Jedro

Izvajalec se je pri izvajanju radijske dejavnosti ves čas dolžan držati in izvajati radijsko dejavnost v skladu z veljavnim radijskim dovoljenjem. Pri spremembi, na katero se sklicuje tožnik, pa niti ni prišlo do spremembe programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (ki je sicer možna tudi na predlog imetnika dovoljenja), pač pa le do spremembe imena programa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora v roku treh mesecev od vročitve odločbe zagotoviti, da bo radijski program A. predvajan v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, tako da bo predvajal program v skladu z zapisanim namenom delovanja ter temeljnimi vsebinskimi izhodišči, v skladu z minimalnimi tedenskimi povprečji deležev posameznih zvrsti programskih vsebin v dnevnem oddajnem času in v skladu z minimalnimi tedenskimi povprečji deležev posameznih zvrsti programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času iz točk 2.c., 2.d. in 2.f. izreka veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti. V obrazložitvi navaja, da je v postopku strokovnega nadzorstva skladno s 109. členom Zakona o medijih (ZMed) in 3. členom Metodologije nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov (Metodologija) na podlagi lastnih posnetkov in podatkov izvedla analizo programskih vsebin, ki so se od 9. 11. 2015 do vključno 15. 11. 2015, v dnevnem oddajnem času od 0:00 do 24:00 razširjale na radijski frekvenci 92,6 MHz z oddajne točke ..., ki je bila imetniku veljavnega dovoljenja dodeljena za izvajanje radijske dejavnosti za radijski program A. Predvajani program ni kazal na aktivno vključevanje v posamezna področja življenja prebivalcev mesta ... z okolico, saj v programu ni bilo predvajanih tovrstnih tematik in oddaj, kar pomeni, da se radijski program ni izvajal v skladu z zapisanim v točki I/2.c. izreka dovoljenja. Nadalje izdajatelj ni predvajal kulturno-zabavnih, otroških ali mladinskih, kulturno-umetniških, izobraževalnih in športnih programskih vsebin, ni bilo prispevkov zunanjih sodelavcev, telefonskih anket, intervjujev v studiu in na terenu, jutranje, dopoldanske ali popoldanske redne oddaje z rubrikami ter oddaj s področja šolstva, športa ter zabave, kar kaže, da izdajatelj ni predvajal radijskega programa v skladu s temeljnimi programskimi izhodišči iz točke II./2.c izreka dovoljenja. Ugotavlja tudi, da so tedenska povprečja programskih vsebin v dnevnem oddajnem času manjša od zapisanih minimalnih tedenskih povprečij deležev posameznih zvrsti programskih vsebin v dnevnem oddajnem času iz točke 2.d. izreka dovoljenja, pa tudi, da so tedenska povprečja programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času manjša od minimalnih tedenskih povprečij deležev posameznih zvrsti programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času iz točke 2.f. izreka dovoljenja. Po pozivu k izjasnitvi je izdajatelj vztrajal, da je program ob upoštevanju rednega cikla oddajanja skladen z veljavnim dovoljenjem in da predvaja vse programske vsebine, ki so navedene v dovoljenju. Vendar toženka glede na navedene trditve svojih ugotovitev o deležih predvajanih programskih vsebin ne spreminja, saj izdajateljeve trditve niso podkrepljene z nobenimi konkretnimi podatki, ki bi dokazovali, da je bil predvajani radijski program v nadzorovanem času predvajan skladno s takrat veljavnim dovoljenjem. Izdajatelj še navaja, da gre v primeru točk I/2.c ter II/2.c, v katerih je opredeljen namen izdajanja programa in temeljna vsebinska izhodišča, za elementa programske zasnove v skladu s 17. členom ZMed, ne pa za obvezne programske zahteve, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju programov v smislu 4. alinee prvega odstavka 106. člena ZMed, ker ne ZMed in ne Metodologija namena izdajanja programa in temeljnih programskih izhodišč ne opredeljujeta kot obveznih programskih vsebin. Toženka njegov ugovor zavrača, ker sta tako namen izdajanja programa kot temeljna programska izhodišča kot osnovni programski zahtevi opredeljeni v 6. členu Splošnega akta o dovoljenju za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti (Splošni akt). Zaradi navedenega ju toženka tudi obravnava v okviru strokovnega nadzorstva. Z analizo programa je ugotovila, da izdajatelj s predvajanim programom ni sledil zapisanemu v omenjenih točkah. Skladno s 1. alineo tretjega odstavka 109. člena ZMed mora toženka v primeru ugotovljenih kršitev izdajatelja radijskega programa pisno opozoriti in odrediti, da ugotovljene kršitve odpravi v določenem roku, ki ne sme biti krajši enega meseca in ne daljši od šestih mesecev. Pri določitvi roka treh mesecev je upoštevala naravo ugotovljene kršitve ter ocenila, da jih je možno v tem roku odpraviti.

2. Tožnik v tožbi navaja, v zvezi z deleži, ki so določeni v 2.d. in 2.f. točki izreka veljavnega dovoljenja, da je v obdobju, ko je toženka opravljala nadzor, prišlo do menjave radijskega programa iz radijskega programa „A.“ v radijski program „B.“, zaradi česar dopušča možnost, da je v tem času prišlo do določenih odstopanj pri deležih programskih vsebin. Ministrstvo za kulturo je tožnika dne 6. 11. 2015 obvestilo o menjavi imena radijskega programa, le tri dni zatem pa je toženka izvedla nadzor, kar pomeni zlorabo pooblastil in ravnanje v nasprotju z načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP). Izpodbijana odločba pa je nepravilna in nezakonita v delu, ki se nanaša na zahtevo, da mora tožnik radijski program predvajati v skladu z zapisanim namenom delovanja ter temeljnimi programskimi izhodišči. Po mnenju tožnika namreč zakon in veljavno dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti take obveznosti ne nalagata oziroma je taka zahteva toženke nejasna in neizvršljiva. ZMed določa, katere programske zahteve mora upoštevati izdajatelj radijskega programa, med njimi pa ni namena izdajanja programa in temeljnih vsebinskih izhodišč za delovanje medija. Programske zahteve in omejitve za radijske programe so opredeljene v 5. oddelku 2. poglavja ZMed (84. - 99. člen ZMed). ZMed za radijski program normira samo delež lastne produkcije (85. člen ZMed), delež slovenske glasbe (86. člen ZMed) ter količinski obseg radijskega oglaševanja. Ni dvoma, da namen izdajanja programa in temeljna vsebinska izhodišča niso sestavni del osnovnih programskih zahtev dovoljenja. V skladu s 4. alineo prvega odstavka 106. člena ZMed mora dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti vsebovati tudi programski zahteve, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju programa. V tem delu gre za programske zahteve, ki jih ZMed opredeljuje v 85. in 86. členu, ne pa za katerekoli druge zahteve, ki iz zakona ne izhajajo. Programske zahteve, ki so tožniku naložene na podlagi 85. in 86. člena ZMed, so v veljavnem dovoljenju opredeljene v 2.d. in 2.f. točki izreka. Glede na določbo 109. člena ZMed toženka izvaja strokovno nadzorstvo nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev, pri tem pa ne gre za nadzor nad katerokoli vsebino izreka dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, pač pa le nad tistimi, ki so izdajatelju radijskega programa naložene na podlagi ZMed. Z izpodbijano odločbo je toženka napačno uporabila materialno pravo (85., 86. in 4. alineo prvega odstavka 106. člena ZMed) in tožniku naložila povsem nove obveznosti, ki iz zakona ne izhajajo. Pravice in obveznosti so lahko naložene le z zakonom oziroma na njegovi podlagi (87. člen ZMed), ne pa z izpodbijano odločbo. Toženka je glede izvajanja nadzora, ki ji ga daje 109. člen ZMed, presegla pooblastila. Zakon namreč toženki ne daje pooblastila za izvajanje nadzora nad namenom delovanja in temeljnimi programskimi izhodišči radijskega programa, pač pa le glede programskih zahtev. Navedeno izhaja tudi iz Metodologije, ki jo je toženka sprejela na podlagi sedmega in desetega odstavka 109. člena ZMed in v kateri je določen način ugotavljanja izpolnjevanja programskih zahtev in omejitev iz 3. in 5. oddelka 2. poglavja ter 3. in 4. alinee prvega odstavka 106. člena ZMed. Metodologija ne opredeljuje načina ugotavljanja izvajanja namena delovanja in temeljnih izhodišč. Tovrstna razlaga nadzora izhaja tudi iz dosedanje prakse toženke. V drugih primerih izvajanja nadzora po 109. členu ZMed in zato predstavlja odstop od ustaljene prakse toženke. Nadalje je nejasen tudi izrek toženke v delu, v katerem se tožniku nalaga predvajanje programa v skladu z namenom delovanja in temeljnimi programskimi izhodišči. Povzete obveznosti glede vsebine radijskega programa, ki bi jih moral tožnik skladno z izpodbijano odločbo predvajati, so povsem nejasne, saj ni mogoče razbrati, kdaj in kako se medij vključuje v življenje občanov, kdaj medij ustvarja sožitje poslušalcev, kdaj se aktivno vključuje v posamezna področja ipd. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na 2.c točko izreka dovoljenja. Toženka namreč navede, da po njenem mnenju niso izpolnjene omenjene zahteve oziroma to ugotavlja, z ničemer pa svoje odločitve ne obrazloži. Očitno je razlaga namena izdajanja radijskega programa in temeljnih izhodišč povsem arbitrarno in v očitno nerazumni presoji toženke. Zaradi nedoločenosti in nejasnosti izreka je kršena določba 213. člena ZUP, podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena in 7. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, kršitev pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS). Sklepno pa še izpostavlja, da je toženka dne 26. 11. 2015 izdala dovoljenje, s katerim je spremenila prej veljavno dovoljenje z dne 27. 1. 2014. V skladu z novim dovoljenjem tožnik ne razširja več radijskega programa „A.“, pač pa radijski program "B.". Naknadno je bilo 13. 1. 2016 izdano še dovoljenje, ki prav tako določa izvajanje radijskega programa „B.“. Glede na to, da izpodbijana odločba v izreku tožniku nalaga predvajanje radijskega programa „A.“, je tudi iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita, poleg tega pa tudi nejasna in se ne da preizkusiti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe oziroma podrejeno odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano odločbo je toženka izdala v postopku strokovnega nadzora, ki ga je izvajala na podlagi drugega odstavka 109. člena ZMed. V obravnavani zadevi je izvajala strokovni nadzor v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 109. člena ZMed, ki določa, da toženka v okviru strokovnega nadzora nadzira izvajanje programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega programa (3. in 4. alineja prvega odstavka 106. člena ZMed).

