Jedro

Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi tudi niso pravno pomembne morebitne napake projektne dokumentacije, marveč je pravno pomembno, ali je upnik sprejel izpolnitev dolžnika. Glede napak, ki jih je upnik ugotovil kasneje, ima namreč upnik druge (jamčevalne, odškodninske) zahtevke, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 592,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 143251/2012 z dne 28.9.2012 v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku, tako da mora toženec tožniku v osmih dne plačati 8.948,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2010 dalje ter 86,00 EUR izvršilnih stroškov. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.280,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi. V pritožbi opozarja, da je premoženje, na katero se nanaša zahtevek, premoženje, ki je z dnem ustanovitve in delovanja Občine Ankaran postalo premoženje te novoustanovljene občine. Tožeča stranka tej trditvi ni nasprotovala, zato med strankama sploh ni bilo sporno, da se zahtevek nanaša na premoženje, ki je prešlo na Občino Ankaran. Sodišče prve stopnje je tudi napačno razlogovalo, da se zahtevek nanaša na projektno dokumentacijo, ki se navezuje na Vrtec Ankaran. Zato ni logičen zaključek sodišča, da projektna dokumentacija nima zveze z Vrtcem Ankaran. Tožena stranka je trdila, da je Občina Ankaran univerzalni pravni naslednik Mestne občine Koper glede vsega premoženja, ki je v trenutku ustanovitve prešlo pod Občino Ankaran. Premoženje niso le pravice, ampak tudi pasiva, obveze in dolgovi. Po 190. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pride v poštev le singularno nasledstvo. V konkretnem primeru gre za pravico, ki se nanaša na nepremičnino in je breme nepremičnine. Nobenega dvoma ni, da so obligacijskopravne narave tudi vsi stroški Vrtca Ankaran. Enako velja za kreditne obveznosti za izgradnjo Vrtca Ankaran. Gre za obligacijsko razmerje, ki je v svojem bistvu posojilna pogodba, namen posojila pa je financiranje izgradnje Vrtca Ankaran. Gre za izdelavo projektne dokumentacije, ki jo mora tožena stranka izročiti Občini Ankaran, saj bo postala njena last. Tolmačenje sodišča prve stopnje je preozko. Z delitvijo nekdanje Mestne občine Koper je prešlo premoženje na novo Občino Ankaran. Ne bi bilo pravično, da se ozko tolmači premoženje le kot stvarno premoženje. Prav tako je sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev, ker ni izvedlo dokaznega predloga za zaslišanje priče T. Med strankama ni bilo nikoli sporno, da naj bi toženec nemudoma opozoril tožečo stranko na dejstvo, da uveljavlja pogodbeno kazen. Tožnik ni nikoli ugovarjal, da gre za pavšalno navedbo tožene stranke, saj bi sicer tožena stranka že pred narokom za glavno obravnavo povprašala pričo T. kaj več v zvezi s tem. Prvič je toženo stranko na eventualno pavšalnost opozorilo sodišče na samem naroku za glavno obravnavo. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi dopustilo toženi stranki določen rok, da povpraša pričo T. o tem, kar je zahtevalo sodišče. Priča T. namreč na narok za glavno obravnavo ni bila vabljena. Tožena stranka na drugačen način, kot da povpraša neposredno pričo T. o teh okoliščinah, niti ni mogla zadostiti materialno procesnemu vodstvu sodišča. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti postopka ter je kršilo pravico tožene stranke do sodnega varstva. Do prvega naroka za glavno obravnavo ne sodišče ne tožeča stranka navedbam, o katerih naj bi izpovedala priča T., nista prerekali kot pavšalne. Sodišče je šele na naroku zahtevalo konkretizacijo od tožene stranke. Trditveno breme tudi ne zahteva, da stranka zatrdi prav vse podrobne okoliščine, o katerih bi izpovedala priča. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da tožeča stranka iztožuje plačilo(1) za opravljeno delo po Pogodbi za izdelavo projektne dokumentacije in pridobitev gradbenega dovoljenja za ureditev vrtca v Ankaranu št. 1, ki sta jo pravdni stranki (tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik del) sklenili 3.7.2006. Tožena stranka je zavračala to plačilo iz razloga, ker je z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-1-114 z dne 9.6.2011 na območju Mestne občine Koper ustanovljena nova občina (Občina Ankaran), spričo česar je prišlo do spremembe lastništva Vrtca Ankaran (člen 51/a in 51/c Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju: ZLS). Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik uveljavlja zoper toženca izpolnitveni zahtevek iz naslova veljavne pogodbene podlage, spričo česar je toženec v konkretnem primeru stvarno in procesno legitimirana oseba(2). Konkretna obligacija tožene stranke se tudi ne navezuje neposredno na vrtec, marveč na pogodbeno opravljeno delo izdelave projektne dokumentacije, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato ta obligacijska obveznost ni obveznost iz posla rednega upravljanja s premoženjem. Teh obširnih in strokovno prepričljivih argumentov sodišča prve stopnje pritožbena izvajanja, v katerih pritožnik glede zgrešene pasivne legitimacija ponavlja svoje tožbene razloge, ne morejo z ničemer omajati.

Izredno prepričljivi in pravno argumentirani so tudi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožena stranka v konkretnem primeru pravočasno uveljavljala pogodbeno kazen zaradi zamude pri izročitvi sporne projektne dokumentacije. Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi tudi niso pravno pomembne morebitne napake projektne dokumentacije, marveč je pravno pomembno, ali je upnik sprejel izpolnitev dolžnika. Glede napak, ki jih je upnik ugotovil kasneje, ima namreč upnik druge (jamčevalne, odškodninske) zahtevke, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi.

