Jedro

Tožena stranka je kot razlog za svojo odločitev navedla tudi, da je bila v obravnavanem postopku na podlagi tožnikovih dejanj in ravnanj ugotovljena njegova splošna neverodostojnost, zato ta s svojimi izjavami, katerim ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. To pa kaže na morebitno pomembnost opredelitve do tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma do sposobnosti razumevanja svojih dejanj, ravnanj in izjav, oziroma v tej zvezi, v kolikor bi bilo to potrebno, na postavitev zakonitega zastopnika v skladu z določilom 1. odstavka 19. člena ZMZ. Sodišče je zato odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-89/2012/6 (1312-12) z dne 20. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo tožnika za mednarodno zaščito ob sklicevanju na 2. in 5. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji), ker je na podlagi tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu z dne 3. 5. 2012 in lastnoročne pisne vloge z dne 25. 4. 2012 sklepalo, da je tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost po tem, ko je brez osebnih dokumentov dne 19. 3. 2012 vstopil na ozemlje Republike Slovenije iz Italije kot sopotnik v tovornem vozilu in si v Sežani kupil vozovnico za vlak do Ljubljane, kjer je prenočil ter se nato z vlakom odpeljal v Maribor, kjer so ga 21. 3. 2012 prijeli policisti ter nastanili v Center za tujce. Tam je po 4-ih dneh, ker je, kakor je sam navedel, videl, da mnogi čakajo na izročitev Republiki Italiji tudi po več mesecev, tožnik zaprosil za mednarodno zaščito med drugim zato, ker se je naveličal čakati na izročitev Italiji.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožnika v prošnji z dne 3. 5. 2012, vloženi osebno v navzočnosti njegovega tedanjega pooblaščenca na predpisanem obrazcu. Tedaj je navedel, da je rojen ... 1. 1967 v kraju ..., državljan Ruske federacije, z dokončano 10-letno osnovno šolo, pravoslavne vere, po narodnosti Gagauz, materni jezik ruski, poročen, oče sina, ni član nobene politične stranke oziroma organizacije, vojske ni služil, prestal pa je zaporno kazen zaradi naklepnega umora v Litvi med leti 1995 in 2000. 3. Posebej vprašan o razlogih, zaradi katerih potuje brez osebnih dokumentov, je povedal, da je svoj (notranji) potni list ob odhodu iz izvorne države izročil skupaj s pooblastilom za prodajo stanovanja osebi, zaposleni na sodišču v kraju Arhangelsk, potni list za tujino pa so mu ukradli v Italiji leta 2007. Ko mu je bilo predočeno, da iz policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU) Maribor z dne 21. 3. 2012 izhaja, da je pred osmimi leti na podlagi turističnega vizuma prišel v Republiko Italijo, je tožnik pojasnil, da si je vizum pridobil na diplomatsko konzularnem predstavništvu Italije v Ukrajini. V Italiji si je našel zaposlitev, vendar uradno tam ni bil nikoli prijavljen. Bival je v različnih krajih, kjer je pač dobil zaposlitev. Sicer si je skušal urediti legalno bivanje, kar je možno šele po sprejemu dolgo pričakovanega zakona, za kar pa bi potreboval svoj potni list (za tujino), ki mu je bil ukraden v Italiji leta 2007. Ko si ga je skušal pridobiti na ambasadi Ruske federacije v Rimu, je tožnik izvedel, da bi moral nanj dolgo čakati, več kot dva meseca. Ob predočenju, da iz policijske depeše PPIU Maribor z dne 21. 3. 2012 izhaja, da je bil tožnik v Italiji obravnavan zaradi prekrškov in da je zoper njega Italija razpisala „schengenski ukrep“ prepoved vstopa v Schengensko območje z veljavnostjo od 19. 10. 2011 do 19. 10. 2014 je pojasnil, da je bil pred približno 2 leti s strani policije pridržan po neki nogometni tekmi in izpuščen po plačilu globe v višini 60 EUR. Na vprašanje, ali je v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril nikalno in pojasnil, da v Italiji ni bilo tako intenzivno nadzorovanje njegovih možganov. Na začetku je bilo samo piskanje v ušesih in glavi. Navedel je še, da obstajajo osebe, ki mu to počnejo, ne ve pa konkretno, za kakšne ljudi gre in če bi vedel, bi se obrnil na organ oziroma sistem in zahteval njegovo odgovornost. Na vprašanje, katera je bila njegova ciljna država, ko je zapustil izvorno državo, je odgovoril, da je bila to Republika Italija in da si je prav zato tudi pridobil turistični vizum. Na vprašanje, s kakšnim namenom je prišel v Republiko Slovenijo, je odgovoril, da se je želel vrniti v izvorno državo, da si uredi dokumente in da je bil njegov namen, da Republiko Slovenijo samo prečka. Sam si je organiziral potovanje z različnimi prevoznimi sredstvi, njegov opis z geografskimi podrobnosti in časovnim sosledjem tožena stranka povzema v svoji obrazložitvi na str. 3 v 3. odstavku izpodbijane odločbe.

