Jedro

Razmere v katerih prosilec za azil v matični državi ne more računati vsaj na minimalno medicinsko nego, ki predstavlja odsotnost tveganj po 3. členu EKČP, lahko predstavljajo nedopusten poseg v fizično integriteto prosilca za azil.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, št. ... z dne 5.9.2003 odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 16.3.2001 zaprosil za priznanje azila v prošnji pa je kot razlog navedel, da so mu v matični državi A ubili očeta in dva brata, mati in sestra pa sta zaprosili za azil na B. V matični državi se je ukvarjal z glasbo, ki ni bila všeč organom oblasti. A je zapustil zaradi demonstracij v državi in pa zato, ker so bili ubiti člani njegove družine. Tožena stranka je z odločbo, št. ... z dne 23.7.2001 zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila, Upravno sodišče RS pa je s sodbo, št. U ... z dne 5.9.2001 ugodilo tožnikovi pritožbi in odpravilo predhodno navedeno odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, št. ... z dne 29.10.2001 ugodilo pritožbi tožene stranke ter razveljavilo predhodno navedeno sodbo Upravnega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču v nov postopek. V ponovljenem postopku je Upravno sodišče RS z novo sodbo, št. ... z dne 14.11.2001 ponovno ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke, št. ... z dne 23.7.2001. Tožena stranka je z odločbo, št. ... z dne 22.5.2002 ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila, Upravno sodišče RS pa je s sodbo, št. ... z dne 4.9.2002 ugodilo tožnikovi tožbi ter predhodno navedeno odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Kot razlog za odhod iz matične države A je tožnik v prošnji za priznanje azila ter na zaslišanju navedel, da so mu v matični državi ubili očeta in dva brata ter da se je ukvarjal z glasbo, ki ni bila všeč oblastem. V januarju 1999 so ga v mestu K., kjer je imel s svojo skupino Z. koncert, pretepli vojaki, zaradi demonstracij v letu 2000, vojne in vsesplošnega pobijanja pa se v državi ni počutil varnega. Ker ima na roki vtetoviranega škorpijona, kar je njegovo nebesno znamenje, obenem pa je to tudi znak upornikov, bi bil vladni strani sumljiv, ker bi mislili, da se je boril na strani upornikov, prav tako pa bi ga ubili uporniki, ko bi videli, da ima njihov znak, vendar se z njimi ni boril. Tožnik navaja, da je bolan, saj ima jetrno TBC, v Sloveniji pa se zdravi in dobiva zdravila. V matični državi mu takšno zdravljenje ne bi bilo na voljo. V matično državo se ne želi vrniti, saj bi ga ubili pripadniki upornikov oziroma pripadniki vojske. Prav tako lahko zaradi svoje bolezni umre, vrnitev v matično državo pa bi zanj predstavljala smrtno obsodbo. Tožnik je toženi stranki dostavil zdravstveno dokumentacijo, besedilo pesmi v angleškem jeziku, ter različna poročila o stanju v državi A. V spis je predložil tudi rojstni list rumene barve, na katerem sta kot oče in mati navedena AA in BB. Na zaslišanju dne 15.4.2003 je tožnik izjavil in napisal, da se starša imenujeta in sicer oče CC, mama pa DD. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v spis predložil ponarejen rojstni list, saj so na njem navedeni drugačni osebni podatki za očeta in mamo zaradi česar tožnikova identiteta ni bila ugotovljena na podlagi listinskih dokazov, temveč le na podlagi tožnikove izjave. Kljub temu tožena stranka ne dvomi, da tožnik prihaja iz države A. Zato je preverila splošno stanje v tej državi tako da je preučila Poročilo angleškega notranjega ministrstva o A iz aprila 2003 (UK Home Office, Country Assessment A, april 2003) in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o A iz marca 2003 (U.S. Department of State, A Country Reports on Human Rights Practices, March 31, 2003). Iz navedenih