Jedro

Med strankama je bila pred razvezo Pogodbe dogovorjena najemnina (nadomestilo) za uporabo predmeta pogodbe, ki je bila ob odsotnosti ostalih primerjav, tisti kriterij, s katerim je sodišče lahko odločilo o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke. Če ta ne bi bila določena kot tržna najemnina, tožena stranka gotovo ne bi pristala na višino najemnine, kot je bila določena v Pogodbi. Tožena stranka bi lahko z neposrednim dokazom, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje (na primer z najemno pogodbo za obešanko ali plakatnik in podobno), dokazovala drugačno višino tržne najemnine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato gre pri predlogu tožene stranke z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in postavitev izvedenca za posredni dokaz, ki je neprimeren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I., II., III. in v V. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo uporabnine tožeči stranki od 14. 3. 2019 do 31. 3. 2019 v znesku 2.652,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2019 do plačila (I. točka izreka), po 4.568,60 EUR mesečno za čas od 1. 4. 2019 do 30. 6. 2020 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka), od 1. 7. 2020 do 8. 7. 2020 v višini 1.878,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2020 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 82 % potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke, tožeči stranki pa 18 % potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila v delu, v katerem ni uspela (I., II., III. in V. točka izreka sodbe). Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v pritožbi, enako kot v prvostopenjskem postopku, izpostavila dva ključna ugovora glede višine uporabnine, in sicer (1), da je vtoževana uporabnina previsoka, ker tožena stranka ni uporabljala vseh plakatnih mest in je nepremičnine v lasti tožeče stranke uporabljala v manjšem obsegu ter, (2) da je vtoževana uporabnina previsoka, ker je višja od povprečne tržne najemnine.

6. Sodišče prve stopnje je kot razloge za odločitev, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati naloženi znesek uporabnine za vsa plakatna mesta, ki jih je imela v posesti, ne glede na to ali jih je uporabljala ali ne, pojasnilo, da je bistvena korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil (točka 25 razlogov). Pri tem se je smiselno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 364/2000 z dne 1. 3. 2001 in na druge. Drži, na kar tožena stranka opozarja v pritožbi, da dejansko stanje v navedeni zadevi, ki jo je obravnavalo VS RS, ni enako dejanskemu stanju ugotovljenemu v tem postopku. Vendar je pravni zaključek v obeh zadevah enak. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da je pomembna korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. 7. Pogodba o izvajanju oglaševanja na drogovih za čez cestne transparente in s plakatniki na drogovih javne razsvetljave z dne 17. 3. 2014, sklenjena med pravdnima strankama (A2, Pogodba), je bila sicer s strani tožeče stranke zaradi neplačila nadomestila, toženi stranki odpovedana. Vseeno je zaradi odgovora na prvo zastavljeno vprašanje v pritožbi pomembno poudariti, da je morala tožeča stranka zagotavljati izvajalcu, to je toženi stranki, za potrebe oglaševanja tri mesta z drogovi za oglaševanje s čez cestnimi transparenti in oglaševanje na 70 mestih za plakatnike na drogovih javne razsvetljave. Tožena stranka jih je imela v posesti in je lahko uporabljala vse ali le nekatere med njimi. Tožeča stranka kot naročnik ni smela posegati v drogove in mesta za plakatnike, saj jih je zaradi oglaševanja izročila v posest toženi stranki. Nadalje sta se pravdni stranki v tretjem odstavku 6. člena Pogodbe dogovorili, da se izvajalcu obračuna mesečno nadomestilo, in sicer v naprej za vsak posamezni mesec za tri čez cestne transparente in 70 plakatnikov na drogovih javne razsvetljave, ne glede na dejansko zasedenost plakatnih mest. Zato ne drži pritožbeno stališče, da ni bilo nobenih zadržkov, da tožeča stranka ne bi mogla uporabljati navedenih drogov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do uporabnine za vsa plakatna mesta, ki jih je tožena stranka lahko uporabljala po Pogodbi in ne le za tista, ki jih je tožena stranka dejansko zasedala (točka 26). Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja torej ni utemeljen.