4. Na vprašanje o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je odgovoril, da so ga v izvorni državi stalno preganjali vse od takrat, ko je bil odpuščen s prestajanja zaporne kazni zaradi naklepnega umora v Litvi. Meni, da so ga preganjali nekateri pristojni organi, vendar ne ve, kateri pristojni organi so to bili. Stalno so ga motili pri delu. Če si je našel kakšno delo, ga je lastnik že čez dva dni odpustil. Še v zaporu se je seznanil z evangeličansko vero in jo sprejel tako, da se je tudi po vrnitvi iz zapora udeleževal njihovih srečanj in se obnašal skladno z njihovo vero. Iz tega razloga so ga začeli preganjati drugi prebivalci. Napadli so ga tudi fizično in mu blokirali roke ter ga udarili po glavi. Ogovarjali so ga tudi, češ da naj njegov sin ne bi bil v resnici njegov. Glavni razlog pa je ta, da mu stalno grozijo ljudje na daljavo, kar jim omogoča tehnika, tako da ga dosežejo na razdaljo 2 km. Tudi pri molitvi ga motijo na daljavo: ko prosi boga, da bi mu pomagal, mu na daljavo lansirajo v možgane besede tako, da zoper boga izreka kletvice. Na posebno vprašanje, ali je bil v izvorni državi na kakršenkoli način preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti posebni družbeni skupini, je odgovoril, da so ga preganjali, ko je nekaj časa delal v komiteju komunistične mladine še pred razpadom Sovjetske zveze. Ko mu je bilo predočeno, da iz njegove lastnoročne pisne vloge z dne 25. 4. 2012 izhaja, da prosi za mednarodno zaščito iz razloga, ker je zadnjih 10 let sistemsko zasledovan in preganjan s strani določenih organov, je na vprašanje, s strani katerih organov je bil preganjan, tožnik odgovoril, da sumi, da so ti organi KGB, ker policija ne more na ta način nikogar nadzorovati. Nekoč mu je njegov tast pojasnil, da je nadzorovan s strani organov, ker je tašča delala v Komunističnem komiteju, ljudje na takšnem položaju pa so bili vedno nadzorovani. Na posebno vprašanje, ali želi sam še kaj dodati, pa ni bil posebej vprašan in je pomembno za njegov postopek, je tožnik odgovoril, da včasih misli, da ni psihično zdrav. Zdaj sicer meni, da je zdrav. Obstajajo pa glasovi, čeprav se to zdi fantastično. Navedel je še, da sam, brez pomoči tega ne bo rešil. To pa je v vsakem primeru nevarno, ne samo zanj.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno povzema odgovore tožnika na vprašanja svojega tedanjega pooblaščenca A.A., PIC: na vprašanje, kaj meni, da bi se mu zgodilo v primeru vrnitve v izvorno državo, je odgovoril, da bi se znašel v zaporu v Sankt Petersburgu. Na nadaljnje vprašanje, kaj bi se mu zgodilo po njegovem mnenju v primeru vrnitve v Republiko Italijo, pa je odgovoril, da bi ga v najhujšem primeru vrnili v Rusko federacijo, tam pa to, kar je že predhodno povedal; v boljšem primeru ga bodo izpustili, a le za krajši čas, ker ga zasleduje italijanska mafija, ki bi obračunala z njim. Na vprašanje, iz katerega razloga ga zasleduje italijanska mafija, je odgovoril, da je to po naročilu teh organov, ki ga zasledujejo in je za njih nevaren, ker ve, kakšne naprave obstajajo. Na vprašanje, ali je vedel za možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito, je odgovoril, da je o tem slišal, a ni vedel, koga mora prositi za to zaščito. Na vprašanje, ali je bil to razlog, da je podal prošnjo šele sedaj in ne takoj po vstopu v Slovenijo, je odgovoril pritrdilno. Na posebno vprašanje svojega pooblaščenca, ali je dobil kakšne zdravniške izvide, ko je bil na pregledu pri psihiatru, je tožnik povedal, da ima izvide medicinska sestra.