poročil izhaja, da se je dne 11.1.2002 uradno končala enajstletna državljanska vojna. Vlada je vzpostavila kontrolo na skoraj celotnem območju države, pomagale pa so ji Mirovne enote Združenih narodov. Uporniška revolucionarna združena fronta (Revolutionary United Front - RUF), ki se je bojevala zoper vse vlade od leta 1991 dalje, da se je v celoti razorožila in demobilizirala. V mesecu maju 2002 so bile izvedene predsedniške in parlamentarne volitve, veliko mednarodnih opazovalcev pa je izjavilo, da so bile volitve neodvisne in poštene. Uradno neodvisno sodstvo je začelo funkcionirati na območjih, ki so bila zapuščena zaradi vojne, vendar še vedno obstaja področje v državi, na katerem sodstvo ne deluje. Med vladnimi varnostnimi silami ima policija, ki je prisotna v glavnem mestu F. in v vseh provincah v državi primarno nalogo, da skrbi za notranjo varnost in red. Odgovornost za varnost si skupaj s policijo delita še Misija združenih narodov v A ter oborožene sile te države. Država je kljub številnim naravnim bogastvom in obsežnim področjem rodovitne zemlje ekstremno revna, leta vojne in desetletja korupcije pa imajo za posledico uničeno infrastrukturo. Iz Poročila Amnesty International - A report 2003 izhaja, da vlada spoštuje človekove pravice svojih državljanov, vendar kljub temu na nekaterih območjih obstajajo resni problemi. Med letom 2002 ni bilo poročil o nezakonitih pobojih ali drugih zlorabah s strani CDF - Civilnih obrambnih sil. Nasilje v C. je imelo za posledico prihod več kot 50.000 C. beguncev, kar je pripomoglo k temu, da je mejno območje z C. postalo nestanovitvno. Nasilje in diskriminacija zoper ženske je še vedno problem, veliko je število otrok, ki so se borili kot otroci pa so bili izpuščeni in so vključeni v reintegracijske programe. Iz poročila ni razvidno, da bi vlada ali njeni agenti nezakonito pobijali ljudi oziroma jih pretepali ali kakorkoli drugače zlorabljali, kar se je dogajalo v prejšnjih letih. Mednarodni opazovalci imajo neomejen vstop v zapore in objekte za pridržanje. Ustava zagotavlja neodvisno sodstvo, sojenja so večinoma pravična, o političnih zapornikih pa ni poročil. V letu 2002 ni bilo nobenih primerov vdorov, ropanja ali uničevanja zasebne lastnine s strani uporniških sil. Prav tako ni poročil, da bi uporniške sile ugrabile ali na silo novačile otroke. Med letom 2002 ni bilo prepovedi zoper katerikoli časopis, prav tako tudi ni bila izklopljena nobena radijska postaja. Varnostne sile niso nadlegovale novinarjev, tiskani mediji in radio pa so brez kakršnegakoli vmešavanja lahko poročali o varnostnih zadevah, korupciji in političnih aferah. V glavnem mestu F. se je v letu 2002 tiskalo več kot 50 časopisov. Iz Poročila ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2002 o verski svobodi v A - U.S. Department of State, International Religious Freedom Report 2002, A, released October 7, 2002) izhaja, da kljub verski raznolikosti v državi ne prihaja do verskih sporov, vladna politika pa prispeva k svobodnemu izvajanju veroizpovedi. V državi brez kakršnihkoli vladnih omejitev delujejo številne domače in mednarodne humanitarne skupine, ki lahko preiskujejo in objavljajo svoje ugotovitve. V mesecu juliju 2002 je pričelo delovati posebno sodišče Združenih narodov za A, ki ima nalogo, da sankcionira vse tiste, ki so odgovorni za zločine zoper človeštvo, vojne zločine in hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Glede poročil, ki jih je v spis predložil tožnik tožena stranka ugotavlja, da gre za poročila starejšega datuma, zato jih pri svoji odločitvi ni upoštevala. Tožena stranka tako ugotavlja, da je tožnik izkazoval utemeljen strah pred preganjanjem v času, ko je zapustil A, vendar so se razmere po podpisu sporazuma o prekinitvi spopadov januarja 2002 bistveno spremenile. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu, saj ni preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožena stranka je preučila tudi možnost tožnikove vrnitve v A v skladu z določbo 3. odstavka 1. člena in 1. odstavka 6. člena Zakona o azilu. Preučila je Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o A iz marca 2003 (U.S. Department of State, A, Country Reports on Human Rights Practices, March 31, 2003), Poročilo ameriškega komiteja za begunce, A, svetovno poročilo 2003 (U.S. Committee for Refugees, A, World Refugee Survey 2003), Poročilo varnostnega sveta Združenih narodov, 17. poročilo generalnega sekretarja misije združenih narodov v A (United Nations Security Council, Seventeenth, report of the Secretary-General on the United Nations Mission in A, March 17, 2003), Poročilo urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev z naslovom A: Poročilo o humanitarni situaciji za obdobje marec-april 2003 (UN Office for the Coordination of Humanitarian Afaris (OCHA), A: Humanitarian Situation Report, Mar-Apr 2003, released April 30, 2003), Pismo pravnega oddelka UNHCR na Dunaju z naslovom: A - vrnitev neuspešnih prosilec za azil, 09.05.2002 (UNHCR Wienna, A - Return of Rejected Asylum Seekers) - to pismo je kot dokumentacijo priložil tudi tožnik, UNHCR kratko poročilo z dne 24.01.2003 (UNHCR Briefing Notes, 24. January 2003), Poročilo UNHCR z dne 07.04.2003 z naslovom; hitra vrnitev v A veča upanje na končanje repatriacije do konca leta 2004 (UNHCR, 07. April 2003, Fast track back to A raises hopes of complete repatriation by end 2004, vir ReliefWeb), UNHCR kratko sporočilo z dne 23.05.2003 (UNHCR Briefing Notes, 13. May 2003), Poročilo UNMSIL z dne 01. Avgust 2003 z naslovom: Posebni predstavnik UNAMSIL-a se je poslovil od mirovnih enot v M. in K. (UN Mission in A - UNAMSIL, 1. Avgust 2003). Iz navedenih poročil izhaja, da se je v letu 2002 v A vrnilo približno 135.000 beguncev ter da je bilo vračanje hitro in množično. Beguncem pomoč zagotavljata tako UNHCR kot tudi druge humanitarne organizacije. Konec leta 2002 je v A živelo še približno 247.000 notranjo razseljenih oseb. Dne 7. 3. 2003 je predstavnik UN podpisal tristranski sporazum o promociji prostovoljnega vračanja A beguncev iz D. Ti se v matično državo vračajo tudi iz drugih afriških držav. Tožena stranka zato meni, da se tožnik lahko neovirano vrne v matično državo in da ob svoji vrnitvi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Tožena stranka je ob tem upoštevala tudi tožnikovo izjavo, da je zbolel za tuberkulozo. Iz mnenja asistent EE dr. medicine iz bolnišnice G z dne 10.4.2003 izhaja, da se je tožnik dne 15.2.2003 začel zdraviti, ter da prejema kombinacijo več antituberkotikov, zaradi katerih so potrebne redne kontrole na G in odvzemi krvi in ostalih vzorcev. Zdravljenje naj bi predvidoma trajalo od 18 do 24 mesecev, za ta čas pa je tožniku potrebno zagotoviti redno preskrbo z zdravili. Tožena stranka je zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja preučila razmere na področju zdravstva v A. Iz Poročila svetovne zdravstvene organizacije iz marca 2001 - Zdravstvene razmere v A (WTO, Current health situation in A, 6 March, 2001) in Poročila angleškega notranjega ministrstva za A iz aprila 2003 (UK Home Office, Country Assessment A, April 2003 ) izhaja, da je zaradi državljanske vojne zdravstveni sistem razpadel, zato je zdravstveno stanje prebivalcev v kritičnem stanju. Nevladne in človekoljubne organizacije zagotavljajo oskrbo, vendar pa je ta nezadostna in ne more pokrivati vseh zahtev, še posebno ne med notranje razseljenimi osebami. Več kot 50 % klinik in bolnišnic je bilo med vojno uničenih, za njihovo obnovo pa