Jedro

Po uveljavitvi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, določba 68. člena zakona o denacionalizaciji ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 10.1.1994, s katerim je zavrgel predlog za izdajo začasne odredbe v denacionalizacijski zadevi vrnitve podržavljenega podjetja ... vlagatelja "Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, SVIZ" v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja .... V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe pravilna. Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe iz zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) je potekel 7.6.1993, predlog vlagatelja pa je bil podan po njegovem poteku. Navedeni rok ni bil spremenjen. Analogija, ki je navedena kot pritožbeni razlog in sicer, da se je glede na odločbo ustavnega sodišča, ki je podaljšalo rok za denacionalizacijo iz 64. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN), analogno podaljšal tudi rok za vlaganje začasnih odredb in sicer do 12.5.1994, ni mogoča. Z odločbo ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, je bilo res omogočeno tudi pravnim osebam, da so pridobile status upravičenca. Vendar se navedena odločba nanaša le na določbe ZDEN, ne pa na določbe ZLPP. Zato analogija o podaljšanju roka za vložitev začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja s strani pravnih oseb ni mogoča. ZLPP v času uveljavitve ZDEN še ni bil sprejet in zatorej ni bila znana ureditev zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja. Zato je bila v ZDEN vključena določba 68. člena, po kateri je bilo zavarovanje na nek način le opredeljeno, vendar je glede na specialnejšo ureditev zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov po kasnejšem ZLPP šteti, da določba ZDEN ni več pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja.

Tožnik navedeno odločbo tožene stranke s tožbo izpodbija, ker meni, da je odločitev tožene stranke nepravilna. Po podaljšanju roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo do 7.12.1993, po ZLPP pa je rok za zavarovanje zahtevkov potekel 7.6.1993, bi ob odločitvi, ki jo je sprejela tožena stranka, upravičenci, ki so vložili zahteve za denacionalizacijo po 7.6.1993, prišli v neenakopraven položaj z drugimi upravičenci, kar pa nedvomno ni bil namen ustavnega sodišča, ki je z odločbo podaljšal rok za vlaganje zahtev, niti zakonodajalca pri zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Čeprav je tožnik prepričan, da bi bila ob podrobni proučitvi dopustna tudi razlaga, da je mogoče v korist izenačitve pravic vseh upravičencev do denacionalizacije, šteti kot pravočasno zavarovanje zahtevkov po lastninskem zakonu tudi, če je bil predlog vložen po 7.6.1993, pa je nedvomno, da je podana zakonita podlaga za to zavarovanje v 68. členu zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka bi morala upoštevati, da ima vlagatelj pravico ves čas trajanja postopka do izdaje odločbe predlagati zavarovanje svojega zahtevka. Ker je postopek, denacionalizacije upravni postopek mu daje to pravico že zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v poglavju izvršba v zavarovanje in začasni sklep, zlasti pa določba 292. člena zakona. Posebej pa vlagatelju daje pravico zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek 68. člen ZDEN, v katerem so tudi navedene konkretne oblike zavarovanja. Poleg vseh teh z zakoni predvidenih oblik zavarovanja zahtevkov pa ZDEN v 88. členu določa še splošno zavarovanje premoženja, ki je predmet denacionalizacije, s tem ko določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstoja dolžnost vrnitve. Zavarovanje zahtevkov pa je urejeno tudi v II. poglavju ZLPP. Namen tega poglavja zakona pa je treba razumeti v kontekstu celotnega zakona in upoštevati, da ZLPP ureja lastninsko preoblikovanje podjetij, medtem ko denacionalizacijo podržavljenega premoženja ureja ZDEN. Za denacionalizacijo premoženja se uporablja in velja ZDEN , kar izhaja tudi iz drugega odstavka 9. člena ZLPP, ki izrecno določa, da določbe tega zakona ne posegajo v druge pravice upravičencev do vrnitve premoženja v skladu s predpisi o vračanju premoženja. Iz navedenega jasno izhaja, da je namen II. poglavja ZLPP v tem, da ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pa da omejuje pravice upravičencem do denacionalizacije. Pri tem pa tožnik poudarja, da je tudi eno temeljnih načel, na katerih je temeljilo sprejetje ZDEN, da je denacionalizacija tudi v bistveni funkciji privatizacije družbene lastnine. V tem smislu je treba razumeti tudi uporabo določbe 68. člena ZDEN in določbe ZLPP, ki se nanašajo na zavarovanje. Določba 68. člena ZDEN brez časovne omejitve daje možnost upravičencem, da predlagajo zavarovanje svojih zahtevkov, ZLPP v II. poglavju pa daje možnost podjetjem, da se lastninsko preoblikujejo, če predlogi za zavarovanje zahtevkov niso bili vloženi do roka predvidenega v zakonu. To izhaja iz določbe drugega odstavka 15. člena. To torej pomeni,da podjetje lahko prične proces lastninjenja, nikakor pa to ne pomeni, da upravičenci nimajo več možnosti zavarovati svojega zahtevka. To lahko storijo vse do dokončnega lastninskega preoblikovanja podjetja zavezanca. Do takrat pa imajo upravičenci vse možnosti predlagati vse oblike denacionalizacije, kot jih določa