Jedro

Obtoženčeva odpoved pravici do pritožbe takoj po razglasitvi sodbe, s katero je obtožencu izrečena kazen zapora, nima nobenega vpliva na veljavnost in pravne učinke odpovedi pritožbe za državnega tožilca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Mariboru II Kp 1717/2010 z dne 15. 6. 2010 ter sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 1717/2010 z dne 27. 1. 2010 razveljavita.

II. Procesno dejanje Višjega sodišča v Mariboru – sklep II Kp 414/2009 z dne 3. 12. 2009 o razveljavitvi sodbe okrožnega sodišča v Murski Soboti K 6/2008 z dne 10. 11. 2008, se razveljavi.

III. Sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kp 987/2008 z dne 26. 3. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti 6/2008 z dne 11. 12. 2008 se spremeni tako, da se pritožba okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 6/2008 z dne 10. 11. 2008 obsojenega I. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas osem mesecev. Na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 je bilo odločeno, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da bo moral I. Z. namesto kazni zapora opraviti delo v splošno korist v višini dvesto ur v obdobju enega leta. V primeru, če obsojeni ne bi izpolnjeval nalog, izvirajočih iz dela v splošno korist, bi sodišče lahko odredilo, da se izrečena kazen zapora izvrši. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov postopka. Po razglasitvi prvostopenjske sodbe so se obsojenec, njegov zagovornik in državni tožilec odpovedali pravici do pritožbe.

2. Zoper pisni odpravek prvostopenjske sodbe je vložil pritožbo okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvi točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po po drugi točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s peto točko prvega odstavka 372. člena ZKP, in sicer glede vprašanja dopustnosti odpovedi pravici do pritožbe po petem odstavku 368. člena ZKP (bistvena kršitev določb kazenskega postopka) ter glede dopustnosti določitve načina izvršitve kazni izrečenega zapora v prvostopenjski sobi v obliki dela v splošno korist (kršitev kazenskega zakona). Pritožbo okrožnega državnega tožilca je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom K 6/2008 z dne 11. 12. 2008 zavrglo kot nedovoljeno, to odločitev pa je ponovno s pritožbo izpodbijal okrožni državni tožilec, ki ji je Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom I Kp 987/2008 z dne 26. 3. 2009 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. Obsojeni je zatem podal po svojem zagovorniku še pisno izjavo z dne 25. 5. 2009 o odpovedi pravici do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo. Višje sodišče v Mariboru je potem, v posebnem pritožbenem postopku, odločalo še o zgoraj navedeni pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje ter tudi tej pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo s sklepom II Kp 414/2009 z dne 3. 12. 2009 in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje.

3. Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem sojenju s sodbo I K 1717/2010 z dne 27. 1. 2010 obsojenega I. Z. ponovno spoznalo krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, mu izreklo kazen dve leti zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas osmih mesecev. Oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka.

4. Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 1. 2010 vložil pritožbo z dne 10. 2. 2010. V pritožbi je uveljavljal kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP (pravnomočno razsojena zadeva), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin iz 31. člena Ustave RS (prepoved ponovnega sojenja v isti stvari) v zvezi z določbo prvega odstavka 10. člena ZKP. Predlagal je razveljavitev napadene prvostopenjske sodbe in potrditev pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 10. 11. 2008. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 1717/2010 z dne 15. 6. 2010 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega je oprostilo plačila sodne takse.

5. Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 1717/2010 z dne 15. 6. 2010 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 1717/2010 z dne 27. 1. 2010, je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 15. 7. 2010. V zahtevi uveljavlja iste razloge kot jih je uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo (identična pritožbi je tudi celotna obrazložitev zahteve, razen v točki 8, kjer dodatno pojasnjuje napačno odločanje pritožbenega sodišča, ko ni ugotovilo pravnomočnosti prvostopenjske sodbe z dne 10. 11. 2008).

6. Vrhovni državni tožilec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in navaja, da je ta neutemeljena, saj je višje sodišče zavzelo pravilno stališče, ko je štelo, da je glede vprašanja pravice do odpovedi pritožbi, položaj državnega tožilca enak položaju obdolženca in da je zato tudi za državnega tožilca odpoved pravici do pritožbe, ki ni v skladu z zakonom, neveljavna. Glede na navedeno prvostopenjska sodba z dne 10. 11. 2008 ni nikoli postala pravnomočna. Strinja se tudi s stališčem višjega sodišča glede vprašanja pravilne uporabe 86. člena KZ-1, ki določa postopek o načinu izvršitve kazni zapora. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojencu izreče oprostilno sodbo. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec dne 3. 9. 2010 in njegov zagovornik dne 2. 9. 2010 seznanjena.

B.

7. V obravnavani zadevi je bilo temeljno vprašanje, na katerega je upravičeno opozoril obsojenčev zagovornik v zahtevi, ali je bilo kršeno ustavno načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS. Odgovor na to vprašanje je odvisen od predhodnega odgovora na vprašanje ali je postala prva sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 6/2008 z dne 10. 11. 2008 pravnomočna. Kot je pojasnjeno že zgoraj v točki A 1, so se po razglasitvi prvostopenjske sodbe obsojenec, njegov zagovornik in državni tožilec odpovedali pravici do pritožbe. Ta odpoved je temeljila na določbi prvega stavka v petem odstavku 368. člena ZKP, ki pravi, da se obtoženec, tožilec in oškodovanec lahko odpovejo pravici do pritožbe od razglasitve sodbe do izteka roka za pritožbo. V zadnjem, četrtem stavku istega odstavka je tudi določeno, da se odpoved pritožbe in umik pritožbe ne moreta preklicati. Edina izjema od tako urejene pravice možnosti odpovedi do pritožbe je predvidena v drugem stavku prvega odstavka 368. člena ZKP, kjer je določeno, da se sme obtoženec odpovedati pravici do pritožbe, če mu je bila izrečena zaporna kazen, šele ko mu je bila sodba vročena. Iz te zadnje citirane določbe je mogoče nedvoumno zaključiti, da gre za posebno ureditev obtoženčeve pravice do odpovedi pravici do pritožbe in to le v tistih primerih, ko mu je izrečena kazen zapora. Razlog za takšno, posebno ureditev je mogoče iskati v varovanju obtoženca pred morebitno prenagljeno odločitvijo, da se odpove pravici do pritožbe, še preden so mu v pisni obliki dovolj jasno in utemeljeno pojasnjeni vsi razlogi za takšno razsodbo sodišča, ki neposredno posega v njegovo ustavno varovano pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS). Obtoženčeva odpoved pravici do pritožbe v nasprotju z navedeno določbo ZKP bi torej ne mogla imeti nikakršnih pravnih učinkov glede samega procesnega položaja obtoženca in tudi ne na samo pravnomočnost sodbe v razmerju do tega obtoženca. Po drugi strani pa obtoženčeva odpoved pravici do pritožbe takoj po razglasitvi sodbe, s katero je obtožencu izrečena kazen zapora (kot je bilo tudi v tej obravnavani zadevi), nima nobenega vpliva na veljavnost in pravne učinke odpovedi pritožbe za državnega tožilca. Slednji se odpove pravici do pritožbe povsem samostojno in ne glede na to ali se obtoženec sploh odpove pravici do pritožbe ter zanj tudi ne velja omejitev vezana na vročitev pisno izdelane sodbe. V tem pogledu gre za relativno pravnomočnost sodbe, ki velja le za tisto stranko, ki nima več možnosti vložiti pritožbo (primerjaj: Z. Dežman in A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 501). Neveljavnost obtoženčeve odpovedi pravici do pritožbe nima nikakršnega učinka na veljavnost tožilčeve odpovedi pravici do pritožbe.

8. Odločitev Višjega sodišča v Mariboru, ko je s sklepom I Kp 987/2008 z dne 26. 3. 2009 pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju njegove pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, je bila zato napačna, v nasprotju z določbami 368. člena ZKP. S takšno odločitvijo pritožbenega sodišča pa je bila odprta pot tudi za obravnavanje pritožbe okrožnega državnega tožilca zoper prvostopenjsko sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 10. 11. 2008, čeprav se je tej pravici že pravno veljavno odpovedal in takšne odpovedi ni več mogoče preklicati. Z nadaljnjo odločitvijo, ko je po obravnavi pritožbe okrožnega državnega tožilca zoper navedeno prvostopenjsko sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Višje sodišče v Mariboru s sklepom II Kp 414/2009 z dne 3. 12. 2009, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje pa je kršilo prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS, 10. člena ZKP in 3. točke 372. člena ZKP. Na tej podlagi je namreč prvostopenjsko sodišče, Okrožno sodišče v Murski Soboti, določilo in ponovno opravilo glavno obravnavo dne 27. 1. 2010 ter ponovno razsodilo v isti zadevi in izdalo sodbo I K 1717/2010 z dne 27. 1. 2010. Posledično je bil tudi nadaljnji pritožbeni postopek izveden s kršitvijo citirane določbe 31. člena Ustave RS in citiranih določb ZKP. Sodba sodišča prve stopnje je namreč postala (materialno) pravnomočna (ob upoštevanju tožilčeve odpovedi pravici do pritožbe takoj po razglasitvi sodbe dne 10. 11. 2008), po poteku pritožbenega, petnajst dnevnega roka za obsojenca, štetega od dne 28. 11. 2008, ko je bil obsojencu vročen pisni odpravek prvostopenjske sodbe.

C.

9. Zaradi ugotovljenih kršitev citiranih določb ustave in ZKP glede prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ugodilo in sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 1717/2010 z dne 15. 6. 2010 ter sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 1717/2010 z dne 27. 1. 2010 razveljavilo; sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kp 987/2008 z dne 26. 3. 2009 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti 6/2008 z dne 11. 12. 2008 pa je spremenilo tako, da se pritožba okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena. Višje sodišče v Mariboru pa je, glede na svojo odločitev v citiranem sklepu z dne 26. 3. 2009, da ima državni tožilec pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, čeprav se je tej pravici že odpovedal, sprejelo nadaljnjo nepravilno procesno odločitev, ki je bila v tem, da je njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 10. 11. 2008 obravnavalo in s sklepom II Kp 414/2009 z dne 3. 12. 2009 odločilo, da se ta sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje. Zaradi navedenih razlogov je bilo treba vzpostaviti stanje, ki bi bilo brez te procesne odločitve Višjega sodišča v Mariboru in je bilo zato tudi to procesno dejanje razveljavljeno.

10. Glede na to, da je Vrhovno sodišče odločilo že na podlagi v točki B.8 ugotovljenih kršitev ustave in zakona, se ni opredeljevalo do nadaljnjih vprašanj, ki jih izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, torej tudi ne do vprašanja dopustnosti odločanja o načinu izvršitve kazni zapora po 86. členu KZ-1, v sodbi s katero je bila obsojencu izrečena ta kazen. Upoštevati je namreč, da so s trenutkom nastopa materialne pravnomočnosti sodbe sanirane tudi vse njene morebitne napake, bodisi da so posledica procesa sojenja ali sestave same sodne odločbe in je takšna sodba, ne glede na napake, tudi izvršljiva. Posledica materialne pravnomočnosti je, da je mogoče poseči v takšno sodbo le z izrednim pravnim sredstvom.