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporna pristojnost toženke za izvajanje strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev, ki izhajajo iz dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti v času izvajanja nadzora v tč. 2.d. in 2.f. - minimalna tedenska povprečja deležev posameznih zvrsti programskih vsebin v dnevnem oddajnem času; ter minimalna tedenska povprečja deležev posameznih zvrsti programskih vsebin lastne produkcije v dnevnem oddajnem času ter tudi ne ugotovitve toženke v zvezi s predpisanimi obveznostmi, ki bi jih tožnik v zvezi s tema programskima zahtevama moral izpolnjevati, pa jih v času nadzora ni. Sporno pa je, ali je dejstvo, ker je tožnik v obdobju, ko je toženka opravljala nadzor, menjal radijski program iz radijskega programa "A." v radijski program "B.", zaradi česar dopušča možnost, da je v tem času prišlo do določenih odstopanj pri deležih programskih vsebin, razlog, ki bi ga toženka kot opravičljiv morala upoštevati. Sodišče ugovora ne more upoštevati. ZMed kot razlog za neizvajanje programskih zahtev, kot so določene v dovoljenju, ne navaja spremembe dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti. Izvajalec se je pri izvajanju radijske dejavnosti ves čas dolžan držati in izvajati radijsko dejavnost v skladu z veljavnim radijskim dovoljenjem. Pri spremembi, na katero se sklicuje tožnik, pa niti ni prišlo do spremembe programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti (ki je sicer možna tudi na predlog imetnika dovoljenja - glej 7. člen Splošnega akta), pač pa le do spremembe imena programa iz "A." v "B." (primerjava odločbe št. 38161-3/2014/1 z dne 27. 1. 2014 z odločbo 38161-39/2015/1 z dne 26. 11. 2015). Na prilagajanje k novim programskim zahtevam se tožnik zato tudi ne more sklicevati.

7. V zvezi z zahtevo, da mora tožnik zagotoviti predvajanje programskih zahtev v skladu z zapisanim namenom delovanja ter temeljnimi vsebinskimi izhodišči, pa je med strankama sporno, ali za tožnika obstaja taka obveznost izvajanja radijskega programa. Po mnenju tožnika namreč ZMed in veljavno dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti take obveznosti tožniku ne nalagata. ZMed programske zahteve in omejitve za radijske programe opredeljuje v petem oddelku drugega poglavja ZMed (84. do 99. člen ZMed), torej ZMed za radijski program normira samo delež lastne produkcije (85. člen ZMed), delež slovenske glasbe (86. člen ZMed) ter količinski obseg radijskega oglaševanja, torej namen izdajanja programa in temeljna vsebinska izhodišča niso sestavni del osnovnih programskih zahtev dovoljenja. Sodišče ugovoru, ki ga tožnik utemeljuje na naslovu 5. oddelka ZMed, ki se glasi "Programske zahteve in omejitve" ne more slediti. Iz vsebine 5. oddelka izhaja, da so za oddajanje radijskih programov v tem oddelku določeni le najmanjši zakonsko določeni deleži programskih vsebin. Dovoljenje za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti (vsebina in pogoji za pridobitev) je urejeno v 105. in 106. členu ZMed ter Splošnem aktu. Tretji odstavek 105. člena določa, da mora vloga za pridobitev dovoljenja vsebovati programske zahteve, ki jih bo izdajatelj upošteval pri razširjanju programa, katere so te programske zahteve, pa je določeno, na podlagi četrtega odstavka 105. člena ZMed, v Splošnem aktu. Niso pa to programske zahteve iz 5. oddelka ZMed. Namreč toženka je v 4. členu Splošnega akta natančno predpisala osnovne programske zahteve, ki jih mora izdajatelj navesti na predpisanem obrazcu. Poleg drugih taksativno naštetih osnovnih programskih zahtev je tudi opis programa (namen izdajanja in temeljna vsebinska izhodišča za delovanje programa). Tudi prvi odstavek 106. člena ZMed, ki določa vsebino odločbe o dovoljenju, predpisuje, da so ena od obveznih sestavin odločbe o dovoljenju programske zahteve, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju medija. Izdajatelj radijskega programa si sam določi programske zahteve, ki jih mora upoštevati pri razširjanju svojega programa. Tako je bilo tudi v tožnikovem primeru. Tožnik je ob prenosu dovoljenja št. 38161-32/2011/1 z dne 4. 8. 2011 vedel za namen izdajanja njegovega programa in temeljna vsebinska izhodišča za delovanje programa. Ker med programske zahteve, ki so vpisane v dovoljenju za izdajanje radijske dejavnosti, sodita skladno s 4. členom Splošnega akta tudi namen izdajanja in temeljna vsebinska izhodišča, je bila toženka skladno s 3. alinejo prvega odstavka 109. člena ZMed pooblaščena za nadzor izvajanja programskih zahtev, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju svojega progama in so določene v 3. in 4. alineji prvega odstavka 106. člena ZMed, torej vseh, ki so bile, upoštevaje 4. in 5. člen splošnega akta, vnesene v dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti.

