Jedro

Ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da mu je bila izdana odredba o čakanju na delo doma do nadaljnjega, in da je bil o tej odredbi 8. 7. 2014 obveščen po telefonu, ni presodilo (in v tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno), ali je tožena stranka svojemu dokaznemu bremenu v tem sporu uspela zadostiti. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera preveriti, ali je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 odsoten iz razlogov, ki niso bili na strani tožene stranke, namreč da je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma le za 5 ur dne 11. 7. 2014 in da je bil o tem 8. 7. 2014 obveščen po telefonu. Šele ta ugotovitev bi omogočala zaključek, da tožnik od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 res ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, kot tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2014 kot nezakonite, za trajanje delovnega razmerja tožnika od 25. 7. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje, za vsa plačila, ki izvirajo iz delovnega razmerja (obračun in plačilo mesečne bruto plače v znesku 4.766,85 EUR bruto, izročitev obračunov plač, priznanje in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ) za čas od 25. 7. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje ter izplačilo denarnega povračila v znesku 85.803,30 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 487/2017. Ne glede na jasno stališče pritožbenega sodišča, da prejšnja prvostopenjska sodba ne vsebuje pravno relevantnih okoliščin za presojo obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj ponavlja, da je domnevna tožnikova kršitev, tj. neprihajanje na delo, takšne narave, da je v nobenem delovnem okolju ni mogoče tolerirati. Sodišče prve stopnje večkrat zmotno upošteva dejstvo, da je tožena stranka tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik odklonil, kot okoliščino, ki naj bi kazala na to, da je tožnik vedel, da se mora zglasiti na delu. Tožena stranka na tožnikovo odklonitev ni reagirala, kar kaže na to, da tožnika na delu ni pričakovala in se je pogajala naprej za ureditev njegovega statusa. Okoliščine za izredno odpoved po 109. členu ZDR-1 tako niso obstajale, saj je tožena stranka s tem, ko ni reagirala na odklonitev, jasno pokazala, da tožnika ne pričakuje na delu. Tožnik ni izostal z dela, ampak je tri mesece doma čakal, kaj bo naredila tožena stranka. Slednja pa je nato izkoristila situacijo, ki jo je sama ustvarila, in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka v tem sporu nosi dokazno breme, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zakonito in da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka ni podala navedb, s katerimi bi to utemeljila. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s strani A.A. obveščen o odredbi o čakanju na delo doma za pet ur 11. 7. 2014. A.A. se na zaslišanju ni ničesar spomnila, potrdila je zgolj navedbo, da je tožniku nekaj prebrala, kar naj bi spisal direktor tožene stranke, vsebine prebranega pa se ni spomnila. Že na podlagi te njene izpovedi sodišče prve stopnje zmotno zaključi, da je tožnika obvestila o čakanju na delo doma za pet ur navedenega dne, čeprav je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opozorilo na spornost njenega pričanja in dejstvo, da te odredbe, ki je bila predložena šele v novem sojenju, A.A. na sodišču sploh ni videla. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodila pritožbenega sodišča, da naj upošteva dejstvo, da odredba ni podpisana, nima žiga in ni bila vročena tožniku. Pri tem pa je neprepričljivo pojasnilo tožene stranke, da je to odredbo uničila. Glede na to, da je direktor tožene stranke izpovedal, da te listine ni podpisal, saj bi jo podpisal šele takrat, ko bi se tožnik oglasil, ta pravni akt sploh ni nastal in ga sodišče prve stopnje že iz tega razloga ne bi smelo upoštevati. Tožnik je prek odvetnika B.B. preverjal, kakšen je njegov status, torej ga je zanimalo, kaj namerava storiti tožena stranka. Glede na to dejstvo je neverjetno, da bi tožnik ignoriral klic tajnice direktorja A.A., naj se zglasi na delo, čeprav ni imel veljavne pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v obdobju od 14. 7. do 18. 7. 