Jedro

Namen začasne odredbe je v preprečitvi ogroženosti otroka, optimalna ureditev stikov pa je stvar končne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zavrnilo ugovor predlagateljice zoper sklep o začasni odredbi II N 448/2020 z dne 9. 2. 2021, s katerim je odločilo: da stiki mld. A. A. s staršema začasno potekajo tako, da deklica izmenično po en strnjen teden preživlja s posameznim od staršev, predaja otroka pa poteka vsako nedeljo ob 19.30 uri na naslovu starša, pri katerem se A. A. ob izmenjavi nahaja; šolske počitnice ter praznike A. A. preživlja pri tistem od staršev, pri katerem se nahaja na stiku po opisnem režimu; kar je oče predlagal več ali drugače, je bilo zavrnjeno; za primer kršitve začasne odredbe je sodišče staršema določilo tudi denarno kazen v višini 500 EUR. V II. točki izreka je sodišče odločitev o stroških v zvezi z ugovornim postopkom pridržalo do končne odločitve v nepravdnem postopku (II. točka izreka).

2. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Predlagateljica izpostavlja, da je bila na naroku dne 17. 8. 2021 sklenjena začasna sodna poravnava. Ta predstavlja sodno odločbo, ki posega v vse dotedanje sodne odločbe, z začasno poravnavo je sodišče spremenilo odločitev, ki se nanaša na začasno odredbo z dne 9. 2. 2021. Začasna sodna poravnava je bila še podaljšana z dogovorom med pooblaščencema. Kasnejša sodna odločitev, tj. začasna sodna poravnava, predstavlja prenehanje veljavnosti začasne odredbe, zato bi sodišče moralo ugovor zavreči oziroma pozvati predlagateljico k opredelitvi do vloženega pravnega sredstva. Sodišče se do sklenjene sodne poravnave ne opredeli, izpodbijani sklep glede odločitve v tem delu nima razlogov. Predlagateljica nadalje navaja, da sodišče ravna v njeno škodo že od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe, saj je odredbo izdalo, preden je predlog vročilo predlagateljici. Sodišču se je mudilo izdati začasno odredbo, čeprav se 273.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) uporabi res v skrajnih primerih. V konkretnem primeru ni šlo za silo, ki bi terjala pospešeno obravnavanje, saj je sodišče nato potrebovalo deset mesecev, da se je o zadevi izjasnilo.

Sodišče v obrazložitvi pojasnjuje, da se pri izdaji začasne odredbe v družinskih zadevah ne postopa po določbi 272. člena ZIZ, temveč po določbi 273.a člena ZIZ. Če bi objektivno vrednotilo ugovor zoper začasno odredbo, bi ugotovilo, da predlagateljica ni omenjala pogojev, ki so določeni v 272. členu ZIZ. Je bilo pa zapisano, da mora ogroženost dobiti svojo vsebino, ki jo je mogoče primerjati s pravili, ki sicer veljajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev. Pravni standard ogroženosti je torej treba tehtati, dodatno je treba izkazovati objektivni pogoj, tj. verjetnost obstoja ali nastanka terjatve. Tega sodišče ni iskalo.

