4.2010 vložila pritožbo, oprostitev plačila sodnih taks pa je predlagala v vlogi 10.5.2010, kar je po vloženi pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.