2014 utemeljeno verjel, da se ni dolžan zglasiti na delo, ker od tožene stranke ni dobil informacije oziroma pravnega akta, da z nadaljnjim izostajanjem z dela krši svoje delovnopravne obveznosti. Kvečjemu bi se lahko toženi stranki, ki ni odgovorila na SMS sporočilo odvetnika, očitalo pomanjkanje skrbnosti in ne tožniku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni moglo ostati neznano, na katero delovno mesto se mora vrniti, glede na to, da mu je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Nesporno namreč je, da je tožnik podpis te pogodbe o zaposlitvi odklonil, tožena stranka pa na to odklonitev ni reagirala. Od tožnika se tako ni moglo zahtevati, da prične z delom na tem delovnem mestu. Glede na to, da tožnik v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel veljavne pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka od njega ni mogla pričakovati, da se zglasi v njenih prostorih in prične z delom. Izpodbijana sodba je nezakonita tudi zato, ker ne vsebuje obrazložitve glede vsebine tožnikovega zagovora. Iz tega razloga je v nasprotju z listino v spisu, tj, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tožnikovim zagovorom, kar pomeni kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka prav tako ni niti trdila niti dokazovala, da nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ni mogoče. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo trditveno podlago poskušalo nadomestiti z izpovedjo direktorja tožene stranke. Vendar pa je slednji izpovedal ravno nasprotno, kot je v tem delu ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je kot razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja navedel poslovne razloge, ne pa krivdnih razlogov na strani tožnika. Izpoved direktorja je zato v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno in povsem brez potrebe obrazložilo zavrnitev zahtevka za izplačilo plač in denarno povračilo. Tožnik meni, da mu tudi po razrešitvi s funkcije direktorja tožene stranke pripada enaka plača, kot mu je pripadala na tem delovnem mestu. Ponujena pogodba o zaposlitvi pa nikoli ni stopila v veljavo. Podane so tudi kršitve iz 6., 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Ni protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče, ker je izpoved direktorja tožene stranke v nasprotju z listinami v spisu. Tudi zaradi razloga, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve vsebine tožnikovega zagovora v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni (in ne more biti) podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega razloga tudi ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vsebina tožnikovega zagovora namreč ne predstavlja odločilnega dejstva v tem sporu, v katerem mora sodišče prve stopnje samo preveriti, ali razlogi za neutemeljenost odpovednega razloga obstojijo ali ne.

6. Pritožba sodišču prve stopnje pavšalno očita še absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker so v tem delu pritožbene navedbe povsem nekonkretizirane, jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Tudi sicer ni našlo razlogov za obstoj kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ta je podana, kadar je sodišče v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank ‒ tretji odstavek 3. člena ZPP) in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kateri pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi že dvakrat odločalo in tožbeni zahtevek tožnika obakrat zavrnilo kot neutemeljen (v sodbi opr. št. I Pd 1057/2014 z dne 8. 10. 2015 in po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1141/2015 z dne 9. 6. 2016 v sodbi opr. št. I Pd 769/2016 z dne 6. 4. 2017). Sodišče prve stopnje je po ponovnem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 487/2017 z dne 3. 8. 2017, v katerem je pritožbeno sodišče opozorilo na pravne vidike tega spora, tožbeni zahtevek v izpodbijani sodbi ponovno zavrnilo, pri tem pa ugotovilo naslednja dejstva oziroma zavzelo naslednja stališča: - da je imel tožnik sklenjenih več individualnih pogodb o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za določen čas mandata, zadnjo z dne 10. 5. 2010, v kateri je imel dogovorjeno pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, - da ga je tožena stranka 11. 4. 2014 razrešila s funkcije direktorja, zaradi česar je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010 prenehala veljati 11. 5. 2014, - da je tožena stranka tožniku 25. 7. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi izostanka z dela in neobvestitve delodajalca o razlogih za izostanek od 14. do 18. 