Sodišče skuša predlagateljici vsiliti nekaj, česar ni trdila. Zaključek, da predlagateljica na A. A. zavestno prenaša lastna subjektivna dojemanja družinske situacije in ji ne dopusti, da bi si ustvarila lastno sliko ter breme odločanja o stikih in odgovornost za stike ter za svoja ravnanja prenaša na svojo hčerko, predstavlja resne žaljive, neprimerne in neutemeljene obtožbe. Ni jasno, od kod sodišču podlaga za takšno stališče, saj bi moral biti za takšen zaključek izveden najmanj dokaz z izvedencem klinične psihologije. Sodišče se sklicuje na ogroženost hčere nepravdnih udeležencev, ki naj bi bila podana, ker so stiki z očetom okleščeni zaradi pogojevanj s strani matere. Zateka se k popolnemu negiranju dogovora o obsegu stikov, ki ga je predlagateljica izrecno in jasno opredelila in pojasnila, tako da citira latinski rek. Iz nič je ustvarilo dvom v jasen dogovor med udeležencema, ki je bil sklenjen za čas od septembra 2020. Glede ogroženosti otroka predlagateljica navaja, da ni nasprotovala stikom med očetom in hčero, ni se pa strinjala z režimom teden dni pri enem in teden dni pri drugem od staršev. Opozarja na 161. člen Družinskega zakonika (DZ) ter navaja, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če ni ogroženosti. Za izdajo začasne odredbe mora biti položaj otroka tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe, sodišče pa odnosa ogroženosti ni definiralo. Namen začasnih odredb je v preprečitvi ogroženosti otroka, optimalna ureditev stikov pa je stvar končne odločbe. Sodišče se je oprlo na mnenje centra za socialno delo (CSD), ki pa ne govori o okoliščinah ogroženosti. Ni jasno, čemu je bil namenjen postopek z vključitvijo zagovornice otrokovih pravic. Če bi sodišče vpogledalo poročila o poteku zagovorništva ter izjavo mld. hčere udeležencev, bi si lahko samo ustvarilo določen vtis. Predlagateljica nasprotuje zaključku sodišča, da je pojasnila, da so se želje hčere spremenile in niso enake tistim, ki so bile podane pred CSD, kar je treba jemati s kritično distanco. Sodišče je imelo pred seboj zapisano stališče otroka, smiselno 158. členu DZ je dolžno upoštevati otrokovo mnenje. Sodišče je tudi prezrlo navedbe mnenja, da gre za konflikt med staršema ter številne odločilne okoliščine in zadržalo nevzdržno odločitev. Izpostavljene okoliščine kažejo tudi, da režim teden dni pri enemu od staršev in teden dni pri drugemu, za A. A. ni ustrezen in primeren.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sklep o začasni odredbi izdalo 9. 2. 2021. V nadaljevanju sta udeleženca še pred odločitvijo sodišča o ugovoru predlagateljice zoper začasno odredbo na naroku dne 17. 8. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila o načinu izvajanja in obsegu stikov udeležencev z mld. A. A. v času od 17. 8. 2021 do 5. 10. 2021. Glede na takšno vsebino začasne sodne poravnave so neutemeljene pritožbene navedbe, da začasna sodna poravnava predstavlja prenehanje veljavnosti začasne odredbe in je sodišče zmotno odločalo o ugovoru. Navedena začasna sodna poravnava se je namreč nanašala le na točno določeno obdobje, sicer pa na začasno odredbo ni vplivala, zato ne drži, da je sodišče neutemeljeno odločalo o ugovoru. Ker je obdobje, za katerega je veljal režim po začasni sodni poravnavi, že poteklo,1 pa so neutemeljeni tudi očitki sodišču, da bi se o tem moralo v izpodbijanem sklepu, s katerim je odločalo o ugovoru zoper začasno odredbo, posebej opredeljevati.

6. Neutemeljen je očitek glede ravnanja sodišča, ki je začasno odredbo izdalo pred vročitvijo predloga nasprotnemu udeležencu. Kot navaja sama predlagateljica, je bila kontradiktornost vzpostavljena naknadno, saj se je lahko o predlogu oziroma o začasni odredbi predlagateljica izjasnila v ugovoru. Glede na okoliščine, navedene v predlogu za izdajo začasne odredbe, je v situaciji, ko je sodišče ugotovilo, da se starša o stikih nista mogla sporazumeti, stiki med očetom in hčero pa so bili okleščeni zaradi pogojevanj s strani matere, utemeljeno začasno odredbo izdalo še pred vročitvijo predloga nasprotnega udeleženca predlagateljici.2 Opozarjanje predlagateljice na 273.b člen ZIZ, ki določa, kdaj ni dopusten ugovor zoper začasno odredbo za varstvo koristi otrok, v konkretni zadevi ni razumljivo.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravno podlago za izdajo začasne odredbe v družinskih zadevah. To predstavlja 161. člen DZ, ki kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa s stopnjo verjetnosti izkazano ogroženost otroka. Neutemeljeni so očitki sodišču, da predlagateljica v ugovoru ni omenjala pogojev, ki so določeni v 272. členu ZIZ, saj tudi v pritožbi še vedno navaja, da je treba ogroženost primerjati s pravili, ki veljajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev, govori pa tudi o dodatnem izkazovanju objektivnega pogoja verjetnosti obstoja ali nastanka terjatve (ki je določen v navedenem členu) in v zvezi s tem sodišču glede na 161. člen DZ neutemeljeno očita, da tega pogoja v izpodbijanem sklepu ni.

8. Sodišče prve stopnje je že v sklepu o začasni odredbi pravilno ugotovilo, da je podana ogroženost mld. A. A. in se pri tem pravilno oprlo tudi na poročili CSD, iz katerih je izhajalo, da gre med udeležencema za visoko konfliktno razvezo, starša pa v medsebojna nesoglasja vključujeta tudi mld. hčer ter nista pripravljena sklepati kompromisov. A. A. je takrat pojasnila, da si želi biti teden pri mami in teden pri očetu, CSD pa je zaključno navedel, da je nujno (ker starša v svojih zahtevah ne popuščata in ogrožata hčerin razvoj), da se stiki uredijo z začasno odredbo, da se A. A. vsaj delno zaščiti pred konflikti staršev. Hkrati je sodišče zaključilo, da je v dani življenjski situaciji, ko so bili A. A. stiki z očetom podrejeni materinim željam oziroma zahtevam, ta ogrožena do te mere, da je za zavarovanje njenih največjih koristi nujna izdaja začasne odredbe, s katero se določa obseg začasnih stikov z očetom. V izpodbijanem sklepu pa je sodišče glede verjetnosti izkazane ogroženosti mld. A. A. podalo še dodatne razloge v 8. točki obrazložitve, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.3 Glede na ugotovitve, da iz materine izpovedi izhaja, da z očetom od januarja 2020 dalje ne komunicira, da breme komunikacije z njim prenaša na A. A. ter da A. A. o predmetnem postopku in odločitvah sodišča seznanja le toliko in v obsegu, ki ga sama ocenjuje za primernega,4 pa predlagateljica neutemeljeno izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je na podlagi navedenih ugotovitev (s stopnjo verjetnosti) napravilo v 9. točki obrazložitve.5

9. Očitek, da so zaključki sodišča glede A. A. ogroženosti zmotni, ker predlagateljica ni nasprotovala stikom med očetom in hčero, strinjala se ni le z režimom teden dni pri enem in teden dni pri drugem od staršev, ni utemeljen. Predlagateljica je namreč med drugim od 3. 4. 2020 do julija 2020 samovoljno prekinila stike očeta z A. A., stikov tudi od 5. 9. do 30. 10. 2020 ni bilo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno ugotovilo, da je predlagateljica od nasprotnega udeleženca zahtevala režim stikov, po katerem je hči pretežen del časa pri njej, ni pa dokazala obstoja zatrjevanega dogovora od septembra 2020, po katerem se stiki A. A. z očetom odvijajo le vsak drugi vikend. Ugotovitve sodišča o materinim enostranskem pogojevanju stikov očeta s hčerjo so pravilne, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tako je neutemeljena navedba, da je sodišče iz nič ustvarilo dvom v jasen dogovor med udeležencema, saj je šlo le za zahtevo predlagateljice, ki je od nasprotnega udeleženca zahtevala pisno izjavo, da se strinja z režimom stikov med njim in mld. A. A. (vsak drugi vikend od 16. ure v petek do 16. ure v nedeljo).6