8. Kar se tiče višine zneska uporabnine tožena stranka poudarja, da je po ustaljenem stališču sodne prakse uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine. Pri tem se sklicuje na odločbe VSRS II Ips 626/2008, II Ips 589/2008 ter na prispevek Damjana Možine o vsebini in obsegu obogatvitvenega zahtevka,1 ki ga povzema le delno. Tožena stranka je povzela besedilo le v naslednjem delu: „Denarno nadomestilo predmeta obogatitve oziroma koristi od uporabe se načeloma odmerja po objektivnih merilih, to je glede na tržno oziroma običajno vrednost v smislu vrednosti, ki bi jo povprečni prejemnik iz podobnih krogov kot obogatena stranka moral plačati za predmet obogatitve.“ Temu sledi še stavek: „Če tržne cene ni mogoče ugotoviti, sodišče odmeri pravično nadomestilo.“ Pri tem se avtor sklicuje na drugi in tretji odstavek 442. člena OZ (drugi odsek: Kupnina, če kupnina ni določena). V tretjem odstavku 442. člena OZ je namreč določeno, da se za primerno kupnino (uporabnino) šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe. Če te ni mogoče ugotoviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera. Tako pa je tudi odločilo sodišče prve stopnje v tem postopku.

9. Tožena stranka ne nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi (primerjaj 29. in 30. točko), da tožena stranka v dokaz svojih trditev o višini najemnine v drugih slovenskih občinah ni predložila nobenega dokaza (na primer najemne pogodbe za obešanko ali plakatnik in podobno). Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da ni zmogla dokaznega bremena, da bi lahko sodišče ugotavljalo, ali cena iz Pogodbe presega tržno najemnino za primerljive predmete. Predvsem pa je pomembno tudi dejstvo, za kakšne obešanke ali plakatnike bi lahko šlo v drugih občinah in kako so ti plakatniki umeščeni v prostor. Tožeča stranka je poudarila, da je bistvena tudi njihova lokacija. Zato je sodišče prve stopnje primerno uporabilo kot merilo za določitev njene višine, višino uporabnine, kot je bila določena v Pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama.

10. Med strankama je bila pred razvezo Pogodbe dogovorjena najemnina (nadomestilo) za uporabo predmeta pogodbe, ki je bila ob odsotnosti ostalih primerjav, tisti kriterij, s katerim je sodišče lahko odločilo o višini tožbenega zahtevka tožeče stranke. Drži, da višje sodišče v sodbi med istima strankama2 ni izrecno odgovorilo na navedeno vprašanje, ker tožena stranka višini uporabnine niti ni nasprotovala. Vendar pa je ne glede na to, kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, kriterij na podlagi katerega je sodišče lahko odločilo o višini tožbenega zahtevka, prav dogovorjena najemnina med pravdnima strankama. Če ta ne bi bila določena kot tržna najemnina, tožena stranka gotovo ne bi pristala na višino najemnine, kot je bila določena v Pogodbi. Tožena stranka bi lahko z neposrednim dokazom, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje (na primer z najemno pogodbo za obešanko ali plakatnik in podobno), dokazovala drugačno višino tržne najemnine, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato gre pri predlogu tožene stranke z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in postavitev izvedenca za posredni dokaz, ki je neprimeren. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je navedena dokaza zavrnilo.3 Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče izvedlo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno in je bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Prav tako sodišče prve stopnje posledično ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu, kot izhaja iz tega izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški tožeče stranke pa glede na vsebino odgovora na pritožbo, niso bili potrebni.

1 Primerjaj stran 165, prispevka: Damjan Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, dostopno na: https://www.pf.uni-lj.si/media/obseg.in.vsebina.obogatitvenega.zahtevka.liber.amicorum.polajnar.pavcnik.pdf. 2 VSL sodba I Cpg 975/2009 z dne 10. 2. 2010 (A6). 3 VSL sodba I Cp 2945/2017, 9. 5. 2018.