primanjkuje zadostnih finančnih sredstev. Pričakovana življenjska doba je približno 43 let, v državi pa so razširjene naslednje bolezni in sicer: malarija, tuberkuloza, gobavost, akutne dihalne bolezni, diareja, Lassa mrzlica, kolera in druge bolezni, ki se razširijo zaradi neustrezne pitne vode. Zdravila je mogoče pridobiti v privatnih zdravniških službah, njihova cena pa je veliko nižja kot v javnih zdravstvenih ustanovah. Tožena stranka ugotavlja, da se zdravstveni sistem obnavlja, denar za obnovo pa je prispevala tudi svetovna banka. V zahodni regiji in v glavnem mestu F deluje privatni zdravstveni sektor, preko katerega je mogoče dobiti tudi zdravila, ki so celo cenejša kot v javnih zdravstvenih ustanovah. Tožena stranka poudarja, da namen pridobitve zaščite v skladu z 2. odstavkom 1. člena Zakona o azilu - priznanje azila na podlagi konvencije o statusu beguncev (Ženevske konvencije) in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu - priznanje azila na podlagi konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencij ne določa, nikakor ni reševanje zdravstvenih problemov in nudenje več kot le naosnovnejše medicinske oskrbe. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila ne na podlagi 2. odstavka 1. člena kot tudi ne na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu, samo dejstvo, da je v Republiki Sloveniji trenutno v postopku zdravljenja, pa tudi ne more predstavljati razloga, da se mu prizna azil na podlagi določb Zakona o azilu. Tožena stranka je v postopku preučila prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih, ko je šlo za domnevne kršitve 3. člena EKČP v povezavi z zdravstvenimi razlogi. Tožena stranka je preučila primer D. v. United Kingdom in primer Bensaid v. United Kingdom. V prvem primeru je Evropsko sodišče odločilo, da bi odstranitev iz Anglije na otok St. Kitts, osebe D., pri kateri je bolezen AIDS prešla v zadnjo fazo, in je imela ta oseba pred seboj še šest mesecev življenja, predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Sodišče je kot podlago za svojo odločitev upoštevala, da oseba D. na otoku St. Kitts, ne bi dobila prostora v bolnišnici, zaradi izredno slabih higienskih razmer pa bi se ji zdravstveno stanje poslabšalo, kar bi privedlo do skrajšanja že tako izredno kratkega preostanka življenja. V drugem primeru je oseba - s priimkom Bensaid zahtevala preklic odstranitve iz Velike Britanije, z utemeljitvijo, da je shizofrenik, ter da se ji bo zaradi vrnitve v Alžirijo zdravstveno stanje poslabšalo, prav tako pa ji ne bo omogočeno prejemanje enakega zdravila kot v Veliki Britaniji. Evropsko sodišče je odločilo, da v primeru Bensaid ne gre za izredne ali izjemne okoliščine, ki bi, kot v primeru D. v. United Kingdom, zahtevale drugačno razlago določb 3. člena EKČP. Sodišče je štelo za pomembno, da kljub dejstvu, da bodo okoliščine za Bensaida v Alžiriji manj ugodne od tistih, ki jih je užival v Veliki Britaniji, ne kažejo na to, da bi bila njegova odstranitev v nasprotju s 3. členom EKČP. Na podlagi navedenih sodb tožena stranka zaključuje, da pogoji, s katerimi bi se ob vrnitvi v A soočil tožnik, tudi če bi bili zanj manj ugodne kot so v Republiki Sloveniji, ne predstavljajo kršitve standardov 3. člena EKČP. Pri tožniku namreč ne obstajajo izredne izjemne okoliščine, kot so obstajale v primeru D. v. United Kingdom. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo in bistveno kršila določbe postopka. V ponovljenem postopku tožena stranka ni sledila navodilu Upravnega sodišča in ni ocenila subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki jih za priznanje azila uveljavlja tožnik. V matični državi se je tožnik ukvarjal z glasbo, v svojih pesmih pa je izražal nasprotovanju politiki vlade v A, zaradi česar je bil hudo poškodovan in pretepen. Iz ugotovitev tožene stranke izhaja, da kljub mirovnemu sporazumu "v nekaterih območjih A obstajajo resni problemi, obstajajo pa tudi poročila o kršitvah, ki so jih povzročili bivši pripadniki RUF. Nekateri otroci in ženske so še vedno v suženjstvu, kljub temu, da Ustava prepoveduje nezakonite aretacije, se te še vedno izvajajo s strani vladnih sil. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da v A še vedno obstajajo področja na katera se sodstvo še ni vrnilo, pravosodje pa funkcionira le v enem delu države, obstajajo pa tudi poročila o korupciji in podkupljivosti policije, ki prejema podkupnine in izsiljuje denar. Navedbe tožene stranke, da je tožnik v postopku predložil ponarejen potni list, so brezpredmetne, saj se je že v postopku razjasnilo, da je potni list pridobil preko brata in tako ni mogel vedeti kako je bil pridobljen. Čeprav je bil konflikt v A končan januarja 2002 se dogajajo maščevanja in preganjanja, tudi po tem datumu. Strukture, ki naj bi zagotavljale red in mir v državi niso sposobne zagotoviti zaščite pred maščevanji, vprašanje pa je, ali je to v njihovem interesu. Tožnik je v postopku predložil dokumentacijo o njegovem zdravstvenem stanju. Zbolel je za tuberkulozo jeter, v primeru vrnitve v A pa bi zaradi bolezni gotovo umrl. Tudi lečeči zdravnik je izdal poročilo, da naj se tožniku omogoči bivanje v Sloveniji, saj v matični državi ni zagotovljeno primerno zdravljenje, vendar pa se tožena stranka do navedenega priporočila v izpodbijani odločbi ni opredelila. Tožnik je bil več mesecev hospitaliziran, po zaslišanju pa se mu je zdravstveno stanje poslabšalo do te mere, da je za tri mesece izgubil možnost hoje, oblačenja, hranjenja, ohromele pa so mu vse mišice. Tožnik nujno potrebuje redno zdravstveno pomoč in oskrbo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno ugotavlja, da je zaradi državljanske vojne zdravstveni sistem razpadel, zdravstveno stanje prebivalcev je zato v kritičnem stanju. Več kot 50 % bolnišnic je bilo med vojno uničenih, za obnovo primanjkuje finančnih sredstev. Pričakovana življenjska doba je najnižja na svetu, po poročilu WHO okrog 27 let. Kljub navedenemu tožena stranka ugotavlja, da se tožnik lahko varno vrne v matično državo, saj namen pridobitve zaščite nikakor ni reševanje zdravstvenih problemov in nudenja več kot le najosnovnejše medicinske oskrbe. Tožnik izkazuje poleg bolezni še več okoliščin, ki ogrožajo njegovo osebno varnost, vse skupaj pa izkazujejo zadosten razlog za priznanje zaščite. Bolezen, ki jo preboleva, je izjemno nevarna in v primeru neustreznega zdravljenja oziroma odsotnosti zdravljenja pomeni zagotovo smrt. Že ob dobri zdravstveni oskrbi, ki jo je deležen v Sloveniji je prišlo do hudih zapletov, dalj časa je imel visoko vročino 40°C, za tri mesece je nato tudi ohromel in so mu komaj rešili življenje. Vrnitev tožnika s tako težko boleznijo v državo, kjer ni možnosti ustreznega zdravljenja, v porušeno hišo, kjer nima nikogar, ki bi zanj skrbel, v okolje, ki mu sledi tudi nevarnost preganjanja, je najmanj nečloveška in ponižujoča, pa predstavlja pa tudi resno ogrozitev njegovega življenja. Tožnik meni, da obstajajo okoliščine za priznanje zaščite v smislu 3. člena EKČP in bi tožena stranka to morala upoštevati. Tožena stranka v postopku ni ugotovila resničnega stanja stvari, prav tako pa ni upoštevala, ugotavljala, niti se ni opredelila do vseh dejstev in okoliščin, ki jih je v postopku navedel tožnik. Tožnik zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz dokumentacije izhaja, da je bil tožnik glasbeno aktiven v letu 2001, kasneje pa ne, zato kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore, da neutemeljeno in neprepričljivo zavrača