Jedro

Zgolj z naštevanjem stroškov in načrtovanih investicij v prihodnosti tožena stranka ni izkazala, da za družbo potrebnih ciljev kot dober gospodarstvenik ne bi mogla doseči na noben drug način, kot s posegom v zakonsko določen najmanjši delež na dobičku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo:

I. Vrednost spornega predmeta se določi na 98.514,43 EUR.

II. Sklep, sprejet pod št. 2 dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 30. 8. 2011, ki se glasi: „Bilančni dobiček družbe, ki znaša 123.899,26 EUR, ostane nerazporejen in bo o njegovi uporabi odločeno v naslednjih poslovnih letih (preneseni dobiček).“ se razveljavi do višine 98.514,43 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna razporediti bilančni dobiček iz leta 2010 v višini 123.899,26 EUR tako, da se del bilančnega dobička v višini 98.514,43 EUR, nameni za izplačilo dividend.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožečima strankama iz naslova bilančnega dobička v obliki dividend, plačati znesek 17.732,60 EUR. V primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

V. Kar sta zahtevali tožeči stranki več, se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama plačati v roku 15 dni pravdne stroške v višini 4.450,45 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na 19. redni skupščini delniške družbe - tožene stranke je bil dne 30. 8. 2011 sprejet sklep, da se bilančni dobiček ne deli. Tožeči stranki sta v zakonsko predpisanem roku vložili tožbo, s katero navedeni sklep izpodbijata po 399. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se 1) sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, in 2), da tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji, katerih skupni deleži delnic dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala ali katerih skupni najmanjši emisijski znesek dosega 400.000 eurov. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine.

6. Tožena stranka v pritožbi napada zgolj ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z izkazanostjo okoliščin, ki ne utemeljujejo zadržanja bilančnega dobička v zakonsko odmerjenem delu, namenjenem za delničarje. Meni, da ker gre za izjemo od splošnega načela, ki določa vsaj minimum bilančnega dobička, ki mora biti izplačan delničarjem, iz tega sledi, da je treba zakon razlagati restriktivno oziroma ozko, sodišče prve stopnje pa je prekoračilo to zahtevo in je sorazmerno strogo ocenjevalo obstoj okoliščin, ki dovoljujejo neizplačilo dobička in njihov vpliv na poslovanje tožene stranke.

7. Vendar si tožena stranka zakonsko določilo prvega odstavka 399. člena ZGD-1 napačno razlaga. Ozko ga mora namreč razlagati uprava družbe pri odločitvi o delitvi bilančnega dobička in restriktivno ocenjevati, katere so tiste okoliščine po presoji dobrega gospodarstvenika, zaradi katerih je nujno poseči v zakonsko določen minimum 4 % osnovnega kapitala, ki ga ne bo delila med delničarje. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku pa je mogoče odreči šele, če za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug - s stališča dobrega gospodarstvenika - sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku.(1) Zato je na ta način razloge na strani tožene stranke pravilno presojalo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je le pavšalen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ključnih ugovorov in dokazov tožene stranke, oziroma je zgolj posplošeno navedlo, da tožena stranka nujnosti posega v pravico do dividende ni uspela dokazati. Tožena stranka v pritožbi namreč ne pojasni, do katerega njenega ključnega ugovornega razloga se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se o tem ne more izreči niti višje sodišče. 8. Po stališču pritožnice je vprašanje dokazovanja obstoja zlasti ekonomskih okoliščin, ki utemeljujejo odločitev skupščine, da se dobiček ne deli, dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej, vendar v trditveni podlagi tožene stranke ni bilo nobenih konkretnih trditev o ekonomskih okoliščinah, ki bi odločitev o zadržanju vsega bilančnega dobička utemeljevale. Višje sodišče se zato pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti navedla, kaj šele dokazala, kako investicija v nadgradnjo in osvežitev ponudbe, konkretno izgradnja predsedniškega apartmaja, savne in fitnesa, vpliva na njeno poslovanje v smislu nujnosti. Zgolj z naštevanjem stroškov in načrtovanih investicij v prihodnosti namreč tožena stranka ni izkazala, da za družbo potrebnih ciljev kot dober gospodarstvenik ne bi mogla doseči na noben drug način, kot s posegom v zakonsko določen najmanjši delež na dobičku. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da doseganje in zagotavljanje kakovosti storitev na nivoju, na katerem posluje tožena stranka, ni nekaj izrednega ali nujnega, temveč je to reden del poslovanja tožene stranke oziroma bi to vsaj moralo biti. Glede na to je pritožbeno sklicevanje na točko 6. svoje zadnje pripravljalne vloge (red. št. 13, list. št. 45 spisa), torej na stroške z investicijami, ki jih je imela z vzdrževanjem v letih 2010, 2011 in 2012 neutemeljeno. Tožena stranka tudi ni podala nobenih trditev o tem, kako bi se 4% izplačilo dividend izrazilo v nedoseganju nujno potrebnih ciljev družbe oziroma, v čem bi bilo poslovanje družbe prizadeto, še posebej glede na dejstvo, ki ga pritožnica ne izpodbija, da je dobiček tožene stranke v letu 2010 višji od leta poprej.

9. Ker z izvedbo dokazov z zaslišanjem direktorja in izvedencem finančne stroke, ki bi podal mnenje o upravičenosti in smiselnosti predloga uprave, da bilančni dobiček ostane nerazporejen, tožena stranka svoje pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti (prim. 212. člen ZPP), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče teh dokazov ni izvedlo. Pri tem višje sodišče le še dodaja, da trditve o ekonomski upravičenosti in smiselnosti take odločitve ne zadostujejo, saj nujnost ukrepa zadržanja bilančnega dobička tudi v delu, ki po zakonu pripada delničarjem, pomeni mnogo več kot njegovo koristnost, primernost ali potrebnost. 10. Zato so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve, da bi bilo nesmotrno, da se pretežni del bilančnega dobička uporabi za izplačilo dividend in da relativno visoka delitev bilančnega dobička ekonomsko ni upravičena in je zato nujno, da dobiček ostane nerazporejen. Pravica do dobička je pomembna premoženjska pravica delničarja in predstavlja enega od temeljnih motivov za vlaganje v delnico. Že 399. člen ZGD-1 v neizpodbojnem delu določa zakonski minimum obsega pravice do deleža na dobičku – in torej odstopa od načela, da je dobiček praviloma v celoti namenjen delničarjem, zato je stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, na ta način določena zelo visoko.(2)

11. Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Tako sodba VS RS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011. (2) ibidem.