Jedro

Obsojenčeve navedbe v zvezi z datumom vročitve prvostopne sodbe predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 27.01.2000 je Okrajno sodišče v Trebnjem po določbi 375. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo kot prepozno pritožbo, ki jo je obsojenec vložil zoper sodbo tega sodišča z dne 26.11.1999. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 01.06.2000 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno.

Obsojenec je dne 25.09.2000 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti z njenima dopolnitvama dne 12.10.2000 in dne 19.10.2000 s sklicevanjem na 420. člen ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne po 89. členu ZKP v prejšnje stanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni M.M., neutemeljena. Čeprav obsojeni sploh ne navaja kršitve, ki naj bi jo zagrešilo sodišče z izdajo sklepa, s katerim je zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne, lahko ugotovimo, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi napravilo pravilne zaključke ter da se ti ujemajo s podatki, ki so v spisu. Namreč na listovni št. 56 spisa je povratnica, iz katere je razviden datum vročitve sodbe sodišča prve stopnje, 04.01.2000. Podatek iz listovne št. 93, na katerega se sklicuje obsojeni, pa predstavlja fotokopijo, iz katere ni razbrati, za kakšno pošiljko je sploh šlo. Tako ni nobenih nasprotij med podatki spisa in razlogi izpodbijane odločbe in je zato potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče s pravnomočnim sklepom nezakonito zavrglo kot prepozno vloženo obsojenčevo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 26.11.1999. Vložnik zahteve pri tem navaja, da je njegova žena sprejela navedeno sodbo dne 07.01.2000 in je po njegovemu stališču osemdnevni pritožbeni rok potekel dne 15.01.2000. Sklicuje se na priloženo fotokopijo dostavne knjižice PTT L.-M. in ocenjuje, da je dne 13.01.2000 priporočeno po pošti oddana pritožba pravočasno vložena.

Zaključek izpodbijanega pravnomočnega sklepa o tem, kdaj je obsojenčeva žena sprejela prvostopno sodbo, temelji na spisu priloženi poštni povratnici. Iz nje je razvidno, da je vročevalec dne 31.12.1999 in 03.01.2000 pustil pismeno obvestilo, dne 04.01.2000 pa je bila opravljena vročitev. Čeprav na povratnici ni izrecno navedeno, da je bila opravljena nadomestna vročitev, je sodišče glede na dejanske ugotovitve povsem pravilno zaključilo, da je takšna vročitev bila opravljena. Sicer pa tej vročitvi tudi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne ugovarja. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, povezane z načinom vročanja prvostopne sodbe, je sodišče s pravilno razlago določb 118. člena in 1. odstavka 119. člena ZKP utemeljeno zaključilo, da je vročitev bila opravljena po postopku, predpisanem s temi določbami. Zato je ob upoštevanju datuma vložitve pritožbe odločitev, s katero je sodišče obsojenčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrglo kot prepozno vloženo, pravilna in tudi zakonita.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je njegova žena sprejela sodno pošiljko dne 07.01.2000, pri čemer naj bi to dejstvo dokazovala fotokopija dostavne knjižice PTT L.-M. V pritožbi zoper prvostopno sodbo je obsojenec navedel, da jo je njegova žena prejela dne 04.01.2000, on sam pa po telefaksu dne 06.01.2000. V pritožbi, ki jo je vložil zoper prvostopni sklep o zavrženju prepozne pritožbe, je trdil, da je žena prevzela sodno pošiljko na pošti L.-M. dne 05.01.2000 ob 18.00 uri. Iz fotokopije dostavne knjižice pa sploh ni mogoče razbrati, kakšna pošiljka je dejansko bila tega dne prevzeta. Ne glede na prikazana nasprotja v obsojenčevih navedbah in pomanjkljivost v zahtevi za varstvo zakonitosti priložene listine, tudi sicer takšna obsojenčeva izvajanja predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovljenim datumom vročitve prvostopne sodbe. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti in jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).