10. Navedba, da sodišče izda začasno odredbo takrat, ko je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe in je potrebno nujno ukrepanje, so utemeljene, sodišče prve stopnje pa je takšno dejansko stanje v skladu s 161. členom DZ tudi ugotovilo, zato je ugovor zoper izdano začasno odredbo z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo. Utemeljena je tudi navedba, da je namen začasne odredbe v preprečitvi ogroženosti otroka, optimalna ureditev stikov pa je stvar končne odločbe, zato bo o takšni optimalni ureditvi s končno odločbo sodišče tudi odločilo. Glede na to, da so v preteklosti stiki na način, kot jih je določilo sodišče, že potekali, na podoben način so bili dogovorjeni z začasno sodno poravnavo, takšen predlog pa je podal tudi CSD, je odločitev o (začasnem) načinu ureditve stikov ustrezna. Takšna je bila tudi prvotna želja mld. A. A., čeprav drži, da so se njene želje v vmesnem času spremenile. Način, na katerega je sodišče (ob podanem pogoju ogroženosti) stike začasno uredilo, je tudi v izogib prejudiciranju najbolj ustrezen.

11. Neutemeljeni so tudi očitki sodišču glede (ne)upoštevanja A. A. mnenja. Sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka sicer upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Vendar lahko izda začasno odredbo tudi brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja (1. in 2. odst. 158. čl. DZ). Že iz tega (a fortiori) izhaja, da ob izdaji začasne odredbe sodišče nikakor ni „vezano“ na morebiti izraženo voljo oziroma željo otroka.7 V konkretnem je primeru je A. A. svoje mnenje podala. Najprej (v času izdaje začasne odredbe) je navedla, da želi biti teden pri mami in teden pri očetu, nato je svoje mnenje spremenila, glede na njeno starost pa ni izključeno, da bo njeno mnenje čez pol leta ponovno drugačno, saj stiki kljub izdani začasni odredbi z dne 9. 2. 2021 dlje časa niso potekali, po izteku obdobja, v katerem so potekali po začasni sodni poravnavi (17. 8. 2021 do 5. 10. 2021) do odločitve sodišča o ugovoru stikov ponovno ni bilo. Sodišče pa je tudi pravilno navedlo, da gre pri A. A. za obdobje najstništva, ki je zaznamovano z vihravimi, afektivnimi ter neprestano spreminjajočimi se odločitvami ter je treba njene želje sprejemati s kritično distanco.

12. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin je sodišče ugovor predlagateljice utemeljeno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je ob navedenem pritožbo predlagateljice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

1 Neutemeljeno se predlagateljica sklicuje na neformalno podaljšanje dogovora med pooblaščencema udeležencev, ki ga niti ni upoštevala. 2 Stiki do izdaje začasne odredbe 9. 2. 2021 niso redno potekali že od razpada skupnosti med udeležencema. Tako stikov ni bilo od aprila do julija 2020, od 5. 9. do 30. 10. 2020 in nato od 11. 1. 2021, ko jih je predlagateljica pogojevala s podpisom dogovora o zmanjšanem obsegu stikov. 3 Med drugim je sodišče ugotovilo, da družinska stiska na A. A. vpliva skrajno negativno. Iz poročila CSD z dne 9. 7. 2021 je izhajalo, da sta oba starša zaznala, da bi potrebovala terapevtsko obravnavo. 4 A. A. je predlagateljica npr. nekritično povedala, da bo morala plačati 500 EUR, če A. A. ne bo šla k očetu. 5 Glede na zaključke sodišča s stopnjo verjetnosti je neutemeljena tudi navedba, da bi moral biti za zaključek, da mati A. A. ne dopusti, da bi si ustvarila lastno sliko ter da breme odločanja o stikih, odgovornost za stike in svoja ravnanja prenaša na hčer, izveden dokaz z izvedencem klinične psihologije. 6 Glej dopis nasprotnemu udeležencu v prilogi B12, v katerem je predlagateljica navedla, da bo v nasprotnem primeru prisiljena, da mu do odločitve sodišča stike s hčerjo onemogoči. 7 Tako tudi sklep VSL IV Cp 1769/2021