6. Tožena stranka v zvezi z razlogi, ki jih je tožnik navedel kot razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ugotavlja, da je izvorno državo zapustil že pred osmimi leti s turističnim vizumom in odšel v Italijo, kjer je prebival nezakonito osem let, ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi z njegovo izjavo, da ima psihične težave, pa ugotavlja, da iz ugotovljenih dejstev izhaja, da ga njegovo stanje ni oviralo, ko je osem let prebival v Republiki Italiji in je ves ta čas opravljal različna dela. Sicer ne dvomi, da je vsak prosilec za mednarodno zaščito v težki situaciji, kar pa ne pomeni, da mu prošnje za mednarodno zaščito ni potrebno vložiti nemudoma v najkrajšem možnem času, ko ima za to možnost. Glede razlogov, ki jih je navajal pri vložitvi prošnje, tožena stranka meni, da je tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (zato ker se je naveličal čakati na izročitev Italiji ter težave s prebivalci zaradi vere, grožnje in motenje ljudi na daljavo, delu v Komunističnem komiteju, zasledovanje italijanske mafije), glede katerih dodatno še ugotavlja, da jih je glede na časovno odmaknjenost v delu, ki se nanašajo na izvorno državo, šteti za nepomembna za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega meni, da tožnik ni navedel nobene okoliščine, nastale po njegovi zapustitvi izvorne države, ki bi se nanašala na njegovo izvorno državo. Glede na njegove navedbe, da je želel ozemlje Republike Slovenije uporabiti le za tranzit na svoji poti naprej v svojo izvorno državo v tem primeru ni mogoč zaključek, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj mora biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi individualno utemeljen, medtem ko tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb ugotavlja, da so njegove navedbe glede izvorne države zaradi časovne oddaljenosti od njegovega odhoda nepomembne za presojo upravičenosti za mednarodno zaščito. Dodaja še, da je glede izvorne države tožnika splošno znano, da v Ruski federaciji ne obstaja situacija mednarodnega oboroženega spopada, ker bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Kot je toženi stranki znano iz reševanja drugih prošenj prosilcev, ki prav tako prihajajo iz tožnikove izvorne države in kot je tudi splošno znano, v Ruski federaciji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru o tem mediji množično poročali, varnostna situacija v Ruski federaciji pa ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Navaja še, da je bila v postopku ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca na podlagi njegovih dejanj in ravnanj, zato s svojimi izjavami, ki jim ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite.

7. Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je že ob podaji prošnje izjavil, da ima psihične težave ter da je tekom celotnega postopka navajal nenavadna dejstva, ki jih psihično zdrav človek ne navaja. Že v postopku zaradi ukrepa omejitve gibanja je po svoji pooblaščenki predlagal postavitev izvedenca psihiatra, vendar je ta dokazni predlog sodišče tedaj zavrnilo ob ugotovitvi, da je tožniku v Centru za tujce na voljo zdravnik – psihiater in ker je moralo v postopku zaradi omejitve gibanja odločiti v kratkem roku 3 dni. Navaja še, da ni niti tožena stranka postavila med postopkom izvedenca psihiatra, ki bi po njegovem mnenju moral potrditi, če je tožnik sploh sposoben za zaslišanje. Povezala pa se tudi ni niti s tožnikovo ženo, upoštevajoč 15. člen ZMZ, ki po njegovem mnenju zadeva tudi samega tožnika, ker je bolnik. Iz tega kot neutemeljen označuje tudi zaključek tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito nemudoma, saj za človeka z zdravstvenimi težavami rok 6 ali 7 dni ni dolg rok. Poleg tega navaja, da bolan človek ne more vedeti, katera dejstva so (ne)pomembna. Glede navedbe v izpodbijani odločbi na strani 5, da mora biti škoda v primeru vrnitve v izvorno državo individualno utemeljena, tožnik glede na svoje zdravstveno stanje navaja kot vprašljivo, kako se bo znašel v svoji državi, ko bo tožnik tja vrnjen, saj tožena stranka ni raziskala, kakšen je njegov odnos z ženo in kam bo šel tožnik, oziroma, ali je sposoben skrbeti sam zase, še zlasti upoštevajoč, da se mu lahko zdravstveno stanje še poslabša. Tožnik sodišču predlaga, da naj odloči po opravljeni glavni obravnavi in ponovnem zaslišanju tožnika ter po postavitvi izvedenca psihiatra tako, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

9. Sodišče je v obravnavanem primeru že odločalo in je s sodbo št. I U 1682/2012 z dne 18. 2. 2013 zavrnilo tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno ob sklicevanju na 2. in 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom I Up 125/2013 z dne 11. 4. 2013 ugodilo pritožbi tožnika in navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

10. Sodišče je v ponovljenem postopku odločilo, da je tožba utemeljena.

11. Zakonodajalec je z določili 1. do 16. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ opredelil razloge, zaradi katerih lahko pristojni organ (sedaj tožena stranka), če je podan katerikoli izmed v citiranih določilih taksativno navedenih razlogov, v pospešenem postopku obravnavano prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ (2. točka), ali če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ (4. točka), ali če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka). Tožena stranka se uvodoma v izpodbijani odločbi sicer sklicuje na 2. in 5. točko 55. člena ZMZ, vendar iz odločbe tožene stranke ni nedvoumno razvidno, na katerih zakonskih podlagah je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka se, kot že rečeno v preambuli svoje odločbe, sklicuje (poleg 5. točke) na 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ. Vendar nato v obrazložitvi odločbe v 10. odstavku na 4. strani poleg 5. točke izrecno citira le 4. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, 2. točko navedenega odstavka pa kot pravno podlago le opisno navaja v 2. odstavku na 5. strani obrazložitve, nato pa zopet za svojo odločitev (kot končno) izrecno navaja le 4. in 5. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, na kar izrecno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v uvodoma navedenem sklepu.

12. Na tej podlagi torej ni mogoče zaključiti, da se je tožena stranka pri svoji zavrnilni odločitvi oprla le na 2., ne pa tudi na 4. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. To in pa poleg tega še, da je tožena stranka kot razlog za svojo odločitev v 5. odstavku navedla tudi, da je bila v obravnavanem postopku na podlagi tožnikovih dejanj in ravnanj ugotovljena njegova splošna neverodostojnost, zato ta s svojimi izjavami, katerim zaradi prej navedenega ni mogoče dati kakšne dokazne vrednosti, ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite, pa kaže na morebitno pomembnost opredelitve do tožnikovega zdravstvenega stanja oziroma do sposobnosti razumevanja svojih dejanj, ravnanj in izjav, oziroma v tej zvezi, v kolikor bi bilo to potrebno, na postavitev zakonitega zastopnika v skladu z določilom 1. odstavka 19. člena ZMZ.

13. Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena določila 7. točke 2. odstavka 237. člena v povezavi s 3., 4. in 5. točko 1. odstavka 214. člena ZUP, napačno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo (4. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, se do ostalih navedb tožnika v tožbi ni posebej opredeljevalo, tožbenemu zahtevku pa je v celoti ugodilo tako, kot je bil postavljen v tožbi. Sodišče pa ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika na ustni javni glavni obravnavi, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).