Jedro

Izročeni deli premoženja se štejejo po izročiteljevi smrti kot darila le v obsegu, v katerem je mogoče izročevalčeva razpolaganja šteti kot neodplačna, se pravi samo v razliki vrednosti izročenega premoženja in plačila v kakršnikoli obliki, ki ga dajo prevzemniki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Ob tretjem sojenju v tej pravdni zadevi je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, naj izroči tožniku listino, s katero bo mogel prepisati nase v zemljiški knjigi osminko nepremičnine, vpisane v vl. št. 8 k.o. T., ker bo v nasprotnem primeru zahtevano listino nadomestila sodba. Sodišče je namreč ugotovilo, da se tožencema ni posrečilo dokazati, da je bila vrednost oskrbe, ki sta jo nudila darovalcu oz. izročevalcu, tako velika, da ne bi ostalo še kaj premoženja, ki bi pomenilo darilo.

Sodbo izpodbija toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izpovedb prič izhaja, da sta toženca nudila oskrbo njegovemu očetu. Že iz samih pogodb pa izhaja, da so podarjene stvari povračilo za skrb in nego. Poračun, ki ga je izvedlo sodišče, ni pravilen, saj ni upoštevano izvedensko mnenje z dne 27.5.1993. Sodišče bi moralo postaviti tretjega izvedenca. Oče ni imel svojega gospodinjstva in v hiši ni bilo vode, zato tam pralni stroj ni deloval. Nasprotje je med izrekom sodbe in razlogi v tretjem odst. na 3. strani sodbe, manjka pa tudi odločitev o zahtevku proti toženki.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je imel izročevalec zase in za svoje preživljanje dovolj denarnih sredstev in skupaj z bratom lastno gospodinjstvo; da je tudi po upokojitvi še delal; da je morebitne usluge toženke tudi plačal; da mu ni bila potrebna nobena finančna pomoč; da tožena stranka očitno pozablja na podarjeno zemljišče za novo hišo in da sta toženca imela od izročevalca samo koristi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer v uvodu obrazložitve sodbe pravilno povzelo svojo nalogo - ugotoviti, kolikšne stroške sta imela toženca s preživljanjem tožnikovega očeta in brata J. Ž. in po obračunu prevzetih in izvršenih obveznosti ugotoviti, ali je ostalo še kaj premoženja, ki bi pomenilo darilo tožencu, vendar pa se po tem ni ravnalo, ko je materialnopravno odločalo, in zato je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V tem sporu med strankama gre namreč za to, da se ugotovi, ali je tožena stranka izpolnila in v kakšnem obsegu svoje obveznosti, ki jih je prevzela oz. že izpolnila tako z izročilno kot tudi darilno pogodbo, se pravi obseg njenih dajatev v primerjavi z vrednostjo izročenega in darovanega premoženja. V obeh pogodbah gre namreč za mešana posla in dognati je potrebno, v kakšnem obsegu sta odplačna oz. neodplačna. Zakon o dedovanju določa, da se za primer, če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odst. 110. čl.), seveda pa ne tisti izročeni deli premoženja, ki so z dajatvami prevzemnika izročevalcu ali tretjim po pogodbi že "odplačani", ker ti niso več darilo. Torej izročeni deli premoženja se štejejo po izročiteljevi smrti kot darila le v obsegu, v katerem je mogoče izročevalčeva razpolaganja šteti kot neodplačna, se pravi samo v razliki vrednosti izročenega premoženja in plačila v kakršnikoli obliki, ki ga dajo prevzemniki. Povedano velja tudi za obravnavano darilno pogodbo (četrti odst. 28. čl. ZD). Sodišče pa je v nasprotju s tem v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku iz razloga, ker "vrednost oskrbe, ki naj bi jo toženca nudila J. Ž., nikakor ne more doseči vrednosti izročenega oz. podarjenega premoženja". Le razlika med tema vrednostima sodi v vrednost zapuščine in iz tega se lahko izračuna in prisodi nujni delež. Kot rečeno, je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje (prvi odst. 370. čl. ZPP).

Ob tem bo moralo sodišče prve stopnje najprej preizkusiti, za kakšen odstop dednega deleža drugih sodedičev tožniku gre in ali so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za to, da bi bil takšen odstop veljaven in tako pravno upošteven, se pravi, ali gre za odpoved v korist določenega dediča po drugem odst. 136. čl. ZD, dano med zapuščinskim postopkom, ali pa za prenos po prvem odst. 146. čl. ZD, za kar mora biti sestavljena sodno overjena pogodba (drugi odst. tega člena). Če ti pogoji niso izpolnjeni, bo potrebno pozvati tožečo stranko, da jim zadosti. Potem pa se bo moralo sodišče ravnati v celoti po napotkih, danih v inštančni odločbi II Cp 341/85 z dne 15.5.1985, izvzemši napotilo glede ugoditve zahtevku v denarju. Ob ugotavljanju dejanskega stanja bo potrebno razčistiti z že postavljenim izvedencem ali pa morda novim, kot to predlaga pritožnik, o vrednosti premoženja na dan izročevalčeve smrti, ker se ti med seboj močno razlikujeta. Sodišče bo moralo tudi odločiti o postavljenem pa kasneje umaknjenem zahtevku proti toženki.