ZDEN, sicer bi bilo to v nasprotju z določbami tega zakona in ZUP. Določba 68. člena ZDEN tako daje upravičencu možnost, da tudi po preteku roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe iz ZLPP, vse do dokončnega lastninskega preoblikovanja podjetja, predlaga zavarovanje zahtevka. Izdaja začasne odredbe po 68. členu ZDEN v primeru, ko se podjetje-zavezanec še ni dokončno lastninsko preoblikoval, v ničemer ne zavira lastninskega preoblikovanja podjetja, istočasno pa varuje pravice upravičenca. Iz navedenega tudi logično izhaja, da določbe ZLPP v primerjavi z določbo 68. člena ZDEN niso specialne dol očbe, kot to razlaga tožena stranka. II. poglavje ZDEN ščiti pravice podjetij - zavezancev, 68. člen ZDEN pa pravice upravičencev. Navedeno pomeni, da zakona urejata pravice različnih subjektov, zaradi česar določbe ZLPP ne morejo biti specialne določbe. To pa izhaja tudi iz 9. člena citiranega zakona, ki določa, da določbe tega zakona ne posegajo v pravice upravičencev po predpisih o denacionalizaciji. Poleg navedenega tožnik še navaja, da je za zavarovanje zahtevka po določbi 68. člena ZDEN edini pogoj, da je verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahtevka. Zakon ne postavlja nikakršnih časovnih omejitev za predlaganje začasne odredbe, niti za izdajo začasnih odredb. ZDEN v 68. členu tudi določa oblike zavarovanja zahtevka, ki pa so po vsebini iste vrste zavarovanja, kot jih določa ZLPP. Zato je ugotovitev tožene stranke da je šteti, da določba 68. člena ni več pravni temelj za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja, neutemeljena. Po ZDEN nastanejo s prepovedjo enake posledice za zavezanca kot po ZLPP. To je razumljivo tudi zaradi tega, ker so prepovedi namenjene istim subjektom, to je podjetjem-zavezancem, ki se lastninsko preoblikujejo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi ter pri tem še dodaja, da tožena stranka ni nikjer zatrjevala, da je ZLPP specialni zakon v odnosu do ZDEN. Vprašanje je le določilo 68. člena ZDEN, ki ga v konkretni zadevi ni bilo mogoče uporabiti, saj je ZLPP kot poznejši predpis uredil zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev v postopkih denacionalizacije. Ob noveli 3. odstavka 88. člena ZDEN in določilu 12. člena ZLPP je določilo 68. člena ZDEN nepotrebno uporabljati. Zatrjevanje tožnika, da imajo vlagatelji zahteve za denacionalizacijo možnost predlagati zavarovanje svojega zahtevka ves čas trajanja postopka do izdaje odločbe je po mnenju tožene stranke le delno utemeljena, ker je v 11. členu ZLPP točno določen rok, v katerem upravičenec oziroma pravni nasledniki upravičenca morajo vložiti predlog. Predlog je bilo treba vložiti najpozneje do 7.6.1993. Trditev tožnika je mogoče sprejeti le v primerih, da je zavezanec podjetje, ki se ne lastnini po določbah ZLPP.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo v celoti podpira navedbe tožnika.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožnik v zmoti, ko trdi, da je bil z odločbo ustavnega sodišča z dne 4.3.1993 s katero je to za pravne osebe podaljšalo rok iz 64. člena ZDEN, podaljšan tudi rok za zavarovanje zahtevkov po ZLPP oziroma da je mogoče v korist izenačitve pravic vseh upravičencev do denacionalizacije, šteti kot pravočasno zavarovanje zahtevkov po ZLPP tudi, če je bil predlog vložen po 7.6.1993, saj naj bi bila zato podana zakonita podlaga v 68. členu ZDEN. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da se odločba ustavnega sodišča nanaša le na določbe ZDEN, ne pa na določbe ZLPP, zato analogija o podaljšanju rokov za vložitev začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja s strani pravnih oseb ni mogoča. Sodišče pri tem še pripominja, da se že sicer rok za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov po ZDEN in rok za zavarovanje teh zahtevkov po ZLPP nista pokrivala in je bil zadnji krajši iz razloga, da se zaradi postopkov denacionalizacije ne bi bistveno podaljševal proces lastninskega preoblikovanja podjetij. Navedeni rok iz ZLPP bi zato po mnenju sodišča lahko podaljšal le zakonodajalec, vsekakor pa tega roka ni možno podaljšati na način, za katerega se zavzema tožnik. Rok iz ZLPP je prekluziven rok in navedeni zakon v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku določenem s tem zakonom ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. ZLPP kot kasnejši zakon je v poglavju zavarovanja pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev (9.-16.člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, zato po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDEN ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Sodišče se tudi ne more strinjati s trditvijo tožnika, da bi ob taki razlagi prišle navedene pravne osebe v neenakopraven položaj z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci. Po ZDEN se sicer premoženje praviloma res vrača v naravi, vendar zakon v primeru, če vrnitev premoženja ni možna, predvideva druge načine odškodnine (2. odstavek 2. člena). Tudi za pravno osebo, ki je rok za vložitev predloga po 12.členu ZLPP zamudila, zakon v 15. členu določa, da v tem primeru upravičencu pripada odškodnina (obveznice odškodninskega sklada ali delnice v lasti RS).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/01-I in 45/1/94), zavrnilo.