8. Tožnik se v podkrepitev svojega stališča sklicuje tudi na Metodologijo in navaja, da Metodologija ne opredeljuje načina ugotavljanja izvajanja namena delovanja in temeljnih izhodišč. Vendar pa je v 3. členu Metodologije določeno, da toženka preverja izpolnjevanje programskih zahtev, ki veljajo za radijske programe, z analizo posnetka vsebin, priloženih podatkov predvajanih vsebin in na podlagi drugih podatkov, ki so potrebni za ugotovitev dejanskega stanja, ter v skladu s klasifikacijo, določeno v metodologiji, torej preverja izvajanje vseh programskih zahtev. Tudi v Metodologiji zato ni podlage, da toženka ne bi bila pristojna izvajati nadzora nad namenom izdajanja programa in temeljnimi programskimi izhodišči radijskega programa, za katerega je imetnik pridobil radijsko dovoljenje in na njegovi podlagi radijsko frekvenco. Ugovor, da je konkretno izvajanje nadzora odstop od ustavljene prakse toženke, je neobrazložen in pavšalen in ga zato sodišče ne more preizkusiti in nanj odgovarjati.

9. Nadalje tožnik ugovarja, da je izrek toženke v delu, v katerem se tožniku nalaga predvajanje programov v skladu z namenom delovanja in temeljnimi programskimi izhodišči, nejasen. Sodišče ugovoru nejasnosti ne more slediti iz razloga, navedenega že zgoraj. Tako namen izdajanja kot temeljna vsebinska izhodišča tožniku ni predpisala toženka, ampak jih je v obrazec o osnovnih programskih zahtevah, ki jih mora izdajatelj upoštevati pri razširjanju programa, vpisal njegov pravni prednik. Torej gre za vsebino, ki jo radijsko dovoljenje povzame, kot jo opredeli sama stranka, ki zahteva izdajo dovoljenja. Prvo dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti, ki je bilo dodeljeno tožnikovemu pravnemu predniku in je bilo po vsebini o namenu izdajanja in temeljnimi vsebinskimi izhodišči enako kot veljavno, je bilo večkrat spremenjeno, tudi v času, ko ga je posedoval tožnik. V času nadzora je imel tožnik veljavno dovoljenje z dne 27. 1. 2014, kasneje sta mu bili izdani dovoljenji z dne 26. 11. 2015 in 13. 1. 2016. Nobenega od naštetih dovoljenj (ob enaki vsebini namena izdajanja programa in temeljnimi vsebinskimi izhodišči za delovanje programa) tožnik ni izpodbijal v upravnem sporu, zaradi v tem postopku ugovarjane nejasnosti izreka, čeprav je imel to možnost glede na v citiranih dovoljenjih navedene pravne pouke. Tudi po presoji sodišča dovoljenje v spornem ni nejasno.

