Jedro

Zmotno je stališče, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaradi nasprotovanja tožeče stranke ne bi smelo vpogledati v drug spis in tam obravnavano izvedeniško mnenje. Glede na to, da je tožeča stranka imela možnost sodelovati v tem drugem postopku, biti navzoča ob izvajanju tega dokaza in se o mnenju tudi izjaviti, načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109755/2010 z dne 12.8.2010 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v petnajstih dneh plačati pravdne stroške v znesku 501,56 EUR, v primeru neplačila pa od 16. dne tečejo zakonske zamudne obresti (2. točka izreka).

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki je prepričana, da ima sodba takšne procesne napake, zaradi katerih instančne presoje ne more prestati. Sodišče je na več mestih z obrazložitvijo izpodbijane sodbe nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke. Iz dokaznega postopka ni razvidno, katere dokaze pod A in B je sodišče vzelo za svoje odločitve, zato tožeča stranka sodbe ne more niti preizkusiti. Sodba je pomanjkljiva, saj je sodišče na sedmih straneh obrazložitve dokazno ocenilo le izpoved priče PŽ in izvedeniško mnenje dr. P iz spisa P 124/2010. Sodišče se ni opredelilo do izpovedb pravdnih strank in priče M. Tožeča stranka je tudi nasprotovala vpogledu v spis naslovnega sodišča P 124/2010 in izvedeniško mnenje dr. P, saj tožena stranka v svoji trditveni podlagi ni povezala trditvenega bremena z dokaznim. Izvedeniško mnenje je bilo namreč pridobljeno za drug pravdni postopek in ga ni dopustno uporabiti za podlago meritorne odločitve v predmetni zadevi. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila in dokazovala, da je o izpostavljenih pomanjkljivostih (sporen termin „objekta za osebno rekreacijo“) o tem obvestila toženca, kar je potrdila tudi priča Ž. Sodišče je ocenilo to trditev za nedokazano, tožena stranka pa ni ne trdila niti dokazovala, da bi morala tožeča stranka predložiti listino, iz katere bi sledila sprememba ali dopolnitev pogodbe z dne 11.6.2008. V tem delu je sodišče poklonilo vero nečemu, kar nasprotna stranka ni niti trdila in s tem preseglo svojo vlogo, zato tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP v skladu z 236. b členom ZPP. Sodišče bi s pravilno uporabo 212. člena ZPP moralo pravzaprav zaključiti, da tožena stranka opustitve navodila ni uspela dokazati. Sodišče je najmanj preuranjeno zaključilo, da navodila s strani tožene stranke glede nadaljevanja posla ni bilo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja, da pritožnik le pavšalno trdi, da je sodišče na več mestih nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke in pri tem ne pove, kaj naj bi bilo pomanjkljivo. Problem dopustnosti gradnje se je pojavil šele po izdelavi in predložitvi projektne dokumentacije Upravni enoti T. Neresnična je zato trditev tožeče stranke, da je tožena opozorila, da ne bo mogla graditi in da je tožena kljub temu zahtevala izdelavo projektne dokumentacije.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta dne 11. 4. 2008 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo za toženo stranko izdelala projektno dokumentacijo za fazo PGD (pridobitve gradbenega dovoljenja) za gradnjo počitniškega objekta. Toženčeva vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja je bila zavrnjena, ker projektna dokumentacija ni bila izdelana v skladu s prostorskimi akti(1), ki so na tem območju dopuščali le gradnjo individualnih objektov za osebno rekreacijo. Tožeča stranka v predmetni pravdi terja dokončno(2) plačilo opravljenega dela, toženec pa temu nasprotuje s trditvami: da do sklenitve pogodbe sploh ni prišlo (16. člen OZ), ker sta bili obe stranki prepričani, da se strinjata o podlagi (dopustnosti gradnje), obstajal pa je dejanski nesporazum; tožeča stranka je bila v zmoti po svoji krivdi, ker se je zanašala le na lokacijsko informacijo, ni pa pregledala prostorskih aktov; tožeča stranka je toženca zapeljala v zmoto glede dopustnosti gradnje in ga ves čas zavajala in držala v zmoti; predmet obveznosti je nemogoč, ker je bilo že ob sklenitvi pogodbe jasno, da gradbenega dovoljenja za počitniško hišo ne bo mogoče dobiti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do celotnega plačila po pogodbi, ker naročenega posla ni v celoti opravila, saj toženec ni dobil gradbenega dovoljenja.