njegovo glasbeno aktivnost v matični državi. Tožnik je na zaslišanju sicer povedal, da je v A nastopal s skupino Z., vendar pa je tudi povedal, da skupina ni nikoli posnela kakšne plošče ali CD. Ker je tožnik na zaslišanju navedel, da je bil v matični državi znan glasbenik in da ga je zaradi zavzemanja za človekove pravice preganjala takratna oblast, je tožena stranka poizkušala poiskati kakršnokoli informacijo preko interneta o tožnikovi glasbeni dejavnosti. V kolikor bi tožnikove navedbe o pomembnosti in poznanosti na glasbenem področju v A in zavzemanju za človekove pravice držale, bi bile gotovo objavljene kakršnokoli dostopne informacije na internetu. Prav tako bi zanesljivo obstajale informacije o mirovnem koncertu, na katerem naj bi nastopal tudi tožnik s svojo skupino (natančne lokacije na zaslišanju tožnik ni znal navesti), na katerega naj bi prišle osebe v vojaških uniformah, ki so prekinile koncert in tožnika poškodovale. Tožnikove navedbe, da naj bi ob tem dobil hude poškodbe, katerih posledica so vidne še danes, so neprepričjive, saj je poškodbe mogoče dobiti na različne načine v različnih okoliščinah. V konkretnem primeru te navedbe niso podprte z verodostojnim opisom okoliščin, v katerih naj bi tožnik poškodbe dobil, ter s preprečljivo izpovedjo, ki bi jo podal v teku azilnega postopka. Tudi navedbe tožnika, da tožena stranka brez predmetno navaja v odločbi ponarejen potni list, so neutemeljene in zavajajoče. Dejstvo je, da je tožnik v času trajanja postopka pristojnemu organu predložil rojstni list, na katerem so tudi podatki o njegovih starših. Na zaslišanju dne 15.4.2003 je tožena stranka tožnika pozvala, da na list papirja, napiše ime in priimek staršev, ter bratov in sestra. Podatki, ki jih je posredoval tožnik, se niso v celoti ujemali s podatki na rojstnem listu (imeni očeta in matere sta bili drugačni). Glede tožnikovega zdravstvenega stanja tožena stranka navaja, da je tožnik na zaslišanju dne 15.4.2003 povedal, da se v Republiki Sloveniji zdravi za TBC. Tožena stranka je naknadno preko pooblaščene odvetnice prejela tudi to dokumentacijo. Iz dokumentacije ni razvidno, da so mu, kot zatrjuje tožnik, komaj rešili življenje. Iz dokumentacije izhaja, da je bil sprejet v urgentni blok kliničnega centra, ter da je bil zaradi postavitve nadaljnje diagnoze poslan v bolnišnico G. Na podlagi postavitve diagnoze, mu je bilo nato predpisano zdravljenje. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da je iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice razvidno, da v določenih primer že samo težko bolezensko stanje predstavlja zadosten razlog za priznanje zaščite po 3. členu EKČP. Tožena stranka dodaja, da je za avtentično tolmačenje oziroma razlago določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pristojno Evropsko sodišče, ki preko svojih sodb določa standarde za uporabo določb konvencije v praksi. Tožena stranka še enkrat, kot primer navaja sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Bensaid V. United Kingdom iz katere jasno izhaja, da samo dejstvo, da je medicinsko zdravljenje v Alžiriji za tožnika manj ugodno kot tisto, ki bi ga užival v Veliki Britaniji, ni v nasprotju z določbo 3. člena EKČP. Glede tožbenih ugovorov, da v izpodbijani odločbi ni niti omenila mnenja lečečega zdravnika, tožena stranka navaja, da je ravno zaradi medicinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik na koncu izpodbijane odločbe zapisala, da bo po uradni dolžnosti, na podlagi 2. odstavka 61. člena Zakona o azilu začela postopek za priznanje posebne oblike zaščite za čas trajanja že začetega zdravljenja bolezni v Republiki Sloveniji. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec RS je prijavil svojo udeležbo v tem postopku.

K prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določbi 48. člena Ustave Republike Slovenije je v mejah zakona priznana pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjanje zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljen svoboščine. Po določbi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odločba US, 113/99 - odločba US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija); po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje Republika Slovenija azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihova varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli, št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz citirane določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil torej izhaja, da je Republika Slovenija z uveljavitvijo ZAzil širše kot Ženevska konvencija opredelila krog oseb, ki jim daje azil (iz humanitarnih razlogov), s katerim pridobijo prosilci status begunca in iz tega statusa izhajajoče pravice, ki pripadajo beguncem na podlagi Ženevske konvencije ter pravice, ki so beguncem zagotovljena z zakonom.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za priznanje azila, ki bi temeljili na 2. odstavku 1. člena ZAzil. Po prekinitvi spopadov v januarju 2002 so se razmere v A umirile. Iz poročil na katere se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka izhaja, da so bile v maju 2002 izvedene predsedniške in parlamentarne volitve, začelo je funkcionirati sodstvo, policija skupaj z oboroženimi silami in misijo Združenih narodov skrbi za varnostne naloge. V državi ni političnih zapornikov, mednarodni opazovalci, predstavniki mednarodnega rdečega križa in misije Združenih narodov pa imajo neomejen vstop v zapore in objekte za pridržanje v državi. Izvršilna oblast ne posega v svobodo tiska, prav tako pa država zagotavlja versko svobodo. Številni begunci se vračajo v državo, zato sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v A vlada mir in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da manj ugodno zdravljenje v matični državi, kot bi ga bil prosilec za azil deležen v državi, kjer je zaprosil za azil, ne predstavlja kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, če se ta ugotovitev nanaša na bolezni, ki niso življenjsko nevarne oziroma se nanaša na osebe, ki so hudo zbolele pa lahko v matični državi računajo na primerno medicinsko nego. Slaba predvsem pa nezadostna medicinska nega lahko v primerih življenjsko nevarnih bolezni predstavlja nečloveško in ponižujoče ravnanje ter kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Tanko v Finland (Appl. no. 23634/94, 19. 5. 1994) zaključilo, da pomanjkanje pravilne zdravstvene nege osebi, ki je zbolela za resno - življenjsko nevarno boleznijo, v posebnih okoliščinah, lahko predstavlja kršitev 3. člena EKČP. Tudi v primeru Benside v UK (na katerega se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe) (Appl. no. 44599/98) je Evropsko sodišče svojo odločitev, da Velika Britanija ni kršila 3. člena EKČP, (ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe že navedla tožena stranka), oprlo na nesporno ugotovitev, da so bila zdravila za shizofrenijo prosilcu Bensaidu na voljo v bolnici v kraju (Blida), ki je 75 do 80 km oddaljen od vasi, kjer je živela Bensaidova družina. Pri svoji odločitvi je sodišče še posebej upoštevalo dejstvo, da bi se zdravstveno stanje Bensaidu lahko poslabšalo tudi v Veliki Britaniji.

Za odločitev ali obstajajo razlogi za priznanje humanitarnega azila v povezavi s 3. členom EKČP je potrebno ugotoviti bolezensko stanje prosilca za azil in nadalje ali bo prosilcu v primeru vrnitve v matično državo zagotovljena zadostna (najosnovnejša) medicinska nega, ki prosilcu za azil ne bo kršila pravice iz 3. člena EKČP. Tako je v postopku potrebno ugotoviti vrsto bolezni in možne načine zdravljenja, predvsem pa ali je prosilcu v matični državi potrebna in dostopna bolnišnična pomoč in dostop do zdravil. V predhodno omenjeni zadevi Tanko v Finland je Evropsko sodišče, kot pomembno za odločitev štelo možnost, da lahko prosilec odnese zdravila s seboj v Gano in se tam zdravi sam.