10. Tožnik ugovarja še neobrazloženost odločbe v zvezi z zahtevo iz izpodbijane odločbe, da izvaja radijski program v skladu s točko 2.c. dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti. V opisu programa v točki I/2.c. izreka dovoljenja je opredeljeno: „Strategija medijev je zasnovana na vsestranskem vključevanju medija na področju življenja občanov. To ne pomeni predvsem le opisno posredovanje določenih informacij, temveč aktivno vključevanje medija v posamezna področja. Politika izvajanja tega programa bo etapna in bo najprej vključevala vzorčne skupine sodelavcev iz območja ... in okolice, kasneje pa jih organizirala kot novinarska poduredništva za posamezna področja. Vizija medija je ustvariti sožitje poslušalcev z območja ... in okolice, da bodo poleg dostopa do informacij, izobraževanja, zabave ipd. dobili možnost soustvarjanja programa. Bistvo naše vizije radijskega programa pa je doseči ustrezno uravnoteženost tega dostopa in pristopa." Toženka je glede na opravljeno analizo ugotovila, da radijski program glede na svojo vsebino ni bil namenjen poslušalcem z območja ... in okolice ter da bi ti imeli možnost soustvarjanja tega programa. Progam tudi ni kazal na aktivno vključevanje v posamezna področja življenja prebivalcev mesta ... z okolico, ker v programu ni bilo predvajanih tovrstnih tematik in oddaj. Da bi bile v program vključene oddaje, katerih odsotnost toženka ugotavlja v okviru nadzora, tožnik razen golega ugovora neobrazloženosti, ne navaja. Zato je po oceni sodišča toženka lahko v postopku nadzora ugotovila neizpolnjevanje namena izdajanja.

11. V točki II/2.c. izreka dovoljenja so zapisana temeljna vsebinska izhodišča za delovanje medija, iz katerih izhaja: „Prednostne vsebinske usmeritve programa so zabavne, informativne, kulturno-zabavne, otroške ali mladinske programske vsebine. Glede žanrske in tematske raznovrstnosti programa je ta opredeljen kot preplet informativnih, kulturno-umetniških, izobraževalnih, otroških ali mladinskih, športnih, kulturno-zabavnih in zabavnih programskih vsebin. Tematska raznovrstnost in kratek opis: novice, obvestila, prometne informacije, glasbene oddaje in lestvice, prispevki zunanjih sodelavcev (dopisniki, novinarji, šolski prispevki in rubrike), telefonske ankete, intervjuji v studiu in na terenu. Jutranja, dopoldanska in popoldanska redna oddaja z rubrikami, aktualne tedenske tematike iz družbeno političnega, gospodarskega področja, s področja šolstva in športa ter zabave (lastni komentarji ali prispevki gostov ali dopisnikov, zunanjih sodelavcev). Redni tedenski obiski na osnovnih in srednjih šolah, spremljanje šolskih in obšolskih dejavnosti. Redna praksa in izobraževanje šolarjev, dijakov in študentov v studiu radijskega programa". Tudi v tem okviru tožnik pozitivnih dejstev, ki bi kazala na obstoj oddaj, katerih neobstoj toženka ugotavlja, ne navaja, zato je ugovor tožnika glede neobrazloženosti prazen. Toženka je določno, s primerjavo temeljnih vsebinskih izhodišč s predvajanim programom zapisala, katerih programskih vsebin v tožnikovem predvajanju ni zasledila in zato v postopku nadzora opozorila tožnika na njegovo obvezo, da izpolnjuje temeljna vsebinska izhodišča. 12. Sklepno pa tožnik še izpostavlja, da je toženka dne 26. 11. 2015 izdala dovoljenje, s katerim je spremenila prej veljavno dovoljenje z dne 27. 1. 2014 in sicer je spremenila ime radijskega programa iz "A." v radijski program "B.". Naknadno pa je bilo 13. 1. 2016 izdano še dovoljenje, ki prav tako določa izvajanje radijskega programa "B.". Ker izpodbijana odločba v izreku tožniku nalaga predvajanje radijskega programa "A.", je tudi iz tega razloga nezakonita ter nejasna in se jo ne da preizkusiti. Ugovor ni utemeljen. Toženka je izvajala nadzor v določenem časovnem obdobju, ko se je tožnikov radijski program imenoval "A.", in na tej podlagi tudi izdala odločbo. Kasnejša sprememba zgolj imena v „B.“, pri čemer vsebina, predvsem pa sporen namen izdajanja programa in temeljna vsebinska izhodišča, ostajajo enaka, obveznosti, naložene z izpodbijano odločbo, za tožnika ne morejo biti spremenjene oziroma bi bila na podlagi spremembe imena programa odločba lahko nezakonita ali nejasna.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.