Tožena stranka je pravočasno postavila trditev, da je pogodbeno dogovorjeno projektno dokumentacijo od tožeče stranke sprejemala postopoma, in sicer 11.10.2007, 23.1.2008 in 7.7.2008, pri čemer je pogodbeno kazen ob izročitvi uveljavljal V.T., glede katerega je tožena stranka pravočasno predlagala, da se ga zasliši kot pričo. V tej zvezi pa je tožeča stranka še pred tem v postopku na prvi stopnji jasno navajala, da je tožena stranka prvič uveljavljala pogodbeno kazen šele v pisnem dopisu z dne 16.11.2010 (priloga B20), pri čemer je to dokazilo predložila v sodni spis celo sama tožena stranka. Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da bi morala v postopku na prvi stopnji tožeča stranka v tej zvezi (naknadno) podati kakršnekoli nove navedbe ali grajati pavšalnost trditev tožene stranke.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni uspela dokazati, da je pogodbeno kazen v konkretnem primeru uveljavljala pravočasno, to je ob prevzemu dokumentacije. Dokazni predlog za zaslišanje priče V.T. je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo, ker ni bil dovolj substanciran (zlasti v smeri: kje in komu je bilo ob izročitvi projektne dokumentacije ustno sporočeno, da tožena stranka v razmerju do tožeče stranke uveljavlja pogodbeno kazen zaradi zamude z izročitvijo projektne dokumentacije), pri čemer je sodišče prve stopnje v okviru izvajanja načela materialnopravnega vodstva (285. člen ZPP) toženo stranko na prvem naroku za glavno obravnavo 6.3.2015 pravilno pozvalo, naj omenjeni dokazni predlog ustrezno substancira, oziroma naj navede konkretne okoliščine v zvezi z zatrjevanim ustnim uveljavljanjem pogodbene kazni. Manjkajočih navedb namreč izvedba dokaza (predlog za zaslišanje priče V.T.) ne more nadomestiti. Ker tožena stranka na omenjenem naroku kljub opozorilu sodišča omenjenega dokaznega predloga (trditev, o katerih naj bi predlagana priča izpovedala) ni dovolj konkretizirala, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje izvedbo omenjenega dokaznega predloga upravičeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi procesno korektno, ko na omenjenem naroku ni ugodilo predlogu tožene stranke za dodelitev dodatnega roka za izjavo v zvezi s konkretnimi okoliščinami, v katerih je bila pogodbena kazen ustno uveljavljena. Tožena stranka je namreč predlagala podaljšanje roka, ker je po njeni oceni šlo za dejstva, ki so znana zgolj predlagani priči V.T., ki pa na samem naroku za glavno obravnavo ni bil prisoten. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo načelo ekonomičnosti postopka in načelo koncentracije glavne obravnave, zlasti pa pravilo iz prvega odstavka 286. člena ZPP, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedba in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke sicer lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo oziroma v poznejših vlogah navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo (četrti in peti odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka pa je že v pripravljalni vlogi z dne 15.5.2013 (skoraj dve leti pred prvim narokom za glavno obravnavo) predlagala izvedbo dokaza za zaslišanjem priče V.T., ki naj bi potrdil njene navedbe, da je ob izročitvi dokumentaciji ustno uveljavljala pravico do pogodbene kazni. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da bi tožena stranka ob zadostni skrbnosti (ne glede, da je bil na omenjenem naroku za glavno obravnavo prisoten le pooblaščeni odvetnik tožene stranke) morala ustrezno reagirati že na samem prvem naroku za glavno obravnavo in brez kakršnegakoli dodatnega roka navesti manjkajoče navedbe (in s tem ustrezno substancirati dokazni predlog za zaslišanje priče V.T.), glede katerih je prejela primerno opozorilo s strani sodišča prve stopnje. Če bi bila tožena stranka v zadostni meri skrbna, bi predlagano pričo že pred prvim narokom za glavno obravnavo povprašala glede konkretnih okoliščin, v katerih je bila ustno uveljavljena pogodbena kazen. Zaradi tega se tožena stranka ne more sklicevati na to, da brez svoje krivde manjkajočih navedb ni mogla navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je torej v konkretni zadevi postopalo procesno korektno in pri tem ni kršilo načela kontradiktornosti ter pravice do sodnega varstva, na kar neupravičeno opozarja obravnavana pritožba. Tožeča stranka je namreč že v prvi pripravljalni vlogi jasno in nedvoumno navedla, da je tožena stranka uveljavljala pogodbeno kazen prepozno, to je šele v dopisu z dne 16.11.2010, kar pomeni, da ne drži pritožbena navedba, da nasprotna stranka ni prerekala trditev tožene stranke o tem, da je tožena stranka ustno uveljavljala pogodbeno kazen že ob izročitvi dokumentacije 11.10.2007, 23.1.2008 in 7.7.2008. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v višini 592,43 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo v višini 465,60 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).

op. št. 1: Predmet zahtevka je le preostanek plačila v višini 8.948,40 EUR s pp, saj je tožena stranka del plačila tožeči stranki za opravljeno delo - izdelava projektov po pogodbi – izpolnila.

op. št. 2: V tej zvezi tožena stranka tudi ni trdila, da bi Občina Ankaran prevzela obveznost plačila morebitnih neporavnanih obveznosti tožene stranke, ki se nanašajo na izdelavo projektne dokumentacije, potrebne za gradnjo vrtca, ali da bi prevzela izpolnitev teh obveznosti - členi od 417 do 434 Obligacijskega zakonika, OZ.