Jedro

Bodoča premoženjska škoda zaradi vzdrževanja premoženja ne predstavlja pravno priznane škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.060,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2005 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). V tretji točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki mesečno rento v znesku 633,29 EUR od vložitve tožbe dalje. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 522,90 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer zoper odločitev v 2. točki sodbe, ki se nanaša na izplačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v obrestnem delu in v delu, ki se nanaša na izplačilo rente iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na dohodku ter v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ali podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativne kršitve postopka, ker je vse od spremembe tožbe z dne 6.2.2008 izvajalo dokaze v smeri dokazovanja podlage in višine rentnega zahtevka, čeprav je rentni zahtevek zavrnilo iz razloga, da ne gre za pravno priznano škodo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj se sodba sklicuje na določbe ZOR, čeprav bi se morala opreti na določbe OZ. V konkretni zadevi se je škodni dogodek zgodil pred uveljavitvijo OZ, vendar se je tožnik zdravil vse do 30.4.2004, ko je že veljal OZ. Obseg škode je bil tožniku znan šele tedaj. Pritožnik tudi meni, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo prenizko zadoščenje. Priznalo mu je odškodnino v višini 40.000,00 EUR. Iz tega naslova pa je vtoževal znesek 50.075,11 EUR. V konkretni zadevi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati nadpovprečno aktivnost tožnika na vseh področjih, zaradi česar mu je nastalo nadpovprečno prikrajšanje. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo določilo 2. odstavka 189. člena ZOR, saj valorizacija že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo ni določena. Poleg že plačane odškodnine pa bi sodišče prve stopnje moralo valorizirati tudi prisojeno odškodnino. Tožeča stranka vztraja pri zahtevku iz naslova zakonskih zamudnih obresti iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od 21.1.2005 dalje do plačila. Tožena stranka v tem delu zahtevku ni nasprotovala, zato je odločitev sodišča, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, napačna. Glede rentnega zahtevka tožeča stranka meni, da renta zaradi izgube na dohodku, ki mu nastaja, ker ne more več opravljati del v zvezi z vzdrževanjem in ohranjanjem premoženja in mora zato najemati druge delavce, za kar jim mora plačevati, kar predstavlja izgubo na dohodku, predstavlja pravno priznano škodo. Tožnik mora tako dohodek, ki bi ga pridobil iz naslova košnje in v obliki subvencij, odvajati osebam, ki mu dejansko kosijo kmetijske površine, ostale prihodke, ki jih pridobi iz naslova gozda ter prodaje ostalih produktov pa nameni za poplačilo tuje delovne sile, ki jo je prisiljen najemati. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških zaradi napačno ugotovljenega uspeha v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo vtoževal plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 15.8.2000. Kljub temu, da je tožnik zdravljenje zaključil šele aprila 2004, mu je škoda nastala zaradi dogodka v letu 2000. Določbe Obligacijskega zakonika (1)(OZ), ki velja od 1.1.2002, se v skladu z določilom 1060. člena ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Ker je do škodnega dogodka prišlo leta 2000, je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 1060. člena Obligacijskega zakonika pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravna določila Zakona o obligacijskih razmerjih (2)(ZOR), kar neutemeljeno graja pritožnik.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o prenizko določeni odškodnini zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevaje izvedensko mnenje prof. dr. S. in izpovedbo tožnika je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova dosodilo odškodnino v višini 40.000,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 43 povprečnih neto plač. Dosojena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na vse okoliščine konkretne zadeve (tudi nadpovprečno aktivnost tožnika na vseh področjih) ustrezno umeščena v obstoječo sodno prakso (podobni primeri: glej judikate Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 574/2009, II Ips 116/2009, II Ips 95/2004).

Pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 2. odstavka 189. člena ZOR znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka iz tega naslova tožniku že plačala, utemeljeno valoriziralo. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti predpisuje 2. odstavek 189. člena ZOR. Ta določba, po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, se sicer v ZOR nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode, zato je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen (glej tudi judikata VS RS, opr. št. II Ips 79/2007 in II Ips 738/2007). Valorizacijo delnih plačil terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Sodišče prve stopnje, ki je znesek že plačane odškodnine valoriziralo, je ravnalo prav. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje valorizirati tudi odškodnino, ki jo je prisodilo, saj se v skladu z določilom 2. odstavka 195. člena ZOR povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker je sodišče prve stopnje valorizacijo delnega plačila pravilno opravilo, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje uspeh tožeče stranke, ki ga je upoštevalo pri odmeri stroškov, napačno izračunalo.

Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka v zamudo s plačilom prišla dne 21.1.2005, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP(3)). Ker niti iz trditev tožeče stranke niti iz dokazov ne izhaja, da je tožena stranka v zamudo s plačilom prišla dne 21.1.2005, je sodišče prve stopnje tožniku zakonske zamudne obresti od odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot tudi od odškodnine za tujo pomoč, v skladu z določilom 324. člena ZOR pravilno priznalo od vložitve tožbe dalje (26.5.2005). Tožeča stranka je namreč tista, ki mora v skladu z določilom 212. člena ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere svoj zahtevek opira.

Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo rentni zahtevek tožeče stranke. Drugi odstavek 195. člena ZOR predvideva povrnitev bodoče škode, ki se kaže v izgubi zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo ali trajnem povečanju potreb ali premoženjskih posledic uničenja oškodovančevih možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje. Pravilno je sodišče zaključilo, da ni pravne podlage za vtoževani rentni zahtevek. Pri tem je pravilno zapolnilo pravni standard "povečanja potreb", ki ne zajema tudi zmanjšanja premoženja zaradi stroškov občasnega vzdrževanja in ohranjanja premoženja, do katerega še ni prišlo, ampak naj bi do njega prišlo v prihodnosti (bodoča premoženjska škoda.) Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je tako pravilna.

Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje zaradi kasnejše zavrnitve rentnega zahtevka ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe dne 6.2.2008. Iz obrazložitve sklepa z dne 6.2.2008 izhaja, da je prvostopenjsko sodišče spremembo tožbe dovolilo zaradi smotrnosti dokončne ureditve razmerij med pravdnima strankama (185. člen ZPP), pri tem pa je izrecno navedlo, da dejstvo, da naj bi bil rentni zahtevek neutemeljen, ni razlog za nedovolitev spremembe tožbe. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v smeri dokazovanja podlage in višine rentnega zahtevka, ki jih je predlagal tožnik, kasneje pa zahtevek iz tega naslova zavrnilo, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), zato ni zagrešilo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

(1) Ur. l. RS, št. 83-4287/2001

(2) Ur. l. SFRJ, št.29-462/1978

(3) Zakon o pravdnem postopku: Ur. l. RS, št. 26-1210/1999 z dopolnitvami