7. 2014 po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), - da je tožena stranka tožniku po razrešitvi s funkcije direktorja odredila čakanje na delo za čas od 11. 4. 2014 do 18. 4. 2014, nato pa je bil tožnik na letnem dopustu do vključno 11. 7. 2014 (tega dne le za tri ure), - da je tožena stranka 8. 7. 2014 tožniku izdala odredbo o napotitvi na čakanje na delo za 5 delovnih ur na dan 11. 7. 2014, o čemer ga je 8. 7. 2014 obvestila delavka tožene stranke A.A. in ga povabila, naj pride podpisat izdano odredbo, - da direktor tožene stranke odvetnika B.B., ki je v zadevi neformalno deloval v vlogi mediatorja, ni obvestil, da bi bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma do nadaljnjega, pač pa mu je to povedal tožnik sam, - da tožnik v obdobju od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ni prišel na delo, čeprav mu za to obdobje ni bilo odrejeno čakanje na delo, in da ni ravnal z zadostno skrbnostjo v zvezi z ugotavljanjem števila dni preostalega dopusta in odrejenim čakanjem na delo doma od 11. 7. 2014 dalje, zato je podan zatrjevani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, - da je podan tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

8. V tem individualnem delovnem sporu je med pravdnima strankama sporno, ali je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Na toženi stranki, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 v tem sporu breme, da dokaže utemeljenost razloga za to odpoved, tj. da tožnika v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil. To (materialno) dokazno breme pa ni ovira, da v pravdi zaradi ugovorov ene in druge stranke dejansko (procesno) dokazno breme ne bi prehajalo z ene stranke na drugo. Na podlagi ugovora tožnika, da je bil razlog za njegovo odsotnost odredba o čakanju na delo doma, o kateri je bil tožnik obveščen po telefonu s strani tajnice direktorja tožene stranke A.A. 8. 7. 2014, je dokazno breme prešlo na tožnika. Vendar je na podlagi ugovora tožene stranke, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma zgolj za 5 delovnih ur dne 11. 7. 2014 (ker je imel za ta dan le tri ure preostalega letnega dopusta) in da je bil tožnik o tem obveščen po telefonu, breme dokaza tega dejstva (in s tem utemeljenosti odpovednega razloga) v tem sporu prešlo nazaj na toženo stranko. Tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo in je izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da mu je bila izdana odredba o čakanju na delo doma do nadaljnjega in da je bil 8. 7. 2014 po telefonu obveščen o odredbi s takšno vsebino (to je razvidno iz 20. in 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik v primerjavi z "običajnim delavcem" v bistveno drugačni dejanski situaciji, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 487/2017 z dne 3. 8. 2017. Tožniku je namreč v posledici razrešitve s funkcije direktorja tožene stranke 11. 4. 2014 prenehala individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010, ni pa mu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas, vzpostavljeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993 za delovno mesto vodje servisa. Tožena stranka je tožniku na podlagi 3. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010 ponudila zaposlitev na delovnem mestu pomočnik vodje priklopa, ki pa je tožnik ni sprejel. Tožena stranka je tožniku zaradi nerešenega delovnopravnega položaja odredila čakanje na delo za čas od 11. 4. 2014 do 18. 4. 2014, nato pa je bil tožnik na letnem dopustu (ki mu je pripadal za leti 2013 in 2014) do 11. 7. 2014 (za ta dan le za tri ure). Ker delovnega mesta vodje servisa v letu 2014 ni bilo več (teh trditev tožena stranka ni prerekala), pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik vodje priklopa pa tožnik ni podpisal, tožnik po razrešitvi ni imel določenega oziroma dogovorjenega delovnega mesta, na katerem bi lahko delal, niti nista s toženo stranko opredelila pogojev, pod katerimi bi delal (plača ipd.). Obveznost opravljanja dela je sicer res temeljna obveznost vsakega delavca (prvi odstavek 33. člena ZDR-1), vendar pri presoji utemeljenega odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni mogoče enačiti položaja tožnika s položajem delavca, ki ima sklenjeno delovno razmerje za točno določeno delovno mesto in zato točno ve, kje in pod kakšnimi pogoji svoje delo opravlja. Če je namreč delavec iz razlogov na strani delodajalca odsoten z dela (na primer na podlagi odredbe za čakanje na delo), potem že pojmovno ne more kršiti svoje obveznosti obveščanja delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, saj ne gre za razloge na strani delavca, ampak za odločitev delodajalca, obveščanje o kateri ni stvar delavca. V takem primeru ne more biti izpolnjen zakonski znak odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 10. Ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da mu je bila izdana odredba o čakanju na delo doma do nadaljnjega in da je bil o tej odredbi 8. 7. 2014 obveščen po telefonu, ni presodilo (in v tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno), ali je tožena stranka svojemu dokaznemu bremenu v tem sporu uspela zadostiti. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera preveriti, ali je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 odsoten iz razlogov, ki niso bili na strani tožene stranke, namreč da je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma le za 5 ur dne 11. 7. 2014 in da je bil o tem 8. 7. 2014 obveščen po telefonu. Šele ta ugotovitev bi omogočala zaključek, da tožnik od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 res ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, kot tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita tožena stranka. Ker pritožbeno sodišče sàmo brez izvedbe pritožbene obravnave teh dejstev ne more ugotoviti, izvedba pritožbene obravnave pa glede na okoliščine primera ne bi bila smiselna, saj bi odločitev o reparacijskem zahtevku in zahtevku za plačilo denarnega povračila v vsakem primeru terjala razveljavitev dela sodbe, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati zavzeta materialnopravna stališča in o obstoju utemeljenega odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ponovno odločiti. Če na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne bo moglo zanesljivo ugotoviti, da tožena stranka ni bila seznanjena o razlogih za tožnikovo odsotnost v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014, bo moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pri tem bo moralo upoštevati, na kar utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, da na podlagi izpovedi A.A. ni mogoče zaključiti, da je listina Napotitev na čakanje z dne 8. 7. 2014 (B12) s takšno vsebino dejansko obstajala že takrat in da je ravno vsebino te listine A.A. 8. 7. 2014 po telefonu prebrala tožniku. A.A. je namreč izpovedala zgolj to, da je po nalogu direktorja tožene stranke telefonirala tožniku, mu prebrala vsebino listine Napotitev na čakanje na delo doma ter mu rekla, naj jo pride podpisat. Ni pa vedela izpovedati, katerega dne je bilo to in kakšna je bila vsebina listine. Sodišče prve stopnje priči listine B12 tudi ni predočilo, saj te listine v času zaslišanja priče v spisu sploh še ni bilo (v spis je bila vložena s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 5. 9. 2016). Tudi na podlagi same te listine ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma le za 5 ur dne 11. 7. 2014, saj s strani tožene stranke ta listina ni bila niti podpisana niti žigosana, prav tako nikoli ni bila vročena tožniku. Pojasnilo tožene stranke, da je v spis vložila zgolj kopijo (print) te listine in ne originala, ker ta ni bil shranjen, saj se tožnik ni javil na delo, pa ni prepričljivo. Ni namreč verjetno, da bi delodajalec zavrgel kakršnokoli dokumentacijo, ki se nanaša na delovno razmerje zaposlenega delavca, pri čemer je bilo med tožnikom in toženo stranko v tistem času celo sporno, na katero delovno mesto in pod kakšnimi pogoji bo tožnik prišel delat. 12. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je podan utemeljen odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in na podlagi te presoje odločiti o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nato bo moralo odločiti še o reparacijskem tožbenem zahtevku in zahtevku za izplačilo denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1. 13. Pritožbeno sodišče je na podlagi predloga tožnika in ob upoštevanju dejstva, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov in materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje pred drug senat (356. člen ZPP).

14. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbe se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.