Jedro

Ker je tožnik zahteval vročitev odločbe, izdane v postopku, v katerem ni bil udeležen kot stranka, oba upravna organa pa sta presodila, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi mu lahko dale položaj stranke po 49. členu ZUP/86, je bila njegova zahteva pravilno zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 884/98-19 z dne 8.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.5.1998. Tožena stranka je z njo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Š.L. z dne 13.2.1998, s katerim je odločila, da se zavrže zahtevek tožnika z dne 3.2.1998 za pritegnitev kot stranke v postopku za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo prizidka k ZD Š.L., s komunalno in zunanjo ureditvijo - prva faza, na parcelah št. 139/1, 139/2, 139/3 in 139/4 k.o. Š.L., ki ga je izdala 9.1.1998. Oba organa sta ugotovila, da se bo gradnja izvajala v celoti na parceli investitorja, prometni režim na K. cesti pa ne bo spremenjen. Tožnik zato ni izkazal razlog, da se mu prizna status stranke.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se je v obravnavani zadevi upravni postopek vodil o zahtevku, s katerim je tožnik zahteval vročitev enotnega dovoljenja za gradnjo in izdajo odločbe, s katero bi pridobil status stranke v tem postopku. Ker je bil tak zahtevek vložen po izdaji prvostopne odločbe ga ni bilo mogoče obravnavati kot zahtevek za pripustitev kot stranke v postopek po 139. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, temveč le kot zahtevo za vročitev odločbe. Vročanje pisanj v upravnem postopku ureja Zakon o splošnem upravnem postopku v 5. poglavju. Po 81. členu se pisanje vroči tistemu, kateremu je namenjeno. Odločbo, s katero se je odločalo v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, se vroči osebam, ki imajo v tem postopku položaj stranke. Iz tega izhaja, da je prvostopni organ s tem, da se je opredeljeval do položaja, ki ga naj bi tožnik v postopku imel, dejansko odločal o njegovem zahtevku za vročitev odločbe. Zato je tudi tožena stranka, ki je v izpodbijani odločbi odločala o tožnikovih pritožbenih navedbah, da v postopku ni imel možnosti varovati svojih pravic in pravnih koristi, pravilno opredelila predmet svojega preizkusa, to je vprašanje ali gre tožniku v sporni upravni zadevi položaj stranke, ki je podlaga za odločitev o zahtevku za vročitev odločbe. Tožnikove navedbe je utemeljeno zavrnila. Razlogovanje, da se zaradi posega, zaradi katega je bilo izdano enotno dovoljenje, ne bodo bistveno poslabšali tožnikovi življenjski in bivalni pogoji oziroma, da zaradi tega posega ne bo utrpel škode na svojih zemljiščih in objektih, ima podlago v podatkih upravnih spisov. Iz lokacijske dokumentacije z dne 2.12.1997, ki je sestavni del odločbe izhaja, da so k prizidku ZD Š.L. urgentne vožnje reševalnih vozil predvidene, tako kot doslej, iz S. ceste na severni strani objekta, iz K. ulice, pa je predviden le dovoz v nove garaže za reševalna vozila. To bo promet na K. ulici povečalo za največ 8 voženj reševalnih vozil na dan. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da se prometni režim na tej cesti zaradi gradnje ne bo spremenil. Šele takšen poseg v prostor, ki bi zahteval spremembo prometnega režima na cesti, bi utegnil biti razlog za priznanje položaja stranke osebi, v katere javnopravno varovane pravice oziroma pravne koristi bi bilo s tem poseženo. Zato je pravilna odločitev obeh upravnih organov, da ni podlage za vročitev sporne odločbe, ker tožniku ne gre položaj stranke.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo napakam obeh upravnih organov in zato izdalo nezakonito sodbo. Kršena so bila temeljna načela upravnega postopka. Tožniku ni bila dana možnost zavarovati svoje pravice in pravne koristi. Upravna enota je ignorirala predlog županov občine Š.L., da v postopku sodelujejo še drugi lastniki hiš na K. cesti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval s trditvijo o bistvenem poslabšanju razmer pri uživanju svojih nepremičnin (parkiranju vozil) in s spremembami prometnega režima. Tožena stranka v svoji odločbi in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sta obrazložila, zakaj tožniku ne gre položaj stranke v upravnem postopku, prav na tej podlagi pa je bil tožnikov zahtevek za vročitev odločbe zavržen.

Navedeni razlogi so skladni s podatki spisa in z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ne v svojem zahtevku z dne 3.2.1998, ne v pritožbi zoper sklep prve stopnje in tudi ne v tožbi, ni navajal in izkazoval konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi lahko bilo v postopku izdaje enotnega gradbenega dovoljenja poseženo v njegove pravice ali pravne koristi. To pa pomeni, da je pravilna presoja o tem, da tožniku v spornem postopku ne gre položaj stranke po 49. členu ZUP/86 in da so zato pravilne tako odločitve obeh upravnih organov kot sodišča prve stopnje. Ob navedenem tožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri se pavšalno sklicuje na temeljna načela upravnega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.