Azilni postopek v smislu 3. odstavka 1. člena ZAzil varuje prosilce za azil, če bi vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njegovo varnost ali fizično integriteto. V azilnem postopku je v zvezi z ugotavljanjem humanitarnih razlogov potrebno presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena, pri čemer je treba upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo oceno o verodostojnosti teh navedb (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 78/00 z dne 29. 6. 2000). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je zdravstveni sitem v državi A razpadel, zdravje ljudi s povprečno življenjsko dobo 43 let pa je v kritičnem stanju. Oskrba bolnikov v državi, kjer so razširjene številne bolezni, kot so malarija, tuberkuloza, gobavost, akutne dihalne bolezni, diareja, Lassa mrzlica, kolera in druge bolezni, je nezadostna, med vojno pa je bilo uničenih več kot 50 % bolnišnic, za njihovo obnovo pa primanjkuje denarnih sredstev. Tožena stranka še ugotavlja, da je mogoče zdravila pridobiti pri privatnih zdravnikih po nižji ceni, kot v javnem sektorju. Iz njenih ugotovitev ni razvidno ali med ta zdravila sodijo tudi zdravila zoper bolezen, ki jo ima tožnik in ali tožnik v primeru vrnitve v matično državo lahko računa na zadostno zdravstveno nego. Razmere, v katerih prosilec na more računati vsaj na minimalno medicinsko nego, ki bi predstavljala odsotnost tveganj iz določila 3. člena EKČ, lahko predstavlja nedopusten poseg v fizično integriteto prosilca za azil. Sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe o njegovem zdravstvenem stanju po podatkih v upravnih spisih podprte z dokazi o tem, da njegovo zdravljenje še traja ter da se zdravi zaradi tuberkuloze jeter in okužbe z M Fortuitum. Iz mnenja asistenta EE, dr. medicine iz bolnišnice G izhaja, da bo zdravljenje trajalo 18 do 24 mesecev, ter da ustrezno zdravljenje v A ni izvedljivo. Iz učbenika medicinska bakteriologija avtorjev Ihana, Gubine, Števanca, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka izhaja, da za tuberkulozo letno zboli približno 10 milijonov ljudi, umre pa približno 3 milijone oseb. Glede na stopnjo umrljivosti je tuberkuloza nesporno resna - življenjsko nevarna bolezen. V zvezi z navedenimi dejstvi in dokazi, v povezavi z razmerami v državi A, kjer je zdravstveni sistem "razpadel", tožnikova družina pa je razseljena, po oceni sodišča tožena stranka ni sprejela zanesljive ocene o resnosti tožnikove bolezni in možnostih njegovega zdravljenja v njegovi matični državi, zaradi česar je njena odločitev pomanjkljiva in zato nezakonita.

V skladu z 8. členom - načelo materialne resnice, Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, ZUP) je v postopku potrebno ugotoviti resnično stanje stvari, v ta namen pa je potrebno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Po določbi 10. člena ZUP mora odločitev temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede na to bi morala tožena stranka presoditi, ali je subjektivni strah tožnika glede na njegovo zdravstveno stanje in razmere v njegovi matični državi, v tolikšni meri objektivno konkretiziran, da je lahko dejansko ogrožen v smislu 3. člena EKČP. Kljub namenu tožene stranke, da na podlagi 2. odstavka 61. člena ZAzil začne postopek za priznanje posebne zaščite tožniku, za čas njegove zdravljenja, je ta namen ne odvezuje dolžnosti, da v azilnem postopku ugotovi vsa dejstva, ki utemeljujejo oziroma zavračajo utemeljenost tožnikove prošnje za priznanje azila.

Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila vprašljivo pa je tudi, ali je v skladu z ugotovljenimi dejstvi pravilno sklepala, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za azil, ki so opredeljeni v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS). Tožena stranka bo morala v novem postopku ugotoviti ali gre pri tožniku za resno bolezen in ali v matični državi lahko računa na ustrezno medicinsko obravnavanje kot tudi ali so mu v matični državi zagotovljena zdravila za njegovo bolezen.

Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe in je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča in njegovo stališče, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

K drugi točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji), ker okoliščine primera kažejo, da tožnik nima sredstev za preživljanje in bi bila lahko s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.