Jedro

Toženec se je s pogodbo zavezal, da bo kreditirani del kupnine vrnil tožnici v 36 obrokih, katerih višina se bo mesečno usklajevala z odstotkom sprememb tovarniške cene enakega oziroma podobnega modela - tipa vozila, z obrestmi. Tako pogodbeno razmerje kaže na obročno odplačilo ene same obveznosti (terjatve) v smislu zadnjega stavka drugega odstavka 372. člena ZOR. Take terjatve pa zastarajo v splošnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR, to je v petih letih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, ker je ocenilo, da je tožničina terjatev zaradi poteka 3-letnega roka zastarana. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, pri tem pa je ocenilo, da je potrebno uporabiti 5-letni zastaralni rok, ki pa da je prav tako že potekel pred vložitvijo tožbe.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se sodba spremeni in njenemu zahtevku ugodi ali pa se sodba razveljavi. V reviziji opozarja, da je potrebno določila ZOR o prodaji na obroke (550. člen), uporabiti tudi za presojo pravnega razmerja pravdnih strank, torej posojila, ki ga je dala tožencu kot kupcu za namenski nakup stvari - osebnega avtomobila. Tožnica se je zavezala izročiti tožencu avtomobil Clio Rn 1,2/3V, toženec pa se je zavezal vrniti kupnino, to je posojilo v 36 obrokih. Po določilu 551. člena ZOR so nična vsa določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za kupca manj ugodna od določb ZOR. Po določilu drugega odstavka 546. člena ZOR lahko prodajalec razdre pogodbo, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema obrokoma, ki pomenita najmanj eno osminko kupnine. Po določilu četrtega odstavka istega člena pa lahko prodajalec namesto razdrtja pogodbe zahteva plačilo celotnega ostanka kupnine v določenem roku - 15 dni. V tem primeru dva zaporedna obroka ne predstavljata ene osminke kupnine, ampak le eno osemnajstinsko ter je zato to pogodbeno določilo šteti za nično. Tožnica zato ni mogla uveljavljati svoje pravice iz 3. člena pogodbe in njena terjatev na dan 1.11.1999 ni zastarala. Dne 29.11.2000 vložena tožba je bila tako vložena pred potekom 5-letnega zastaralnega roka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da sporna terjatev ne predstavlja občasne v smislu 372. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). V tem primeru je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v eni osebi prodajalka osebnega vozila in kreditodajalka dela kupnine zanj. Toženec se je s pogodbo zavezal, da bo kreditirani del kupnine vrnil tožnici v 36 obrokih, katerih višina se bo mesečno usklajevala z odstotkom sprememb tovarniške cene enakega oziroma podobnega modela - tipa vozila, z obrestmi. Tako pogodbeno razmerje kaže na obročno odplačilo ene same obveznosti (terjatve) v smislu zadnjega stavka drugega odstavka 372. člena ZOR. Take terjatve pa zastarajo v splošnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR, to je v petih letih.

V postopkih pred sodiščema nižjih stopenj je bilo ugotovoljeno, da je tožnica (ki je pravna naslednica prodajalca oziroma kreditodajalca) prodala tožencu določen avtomobil ter mu hkrati odobrila potrošniško posojilo za nakup vozila v znesku 711.600 SIT (dobrih 65 odstotkov kupnine), razliko 375.000 SIT pa je toženec plačal z gotovino. Zadnje plačilo je toženec opravil 6.9.1994, zadnji obrok pa je zapadel v plačilo 30.11.1996. S pogodbo si je posojilodajalec izgovoril določena upravičenja, ki se nanašajo na predmet druge, to je prodajne pogodbe (kot so prepoved odtujitve avtomobila, obveznost toženca kot kupca, da sklene kasko zavarovanje, da avtomobil ponudi posojilodajalcu v odkup, če bi zapadel v plačilno nesposobnost, pravico do razdrtja pogodbe in podobno). Glede na te in ostale ugotovitve o razmerju pravdnih strank ocenjuje revizijsko sodišče, da je pravilno materialnopravno stališče revidentke, da je treba za sporno razmerje (ob pogodbi) uporabiti tudi pravila o prodaji na obroke v smislu drugega odstavka 550. člena oziroma 542. in naslednjih členov ZOR.