Višje sodišče najprej ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeni očitek, da je „sodišče na več mestih z obrazložitvijo izpodbijane sodbe nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke in na ta način pripomoglo k ugodni odločitvi za toženo stranko“, je presplošen, da bi pritožbeno sodišče nanj odgovarjalo. Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno. Med strankama je bilo sporno, ali je tožeča stranka res takoj, ko je ugotovila nejasnosti(3) glede terminov „objekt za osebno rekreacijo“ in „počitniški objekt“, o tem obvestila toženca, kar je slednji zanikal. Zmotno je stališče pritožbo, da je to sporno dejstvo dokazano in da je to potrdila priča PŽ, saj je ta povedala le, da so tožencu svetovali upravni spor, da bi se razčistil termin „objekt za osebno rekreacijo“. Glede na to, da je tožena stranka prepričljivo ves čas postopka zanikala, da bi bila o zapletu obveščena in da bi dala tožeči stranki izrecna navodila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženo stranko na zaplete res opozorila in pri tem pravilno uporabilo določbo 212. člena ZPP. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da bi moral toženec dokazati, da ni dal navodila tožeči stranki za nadaljevanje projekta. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zapisalo (točka 15 obrazložitve), da tožeča stranka ni predložila listinskega dokaza za svoje trditve(4), čeprav toženec ni ne trdil ne dokazoval, da bi morala tožeča stranka predložiti aneks k pogodbi in s tem kršilo 212. člen ZPP.

Nazadnje pa je zmotno še stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaradi nasprotovanja tožeče stranke ne bi smelo vpogledati spisa opr. št. P 124/2010 in izvedeniškega mnenja dr. P. Pred istim sodiščem prve stopnje je namreč med istima strankama tekel še en pravdni postopek, v katerem je toženec (tam tožnik) od tožeče stranke (tam tožene stranke) zahteval vrnitev že plačanega zneska 2.000,00 EUR (na račun izdelave projektne dokumentacijo za fazo PGD iz iste pogodbe z dne 11. 4. 2008) in plačilo odškodnine. Glede na to, da je tožeča stranka imela možnost sodelovati v postopku, biti navzoča ob izvajanju tega dokaza in se o mnenju tudi izjaviti, načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2476/2012 z dne 3.4.2013 je bilo v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah P 124/2010 z dne 29. 5. 2012 pravnomočno odločeno, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti 2.000,00 EUR avansa. Višje sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka (tu tožeča stranka) izpolnila svojo obveznost z napako (projektna dokumentacija ni v skladu s prostorskimi akti), ki ni odpravljiva(5) in predstavlja dejansko neizpolnitev pogodbe(6), ki upravičuje odstop od pogodbe in nastop posledic iz 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Smiselno enako je odločilo sodišče prve stopnje tudi v konkretni zadevi. Zaključilo je(7), da tožeča stranka posla ni v celoti opravila oziroma da bi bila upravičena do celotnega plačila, le če bi tožena stranka pridobila gradbeno dovoljenje. Ugotovilo je torej, da gre za nepravilno izpolnitev(8). Ni dvoma, da je tožena stranka od pogodbe odstopila(9), zato je pogodba med strankama razvezana in sta obe stranki prosti svojih obveznosti (prvi odstavek 111. člena OZ). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka nima nobenih obveznosti po pogodbi, ki je razvezana, je torej pravilna.

Glede na navedeno in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) 47. in 48. člen ZGO.

(2) Tožena stranka je že plačala 2.000,00 EUR.

(3) Tožeča stranka je trdila, da je toženo stranko opozorila, da se v prostorskih aktih pojavlja drugačno poimenovanje objekta, kot izhaja iz lokacijske informacije in da ji je toženec dal izrecno navodilo, da nadaljuje z izdelavo projekta in da bodo to rešili kasneje (list. št. 82).

(4) In se pri tem sklicevalo na točko 13.4 pogodbe, ki določa, da spremembe in dopolnitve pogodbe veljajo le v pisni obliki, potrjene od obeh pogodbenih strank.

(5) Zato jamčevalni zahtevki ne pridejo v poštev.

(6) Višje sodišče je še zapisalo, da zaradi neuporabnosti dokumentacije tudi zahtevek na znižanje kupnine ni smiseln.

(7) 16. točka obrazložitve.

(8) Na tem mestu se višje sodišče pridružuje argumentom iz odločbe I Cp 2476/2012 v zvezi z nezmožnostjo izpolnitve obveznosti tožene stranke, to je izdelave projektne dokumentacije v skladu s prostorskimi akti oziroma neodpravljivem odstopanju od pogodbene obveznosti.

(9) Že s tem, ko je v pravdni zadevi P 124/2010 zahtevala vrnitev že plačanega zneska.