Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 141. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče prve stopnje je zato kršilo kazenski zakon v obdolženkino škodo, ko ji je izreklo varnostni ukrep, za izrek katerega niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon (kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)).
Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se na podlagi četrtega odstavka 492. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kazenski postopek zoper obdolženo A. A., hči B. in C., rojeno 000 v ..., EMŠO 000, stanujočo ..., ker je neupravičeno vstopila v tuje stanovanje in upravičencu na drug način onemogočila njegovo uporabo s tem, ko je dne 15. 5. 2013 v K. potem, ko je bila stanovanjska hiša na naslovu K. po sklepu sodišča prisilno izpraznjena, A. pa izseljena, brez dovoljenja lastnika D. D. razbila okno, vstopila v stanovanjsko hišo na navedenem naslovi in se vanjo ponovno vselila, s čimer je lastniku onemogočila njeno uporabo, pri čemer pa zaradi paranoidne shizofrenije in blodnjavosti ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja, s čimer je storila dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, ustavi.
Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke bremenijo proračun.
Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca D. D. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.
Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Sevnici v ponovljenem sojenju obdolženi A. A., ker je storila dejanje, ki ima vse zanke kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljena in varstva v zdravstvenem zavodu - v P., za čas dveh mesecev. Odločilo je, da se odločba sporoči CSD X. Obdolženko je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Oškodovanca D. D. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.
Zoper sklep sta se pritožila obdolženkin zagovornik in obdolženka. Zagovornik se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da kazenski postopek zoper obdolženko ustavi; podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženka pritožbenega razloga ni navedla. Iz njene pritožbe izhaja, da se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predloga ni podala.
Pritožba obdolženkinega zagovornika je utemeljena.
Po preizkusu izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zagovornik obdolženke utemeljeno zavzema za ustavitev kazenskega postopka zoper obdolženko.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju dokaznega postopka ni dopolnilo v smeri ugotavljanja, ali obstaja nevarnost, da bi obdolženka na prostosti ponovila oz. storila kakšno hudo ali hujše kaznivo dejanje ter, da se do tega zakonskega pogoja za izrek varnostnega ukrepa iz 70.a oz. 70.b člena KZ-1 ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje o navedenih okoliščinah na glavni obravnavi zaslišalo sodnega izvedenca, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa se je do obstoja te nevarnosti opredelilo v točkah 12 in 13 ter navedlo svoje zaključke s tem v zvezi, ki pa so, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zmotni.
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Eden izmed pogojev za izrek tega ukrepa je tudi ta, da je za storjeno protipravno oz. kaznivo dejanje predpisana kazen najmanj enega leta zapora (70.a člen KZ-1), ki pa je glede na takšen zakoniti tekst pravzaprav poseben zakonski minimum (sodba VSRS I Ips 30095/2010 z dne 11. 12. 2014). Obdolženki se očita, da je storila dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče prve stopnje je zato kršilo kazenski zakon v obdolženkino škodo, ko ji je izreklo varnostni ukrep, za izrek katerega niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon (kršitev kazenskega zakona v vprašanju, da je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, 5. točka 372. člena ZKP). Upoštevaje dejanje, ki ga je obdolženka storila in določbo 70.a člena KZ-1, obdolženki varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu namreč ni mogoče izreči. Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana velika verjetnost, da bi obdolženka na prostosti storila kakšno hudo oz. ponovila hujše kaznivo dejanje zmoten in nima podlage v izvedenih dokazih. Sodni izvedenec dr. E. E. je zaslišan na glavni obravnavi dne 10. 2. 2015 izpovedal, da bi v primeru izselitve obdolženke iz hiše in vselitve drugih ljudi vanjo, obdolženka protestirala, najverjetneje bi bila tam pogosto navzoča, prihajalo bi do sporov in prepirov, kršila bi javni red in mir, ne bi pa bila fizično nasilna, ker je ta del njene osebnosti še dobro ohranjen. Obdolženka je v zrelih letih, zato ni verjetno, da bi osebe, ki bi tam živele napadla, pričakovati pa je besedne dvoboje in iskanje njene pravice po sodni poti. Zelo velika je tudi verjetnost, da bi (s silo) poskušala priti nazaj v hišo. Pritožnik ta del izvedenskega mnenja utemeljeno izpostavlja. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje ocenilo kot verodostojno in mu je sledilo. Iz točke 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je zgoraj navedeni del mnenja delno tudi povzelo, kljub temu pa je v nadaljevanju (v zadnjem delu točke 12 in v točki 13) v nasprotju z njim zaključilo, da je podana velika verjetnost, da bi obdolženka na prostosti storila kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo ali zoper premoženje. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da obstaja takšna negativna prognoza obdolženkinega ravnanja, zato so zaključki sodišča prve stopnje neutemeljeni. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da ni pričakovati, da bi obdolženka storila kakšno kaznivo dejanje zoper življenje in telo. Prav tako izhaja, da hiša obdolženki pomeni vse, zaznava jo ko del sebe, zato jo bo skušala obdržati in (tudi s silo) priti nazaj v njo. Na podlagi tega pa ni mogoče zaključiti, da je podana nevarnost, da bo obdolženka storila kakšno hudo kaznivo dejanje zoper premoženje. S silo je prišla v hišo tudi sedaj, ko je z očitanim ravnanjem izpolnila znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja.
Ker iz izvedenih dokazov torej ne izhaja, da bi obstajala nevarnost, da bi obdolženka na prostosti storila hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo ali zoper premoženje (70.a člen KZ-1), niti ne nevarnost, da bi ponovila hujše kaznivo dejanje(1) (70.b člen KZ-1) (po stališču Ivana Beleta, avtorja komentarja Kazenskega zakonika(2) so to tista kazniva dejanja, za katera je zakon kot posebni minimum predpisal kazen tri leta ali več zapora, kot je to navedlo pritožbeno sodišče v prejšnjem, razveljavitvenem sklepu z dne 16. 9. 2014), obdolženki ni mogoče izreči niti varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, saj zanj niso podani vsi zakonski pogoji.
V posledici zapisanega je pritožbeno sodišče zardi kršitve kazenskega zakona pritožbi obdolženkinega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je kazenski postopek zoper obdolženo A. A. ustavilo, ker upoštevaje zgoraj navedeno v obravnavani zadevi ni pogojev za izrek varnostnega ukrepa iz 70.a ali 70.b člena KZ-1. Na pritožbene navedbe, ki so glede na takšno odločitev in zgoraj navedene razloge postale brezpredmetne (nekatere pritožbene navedbe zagovornika in pritožbene navedbe obdolženke), pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.
Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.
Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca D. D. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.
Op. št. (1): Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je obdolženka z očitanim ravnanjem storila dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, ki pa upoštevaje zagroženo kazen ni hujše kaznivo dejanje, torej hujšega kaznivega dejanja obdolženka niti ne more ponoviti, saj ga ni niti še storila.
Op. št. (2): Bele Ivan, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Ljubljana, GV Založba, 2001, str. 383 in naslednje