Up-137/95

12.3.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Božidarja Zorka, v priporu, ki ga zastopa Zdenko Verstovšek, odvetnik v Ljubljani, na seji senata dne 12.3.1996 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišče v Ljubljani št. Kp 819/95 z dne 12.9.1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišče v Ljubljani št. Ks 874/95 z dne 5.9.1995 in zoper sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1031/95 z dne 14.11.1995 in Kp 1010/95 z dne 10.11.1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1087/95 z dne 3.11.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je dne 22.9.1995 vložil ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 874/95 z dne 5.9.1995 o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94, v nadaljevanju: ZKP). Meni, da mu je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do osebne svobode.

Pritožnik navaja naslednje bistvene razloge:

-sodišče bi moralo bolj utemeljeno oceniti ali še obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti in opredeliti višjo stopnjo verjetnosti, da bo pritožnik s kaznivimi dejanji nadaljeval;

-sodišče ni upoštevalo, da se je s potekom časa zmanjšala pritožnikova nevarnost ponavljanja kaznivih dejanja oziroma da sploh ne obstaja več realna nevarnost, da bi na prostosti ponovil kazniva dejanja; vsa slovenska poslovna javnost je bila preko medijev seznanjena, da je pritožnik obtožen kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja in bi bilo zaradi tega objektivno nemogoče, da bi pritožniku kakšna banka ali podjetje še odobrilo kredit;

-sodišče ni upoštevalo, da je pritožnik storil kazniva dejanja v času velike stiske in na pritisk izsiljevalcev, ki so za upnike izterjevali dolgove; sedaj, ko je v kazenskem postopku in že eno leto v priporu, ta stiska ne obstaja več;

-sodišče tudi ni upoštevalo načela sorazmernosti, na podlagi katerega bi moralo pretehtati, ali bi pritožnik s morebitnim ponavljanjem očitanih kaznivih dejanj, ki so premoženjske narave, v toliki meri ogrožal varnost ljudi, da je poseg v njegovo pravico do osebne svobode upravičen.

Dne 23.11.1995 je pritožnik sam vložil še dopolnitev k ustavni pritožbi, v kateri razširja svojo ustavno pritožbo še na sklep Višjega sodišča v Ljubljani o podaljšanju pripora št.

Kp 1031/95 z dne 14.11.1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1087/95 z dne 3.11.1995. Pritožnik uveljavlja kršitev 20., 21. in 27. člena Ustave.

Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da sta sodišči prve in druge stopnje pri podaljšanju pripora pritožniku upoštevali naslednje posebne okoliščine:

-da je obtožen velikega števila kaznivih dejanj goljufije; - da si je pridobil visoko premoženjske korist oziroma povzročil veliko premoženjsko škodo (40.000.000.00 SIT) ter "da je oškodoval več deset oškodovancev, deloma sam, deloma v sostorilstvu";

-da ni bil redno zaposlen - podjetje, ki je bilo registrirano na njegovo ime, ni delovalo in mu ni prinašalo dohodka; - da je prezadolžen in bi, če bi bil spuščen na prostost, nedvomno s kaznivimi dejanji nadaljeval;

-da teče zoper pritožnika še drugi kazenski postopek, v katerem je tudi osumljen kaznivih dejanj goljufije v zvezi s svojim poslovanjem v podjetju BO-GI, katerega edini lastnik in ustanovitelj je bil od leta 1991;

-da se kazniva dejanja, katerih je pritožnik obtožen, uvrščajo med nevarnejša, saj je za kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ predpisana kazen od 1 do 8 let zapora; - da je zoper pritožnika že vložena obtožnica;

-da se zadeva že nahaja v fazi glavnih obravnav, ki doslej niso razkrile ničesar, kar bi vzbujalo dvome v obstoj utemeljenega suma, ki je bil ugotovljen že s sklepom o uvedbi preiskave; - da ugotovljena nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj odtehta poseg v pritožnikovo svobodo zaradi varnosti ljudi.

V izpodbijanih sklepih sodišče tudi poudarja, da gre za obsežnejšo kazensko zadevo Preiskava je tekla izredno dolgo, ker so se odkrivala nova in nova kazniva dejanja, zaradi katerih so bile potrebne razširitve preiskave. Enaka situacija je v teku glavne obravnave, saj mora sodišče izvesti obsežen dokazni postopek. Opravljenih je bilo že več glavnih obravnav, na katerih so bile zaslišane številne priče; zadnja obravnava je bila preložena za nedoločen čas zaradi predloga obrambe za izločitev predsednice senata.

B.

Prvi odstavek 20. člena Ustave določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP na podlagi te ustavne določbe omogoča odreditev pripora tudi v primeru, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba, utemeljeno sumljiva storitve kaznivega dejanja, ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje, ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi (3.točka drugega odstavka 201. člena ZKP).

Merila, po katerih je v skladu z ustavnimi določbami in določbami ZKP dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je Ustavno sodišče že opredelilo v odločbah št. Up-57/95, Up-74/95, Up-75/95 in št. Up-123/95.

V izpodbijanih sklepih so upoštevana merila, vsebovana v navedenih odločbah Ustavnega sodišča. Poleg teže kaznivih dejanj, katerih je pritožnik obtožen, in okoliščin storitve kaznivih dejanj, sodišča navajajo tudi druge posebne okoliščine, ki po mnenju Ustavnega sodiščai utemeljujejo realno nevarnost, da bi pritožnik na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja.

V ustavni pritožbi pritožnik ne navaja nobenih novih okoliščin, ki bi zmanjševale nevarnost ponavljanja. Pritožnik ne izpodbija dejstev, ki so bila odločilnega pomena za podaljšanje pripora. Navaja le splošen razlog - odmevnost zadeve v javnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da sama odmevnost zadeve v javnosti ne zmanjšuje pritožnikove nevarnosti v takšni meri, da pritožnik na prostosti ne bi mogel oziroma ne bi izvrševal kazniva dejanja.

Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa z dne 14.11.1995, je pritožbeno sodišče opravilo tudi presojo ali je pripor v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanimi učinki takega zavarovanja. Menilo je, da je poseg v pritožnikovo svobodo v sorazmerju z zavarovano dobrino - varnostjo ljudi. Tudi Ustavno sodišče zaključuje, da je glede na vse posebne okoliščine, navedene v izpodbijanih sklepih, stopnja nevarnosti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj pri pritožniku povečana v takšni meri, da opravičuje podaljšanje pripora.

Glede na navedene razloge senat meni, da z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene določbe 19., 20., 21. in 27. člena Ustave. Pritožnik v svoji ustavni pritožbi uveljavlja tudi kršitev 23. in 3. alinee 29. člena Ustave. Ker zatrjevanih kršitev pritožnik ni z ničemer utemeljil, jih senat ni mogel preizkusiti.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič