Jedro

Prejšnji imetnici stanovanjske pravice je prenehalo stanovanjsko razmerje, ker v stanovanju, na katerem je imela stanovanjsko pravico, zaradi bolezni že več let ne stanuje, temveč stanuje pri hčerki, kjer ima pomoč in nego, zato lastnik spornega stanovanja upravičeno zavrača zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe za to stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega apostopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna prodati, na podlagi določil Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj, dvosobno stanovanje v I. nadstropju zgradbe v Ljubljani, H. 3 s tem, da sklene v tožbenem predlogu opredeljeno kupoprodajno pogodbo, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Mnenja je bilo, da je stanovnjsko razmerje tožnice prenehalo skladno z določbami Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.

l. SRS št. 35/82 in 14/84 v nadaljevanju ZSR) zaradi česar lastnik stanovanja ni dolžan prodati stanovanja na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I), ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj. Tožnici je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 2.000,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilno sodbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, ker je mnenja, da ji stanovanjsko razmerje glede stanovanja, ki ga hoče odkupiti, ni prenehalo. Status tožnice je podoben statusu nosilca stanovanjske pravice, ki se je naselil v domu starejših občanov. Izjema je tudi, kadar je nekdo na zdravljenju, ne glede na čas zdravljenja. V obeh primerih je odsotnost le začasna. Tožnica nima zagotovila, da bo trajno ostala pri hčerki, kjer ima nego zaradi bolezni, zlasti če se bo stanje bolezni izboljšalo, zato mora imeti možnost vrnitve v svoje stanovanje. Nesmiselna je trditev sodišča, da lahko odkupi stanovanje vnuk tožnice, ki živi v spornem stanovanju.

V odgovoru na pritožbo nasprotuje tožena stranka stališčem tožeče stranke glede obstoja njenega stanovanjskega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstvo, da tožnica v stanovanju, ki ga želi odkupiti od tožene stranke, že približno 10 let ne stanuje, ker zaradi bolezni stanuje pri hčerki, kjer ima nego, ki jo nujno potrebuje,ni sporno. To dejstvo je tudi po mnenju sodišča druge stopnje odločilno za presojo, da tožena stranka upravičeno odklanja sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje s tožnico. Tožnici kot prejšnji imetnici je stanovanjsko razmerje prenehalo, kakor pravilno zaključuje prvo sodišče, na podlagi nespornega dejstva, da je tožnica stanovanje nehala uporabljati in že več let v njem ne stanuje. Okoliščina, da se je to zgodilo, zaradi bolezni tožnice, ker potrebuje tujo pomoč in nego za tako presojo ni odločilna. Ne glede na dejstvo, da je bolezensko stanje tožnice, zaradi katerega je potrebna tuje pomoči in nege trajne narave tudi ni mogoče sklepati, da gre za okoliščine, kot da bi bila tožnica na zdravljenju ali v domu za ostarele občane. V takih primerih ko imetnik stanovanjske pravice uporablja za začasno prebivanje prostore, ki v smislu določb Stanovanjskega zakona niti niso stanovanje, res velja izjema od določila prvega odstavka 58. člena ZSR, da namreč stanovanjsko razmerje ne preneha (3. odst. 58. člena ZSR). Po določbah zakona, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa je imela potem, ko je nehala uporabljati sporno stanovanje, kvečjemu status uporabnice stanovanja v Ljubljani na S. 170 B, v katerem dejansko stanuje pri hčerki M. G. (prvi odst. 5. člena ZSR).

Pravilna je bila zato v tem primeru uporaba določila drugega odstavka 128. člena SZ in ni podan pritožbeni razlog, na katerega se sklicuje pritožnica. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tudi ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba tožnice ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90). Na podlagi določila prvega odst. 155. člena in prvega odst. 166. člena istega zakona je tudi odločilo o stroških pritožbenega postopka, da trpi vsaka stranka svoje, ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni bil potreben.