V reviziji je nadalje sporno še temeljno vprašanje, ali je tožničina terjatev zastarana. Tožnica namreč meni, da je zastaranje lahko začelo teči po zapadlosti zadnjega dolgovanega obroka (30.11.1996) in ne že 1.11.1994 ko nista bila plačana dva zaporedna obroka v smislu 3. člena pogodbe. To določilo pogodbe (po katerem celotna kreditna terjatev zapade v takojšnje plačilo, ko se ugotovi, da posojilojemalec ni plačal dveh zaporednih obrokov) da je nično, ker je v nasprotju z določilom 546. člena ZOR, ki med drugim pogojuje pravna upravičenja prodajalca s tem, da morata dva obroka predstavljati najmanj osmino kupnine, v tem primeru pa naj bi pomenila le eno osemnajstinko.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je navedeno pravno stališče tožnice nepravilno. Tožnica si namreč zmotno predstavlja pravne učinke, ki naj bi jih imela določba tretjega člena obravnavane pogodbe. Ta ne upošteva, kot ugotavlja revizija sama, zakonske določbe o kvalificirani zamudi, se pravi, da lahko prodajalec razdre pogodbo, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine (drugi odstavek 546. člena ZOR), ali da v takšnem primeru, namesto da bi razdrl pogodbo, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine (četrti odstavek tega člena). Izbiro med tema možnostma je tožnica opravila že ob sklenitvi pogodbe, ko si je izgovorila zapadlost celotne kreditne terjatve zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov (prvi odstavek 3. člena pogodbe). Pogodbena določba o zapadlosti v takojšnje plačilo celotne kreditne terjatve, ki je pogojena le s številom zaporednih neplačanih obrokov, ne pa hkrati tudi količinsko z doseganjem najmanj osmine kupnine, je sama zase nična (551. člen ZOR), ker je manj ugodna za posojilojemalca - kupca. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti celotne terjatve. Velja, ker sta se stranki zanjo dogovorili, vendar velja ob predpisani predpostavki zakona, da morata obroka (oziroma obroki) doseči osmino kupnine, kot to določata drugi in četrti odstavek 546. člena ZOR. Tako je zapisano tudi v pogodbi, katere 18. člen določa, da kar ni določeno s pogodbo veljajo predpisi Zakona o obligacijskih razmerjih. Revizija sama sicer ugotavlja, da so določbe ZOR o prodaji na obroke kogentne norme, in jih pogodbene stranke ne morejo izključiti. In tako tudi ne na način, kot si predstavlja tožeča stranka, da zapiše v formularno pogodbo določbo, ki je v nasprotju z zakonsko določbo, in se potem nanjo sklicuje, češ da je nična.

V takšnih primerih, kot je obravnavani, zapade neodplačani del dolgov v takojšnje plačilo, ko zaporedni neplačani obroki dosežejo osmino kupnine. Ta trenutek pa je tisti, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in ko zato začne teči zastaranje (prvi odstavek 361. člena ZOR).

V tem primeru sta dva obroka res pomenila le dobro osemnajstino kupnine, kot trdi tožnica. Tako se pokaže, da je šele pet obrokov po pogodbi zadostovalo za osmino kupnine. To pomeni, da je šele po petih mesecih neplačevanja zapadel ves neporavnan dolg v plačilo.

Ugotovljeno je bilo, da je toženec zadnji obrok plačal 6.9.1994 in tako je 28.2.1995 terjatev zapadla in takrat je imela tožeča stranka možnost sodno jo uveljavljati. Ker je tožbo vložila 29.11.2000, je zamudila petletni zastaralni rok. Zato je njena terjatev do toženca zastarala.

Revizijsko sodišče je v skladu s podanimi razlogi, ko je zaradi revizijskih izvajanj navedlo še nadaljnje materialnopravne razloge k izpodbijani odločitvi, zavrnilo tožničino revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).